Janko Orač sodi v srednjo generacijo slovenskih likovnih ustvarjalcev. Vzporedno s slikarskim delom svojega opusa ves čas plodno ustvarja v grafiki, ukvarja se z grafičnim oblikovanjem in fotografijo, pri čemer posamezne zvrsti sorodstveno povezuje enotno ikonografsko motivno opredeljevanje. Jasen vpogled v umetnikov obsežen slikarski opus je dala lanskoletna pregledna razstava v celjski Galeriji sodobne umetnosti, z izborom ključnih del iz posameznih ciklov, ki pa jih v osnovi združuje ikonografski motiv krajine, v posameznih delih jasneje prepoznaven (vendar ne v smislu geografske determiniranosti), v drugih močneje abstrahiran, v smislu avtorjevega reflektiranja lastnega občutenja in doživetja krajine same. V momentih prevrata fizične prepoznavnosti v likovno abstrakcijo, je nastajal tudi cikel slik in objektov (2001/3), ki ga umetnik razstavlja v Galeriji Krško. Nekaj zadnjih del pa je nastajalo prav z mislijo na umestitev dela v razstavišče Galerije.

Oračeva dela so na nek način minimalistična, zelo jasna in preprosta. Zaradi svoje navidezne umirjenosti (čeprav dinamičnih notranjih kompozicijskih razmerij) jih lahko stilno opredeljujemo z liričnim abstraktnim ekspresionizmom. Njegovo slikanje, z bistvenim poudarkom na uporabi barve in izražanja z njo, je na simbolno – pripovednem nivoju adekvatno avtorjevemu duhovnemu stanju in upodabljanju emocionalnih razpoloženj. Prefinjeni, nežni, transparentni in lazurno delujoči akrilni barvni nanosi odražajo slikarjevo izredno tenkočutno in senzibilno čustveno karakterno plat, v smislu reflektiranja zaznavanja dogajanja v neposredni okolici (t.j. opazovanju krajine) in reagiranja nanjo. V večinoma horizontalno in vertikalno zasnovane kompozicije umetnik zelo pretehtano vstavlja odpadne materiale, slikarsko »obdelane« in kolažirane oziroma lepljene, ki s premišljeno postavitvijo v slikarsko polje jasno odražajo racionalno plat umetnikovega značaja, njegovo ukvarjanje s problematiko konsekvenčnega spreminjanja slikarskega polja, konfrontacije različnih nosilnih materialov, ustvarjanja končnega izraza slike itn.

Avtor slike nekje od začetka 90-ih let sestavlja v triptihe, pri čemer je delitev slikarskega polja na tri pravzaprav zorela že nekaj let pred tem. Slikarski triptihi vsebujejo reminiscence na cerkvene oltarne triptihe, ki v nekdanji kapeli Sv. Duha še toliko bolj lahko aludirajo na funkcijo dejanskega oltarnega triptiha, ki se na pripovedno – simbolni ravni ne opredeljuje toliko v naslonitvi na krščansko ikonografijo in religijo (npr. Troedinost Boga), kolikor odraža umetnikovo osebno »vero« v trojnost eksistence, trojnost časa itn.

Orač je svojo izrazito težnjo z ukvarjanjem problematike poseganja slik v prostorsko globino nakazal že na slikarski razstavi v Dolenjskem muzeju (1999), čeprav ga samo razstavišče v smislu prostorske umestitve slik – objektov ni toliko izzvalo, kolikor ga je Galerija Krško. Razstavišče slednje je eno izmed redkih slovenskih razstavišč, ki od razstavljavcev dobesedno zahtevajo pripravo t.i. site specific projekta, t.j. postavitve, pripravljene posebej za ta prostor, upoštevajoč le-tega ter kontekstualizacijo eksponatov tako na likovno – prostorski kot na vsebinsko – pomenski ravni. Orač svojo postavitev slik dopolnjuje z umestitvijo slikarskih objektov, poslikanih trikotnih stebričev, ki vzpostavljajo tako medsebojna likovna razmerja kot celostni dialog s prostorom samim.

Avtor je tokratno razstavo poimenoval »Barva in prostor« in s tem preprostim naslovom jasno izrazil temeljno problematiko, ki jo razstava pravzaprav obravnava – vzpostavitev likovno prostorskih razmerij med slikami in prostorom, med dvodimenzionalnostjo in tridimenzionalnostjo prostora. Tega zaradi nepredimenzioniranosti razstavišča umetniki ravno še lahko obvladujejo, tako da lahko v nevtralni belini centralne baročne arhitekture s premišljenimi postavitvami dosežejo t.i. »presežek« oziroma sublimiranje na celostnem vsebinsko prostorskem nivoju. In Janku Oraču je to uspelo.