Uvodna impresija

S slikarjem Jankom Oračem sva se prvič osebno srečala februarja leta 2000 na likovni delavnici v župnišču Šmartin-Kranj (kraj Stražišče). Tja so naju, poleg še nekaterih drugih avtorjev, povabili vodji projekta slikar Klavdij Tutta in likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn – in pa seveda gostitelj, župnik Ciril Berglez. Zanimivo: dan ali dva pred odhodom na delavnico mi je telefonirala slikarka Marta Jakopič Kunaver, naj si vsekakor grem ogledat slikarsko razstavo v ljubljanski galeriji Krka – slikar, ki jo je z razstavo navdušil, je bil prav Janko Orač. Njegovega slikarstva do takrat še nisem poznal, spomnil sem se le, da sem leta 1991 zasledil v časopisu zapis o njegovi razstavi, povezani z dramatičnimi dogodki avtorjevega doživetja vojaškega spopada na Medvedjeku. Razstave v galeriji Krka pred odhodom na delavnico v Kranj sicer nisem utegnil iti pogledat, sem pa slikarja Janka samega že čez nekaj dni srečal. S tem srečanjem v Stražišču pa se je začelo tudi najino prijateljsko druženje in ustvarjalno sodelovanje…

Že prvi ali drugi večer naše štiridnevne likovne delavnice v Stražišču je začelo neusmiljeno snežiti, preko noči pa je naneslo več deset centimetrov novega snega, tako, da se je kraj z okolico kar na hitro spremenil v eno samo zimsko pravljico, odeto v svežo belino, ki se je vse naslednje dni bleščala v močni sončni luči. V velikem podstrešnem ateljeju Šmartinskega župnišča pa so pod prsti slikarjev in kiparjev nastajale drugačne pravljice: slikarstvu Janka Orača sem takrat mogel slediti neposredno, saj je imel svoj prostor za slikanje tik ob mojem. Užitek je bilo gledati, s kakšno spontano zbranostjo je prekrival svoja platna, na njih preoraval barvne nanose in tako vztrajno tkal prediva in barvne koprene, iz katerih so vznikali doživeti likovni svetovi. Njegove abstraktne kompozicije v pretežno sivo modrih odtenkih, z nekaterimi akcenti toplih tonov, so bile zanimivo žive, kot da je z njih sijalo resnično življenje, osebno in hkrati nadosebno, naravno, univerzalno, kozmično: v sozvočju z atmosfero zimske čarobnosti, ki nas je obdajala. Na njegovih platnih sem mogel zaznati impresije, spomine ali sanje o čudežu zasnežene krajine, v ritmih potez asociirati ritmično nizanje letev slovenskih kozolcev, brazde preoranih polj ali terasasto prepredenost slovenske vinorodne krajine; v razpršenih drobnih svetlih pikah na temnejšem ozadju zaslutiti sneženje ali zvezdnato nebo… Všeč mi je bilo to Jankovo abstraktno slikarstvo, njegove likovno pulzirajoče metafore, ki vzdržujejo vez z realno človekovo izkušnjo narave in impresijo človekove enosti z utripi in valovanjem življenja…

Dobre pol leta pred tem srečanjem sem si v stuttgartski Operi ogledal sodobno baletno predstavo koreografa Maillola iz Monte Carla s pomenljivim naslovom »Vers un pays sage«. Poleg plesa samega me je navdušila besedna igra »pays sage«, kar dobesedno pomeni »modra krajina« – modra v smislu modrosti – in če francoski besedi združimo, dobimo »paysage«, kar slovenimo kot krajino. Pri tem je francoska beseda pomenljivejša od slovenske, saj ne omogoča le pomena krajine kot upodobitve kraja, ki ga slikar vidi pred seboj, ampak vključuje tudi pojem modrosti. Torej: umetnik, ki slika določeno pokrajino, ne slika, kot bi rekel Klee, predvsem tega, kar vidi pred seboj, ampak napravi vidno to, kar je očem nevidnega – ali drugače povedano, sledi bistvu, ki je očem nevidno, kot pravi Exuperijev Mali princ. To bistvo krajine pa žarči neko skrivnostno modrost, lepoto in ljubezen, kar vse je onkraj vidnega, a hkrati omogoča, da vidno je in da je, kakršno je oz. kakršno bi še moglo biti v svoji težnji po rasti, zorenju, poletu… Gre enostavno za človekov notranji pogled na resničnost, oziroma za srčni pogled in iz tega izvirajoče poteze po platnu, ki tu niso same sebi namen, ampak so kot kot tipalke, senzorji – platna pa kot jadra – za lovljenje finejših valovanj resničnosti, duše sveta oziroma človekove duše, polne spomina, sanj, slutenj, upov in hrepenenj…

Ob tem, da se v Oračevem slikarstvu zelo pogosto pojavlja modra barva v neštetih variacijah in odtenkih, in da se njegovo sicer pretežno abstraktno slikarstvo naslanja na izkušnjo slikanja krajine, lahko rečem, da gre pri njegovih slikah pogosto dobesedno – in seveda tudi v prenesenem pomenu – za nekakšne »modre krajine«, pri čemer veljata oba pomena besede modra: modra kot barva in modra kot modrost. Naj le omenim, da odločilna Jankova slika, s katero se je leta 1993 iz bolj neposrednega upodabljanja konkretnih krajin »zavihtel« na nivo abstraktnega-nepredmetnega slikarstva, nosi naslov »Ritem modre krajine« in da je svoj triptih v obliki križa iz leta 1999 naslovil kot »Izvir modrosti«…

Lansko pomlad je postavil zanimivo razpostavitev svojih del v galeriji Krško. Gre za nekdanjo kapelo sv. Duha, iz katere je bila po drugi svetovni vojni odstranjena vsa oprema, tako da danes s svojo čisto arhitekturno lupino in s sveže prebeljenimi zidovi nudi razstavljalcu neko povsem specifično okolje za razstavo, podobno, kot se to dogaja v kostanjeviški galeriji (nekdanji samostanski cerkvi), ki je že več let prestižen razstavni prostor za mnoge uveljavljene slovenske in tudi tuje umetnike. Pri tem je prostor galerije Krško manjši, bolj komoren od monumentalnega kostanjeviškega. In Janko ga je s svojimi deli posrečeno oplemenitil in dopolnil – in obratno, njegova dela po mojem mnenju v nobenem drugem galerijskem prostoru ne bi zaživela na tako poln in izrazit način …

Najin pogovor je stekel konec novembra 2003 v njegovem ateljeju, v Šmihelu na robu Novega mesta. To je visok, lesen, s treh strani zasteklen prizidek ob hiši, v kateri živi z družino in z ženinima staršema. Slikarska delavnica in hkrati prijeten prostor za obiskovalce oziroma goste je tudi provizorična galerija predvsem manjših del oziroma študij – na platnu, lesu in na papirju. V sosednjih prostorih se nahaja še grafična delavnica s prešami, ob stenah pa so razvrščene police, do konca založene s poslikanimi platni. V kotu ateljeja se nahaja star koncertni klavir, na katerega je v mladih letih igrala Jankova žena. Iz ateljeja pa se lahko stopi neposredno na podolgovato travnato parcelo, ki sega kakšnih osemdeset metrov daleč – najprej teče vodoravno, nato pa se rahlo vzpne in na vrhu zaključi s sadovnjakom. Umetnost in narava…

Janko, kdaj in kje si bil rojen, kje si preživel otroštvo?

Rojen sem bil v Celju leta 1958, sicer pa sem otroštvo preživel v kmečki družini v Zibiki, občina Šmarje pri Jelšah. Kraj sam je star, je prafara, središče leži sredi dokaj široke doline, ki je z dveh strani objeta z valovitim gričevjem, po katerem so razpršeni številni domovi, kmetije in zidanice, saj je to tudi vinorodna krajina in res spominja na ogromno zibelko… Ime Zibika sicer razlagajo tudi v povezavi z nemško besedo sieben, ker župnija združuje sedem zaselkov… Valovita poetična razgibanost in razpršenost tega prostora se je globoko vtisnila vame, verjetno ritem te krajine nosim v sebi kot izjemno močan spomin in vtis iz otroštva in zgodnje mladosti… Verjetno sem tudi zato na začetku svoje slikarske poti našel krajino kot osnovni motiv, kot izhodišče za svoje ustvarjanje…

S sliko »Ritem modre krajine« pa si zavestno prestopil iz krajinskega slikarstva v
t. i. abstrakcijo oziroma nepredmetno slikarstvo.

Slika je spontano nastala leta 1993 iz krajin, ki sem jih slikal v osemdesetih letih. Na sliko sem takrat že gledal z vidika abstraktne forme, ne več v smislu mimetičnosti, z naslovom pa sem hotel ne le poudariti prevladujoč barvni ton ampak označiti tudi njen notranji naboj. Ko gledam, oziroma slikam različne pokrajine, vidim v vsaki od njih nek poseben sistem, gradnjo, vidim linije, nek ritem, ki je pravzaprav življenje te krajine. Šele kasneje se je pokazalo, da je bila ta slika za moj slikarski razvoj prelomna…

Do tega leta si slikal predvsem krajine?

Če grem na začetek svojega slikarstva, je t. i. abstrakcija bila prisotna že tudi takrat: na celjski razstavi v Galeriji sodobne umetnosti, leta 2002, sem razstavil nekaj manjših slik s konca sedemdesetih let, ki so nastale kot barvne igre, kompozicije, in so temeljile na nekih barvnih in oblikovnih odnosih znotraj moje izkušnje krajine. Ves čas, vse od začetka, je eden od osnovnih impulzov za moje slikarstvo bila ljubezen do barvne kombinatorike. Ustvarjati sem začel iz notranjih vzgibov, ne iz veselja do risanja predmetov, figur, ali nekih drugih motivov. Z risbo sem se začel ukvarjati šele kasneje. Osnovna zame je notranja želja po ustvarjanju v barvi, zaradi nje še vedno vztrajam na tej poti, torej se ne sprašujem ali je to »in« ali ne, ampak enostavno v barvi uživam in lahko tudi rečem, da sem v vseh teh letih prišel tako daleč, da ne delam nekaj pod prisilo…

Naslov »Ritem modre krajine« vsebuje besedo ritem, ki jo povezujemo predvsem z glasbo. Ti je glasba blizu? Cela vrsta slikarjev 20. stoletja je namreč svoje delo povezovalo ali celo naslanjalo na glasbo…

Zelo mi je blizu glasba, življenje enostavno občutim kot kot zvok, melodijo, igro, ritem… Ne ustvarjam tako, da bi mislil na konkretno glasbo, ampak ko opazujem življenje okrog sebe, ga doživljam kot ples, kot glasbo. Ki ima v sebi trpke in lepe stvari… To je bogastvo, ne gre le za lepoto kot vihravost, zanos ali pa, na drugi strani, za nekaj turobnega, zadrtega, težkega – gre za preplet, valovanje obojega…

Kako si razvijal svoje slikarstvo po nastanku prej omenjene slike »Ritem modre krajine«?

Slike, ki so sledile tej, so bile bolj študijske. V zgodbi mojega slikarstva je treba je upoštevati tudi obdobje mojega študija od leta 1991 do 1994, diplomiral sem 1997; torej v teh šestih letih sem se zavestno loteval bolj študijskega pristopa reševanja likovnih problemov…

Kakšen je uraden naziv slikarske šole, na kateri si diplomiral?

Gre za Visoko strokovno šolo za risanje in slikanje v Ljubljani.

Je to zasebna Akademija?

Nazivu Akademija bi se raje izogibal. Ko me kdo vpraša po likovni izobrazbi, mu rečem, da sem se likovno izobraževal, da sem diplomiran slikar, to je moj uradni naziv.

Kakšno je bilo tvoje šolanje pred tem?

Končal sem grafično nepopolno srednjo šolo, ukvarjal sem se s kemigrafijo, cinkografijo. To je poklic, ki ga danes ni več in je povezan s klišeji, z jedkanjem. Učili so me stari mojstri ročnega tiskanja. Privzgojili so nam čut za oblikovanje s črkami, tiskovinami, za grafično estetiko, odnos do papirja. Ko sem bil v službi v tiskarni, sem tam napredoval od tiskarja do grafičnega oblikovalca, tehničnega urednika za revije, brošure, kjer sem se tudi ogromno naučil. Ob tem sem se ves čas ukvarjal tudi s slikarstvom, zgodaj sem začel s tem. A iz domačega okolja nisem dobil pravih spodbud, zato je ta želja nekaj let tlela bolj ob strani, ko pa se je pokazala prva možnost, sem kar sledil temu klicu, tako kot psiček, ki mu pokažeš kost in on teče za njo.

Takšne vabe so bile slikarske kolonije?

V osemdesetih letih je takratna ZKO imela pri sebi društva ljubiteljskih slikarjev. V okviru tega sem se udeleževal raznih tečajev slikanja in slikarskih kolonij. Jaz sem na vse to kar hodil, imel sem močno željo po slikanju in pa da bi se na tem področju kaj naučil. Pomembna so bila srečanja s starejšimi slikarji, ljubiteljskimi, a zame je bilo to veliko vredno, vedeli in znali so več kot jaz. Srečeval pa sem tudi akademske slikarje, ki so mi bili pripravljeni kaj povedat in na ta način sem gradil svojo likovno osebnost. Imel sem tudi srečo, da me je že zgodaj opazil likovni kritik Mesesnel in me podprl. In ko danes gledam na to, se mi zdi to izredno pomembno. Videl je, da sem mlad, da imam tisto nepokvarjeno ambicijo da bi slikal, da bi delal. In sem mu zelo hvaležen, ker mi je pri tem dajal moralno oporo. In menim, da sem s svojim nadaljnim razvojem upravičil njegovo vero vame. Še vedno z zanimanjem spremlja moje delo, prihaja na moje razstave… Lahko bi naštel še veliko število ljudi, ki so mi na začetkih moje poti pomagali, me podpirali, med njimi je cela vrsta slikarjev… Trikrat, štirikrat sem bil na Krkini koloniji, in se tam srečal s priznanimi slovenskimi avtorji. Krog mojih slikarskih znancev se je tako z leti močno širil, res pa je, da sem bil ambiciozen, zagret za stvar; brez tiste nuje, da res delam, ne bi prišel daleč. V osemdesetih sem tako zase in za ta del Dolenjske izdelal tudi svoj prepoznaven slikarski slog.

Prepoznavno krajinsko slikarstvo?

V Dolenjskem muzeju sem imel leta 1988 večjo samostojno razstavo. Sam sem oblikoval obsežen katalog, sicer večinoma s črnobelimi reprodukcijami. Moje slikarske kompozicije so bile narejene brez kakršnihkoli uradnih šol in nekatere stvari, ko gledam nanje z današnjimi očmi, so popolnoma korektne in nekatere tudi kvalitetne slike. Že takrat me je zanimala svetloba, pa komponiranje barvnih ploskev. Ogromno je bilo ljubezni do dolenjske kmečke arhitekture, do detajlov…

Malo se pozna Rijavčev vpliv? Si se z njim tudi srečal?

Tudi, a se ne spomnim, da bi mu zavestno sledil. Mesesnel me je na ta vpliv opozoril na odprtju razstave s Krkine kolonije, češ, vidi se, da je bil mladi avtor v družbi z izkušenim Rijavcem. In zanimivo, da sem jaz šele potem postal pozoren nanj.

Vidim tudi nekaj sledi Didka…

Ja, tudi on je slikal Dolenjsko. Sicer pa sem takrat občudoval še slikarstvo Vide Slivniker in nekaj njenega vpliva je vidnega v mojih zgodnjih delih. Srečal sem se tudi z Veljkom Tomanom in Jagodičem, pa Tomažem Kržišnikom. Vse na Krkinih kolonijah. Slikal sem celo na reki sami, s čolna. Neke noči pa, ko smo se udeleženci kolonije ob enih zjutraj vračali domov s piknika, sem tudi padel vanjo…

Kako pa si se potem odločil, da nadgradiš doseženo z vpisom na visoko strokovno šolo za risanje in slikanje?

Takrat sem razmišljal takole: ta razstava s katalogom je nekako potegnila črto pod to, kar sem do tedaj ustvaril. Imel sem občutek, da je to zdaj zaokrožena zgodba o meni kot ljubiteljskem slikarju. Lahko bi sicer nadaljeval tako, kot do tedaj, po drugi strani pa sem imel močno željo vključiti se v nek bolj sistematičen izobraževalni proces. Leta 1990 sem dobil informacijo, da se je v Ljubljani odprla zasebna slikarska šola, takoj sem klical v Ljubljano prijatelja Marina Beroviča, on mi je našel naslov profesorja Darka Slavca: jaz sem ga poklical in se kar prijavil. In prišel v šolo z dvodnevno zamudo. In tako sem začel ob službi hodit na to šolo trikrat na teden ob popoldnevih…

Izobraževanje je potekalo sistematično?

Ja, štiri leta. Predavanja, izpiti, risanje, slikanje.

Vaši profesorji so bili…

Začela sta Mladen Jernejc in Darko Slavec, k poučevanju sta privabila še druge: za likovno teorijo smo imeli sedaj že pokojnega Milana Butino, nekaj predavanj iz umetnostne zgodovine je imel tudi Jure Mikuž, pa Brane Kovič, kasneje nam je predaval barvne študije Dušan Kirbiš, njega sem potem tudi izbral za mentorja pri diplomski nalogi. Marin Berovič je predaval slikarsko tehnogijo, psihologijo pa Vid Pečjak. Kasneje so na tej šoli učili tudi še drugi… Motor in duša te šole pa je bil Darko Slavec …

Šolo si zaključil z diplomo, s praktičnim in teoretičnim delom. Mi poveš kaj o teoretični nalogi?

Obdelal sem slikarstvo Kandinskega, pod naslovom »Barva in oblika«. Naslonil sem se sicer na njegovo slikarstvo po »Improvizacijah«, ki pa jih imam izjemno rad. Sploh pa od takrat, ko sem si ogledal obsežno razstavo teh »Improvizacij« v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku. Te slike so me izjemno prevzele, vznemirile. Ko sem v živo videl in občutil te možnosti ustvarjanja zgolj s črto, barvo; ta ples, to gibanje… Abstrakcija: vse to je v naravi, samo, če znaš videti. Če gledaš naravo izključno tako, da naštevaš: drevo, potok, njiva, človek – potem je to druga zgodba…

Tu gre že za posamične predmete, pojme, za analitičen pogled … Tebi pa gre za celosten, intuitiven pogled, za izražanje osnovnega tkiva in energije narave, življenja…

Ja, gre mi za čudež življenja, narave. To, se mi zdi, je bilo v meni ves čas prisotno. Treba je tudi reči, da to nosim kot kmečki otrok že ves čas s sabo. Veter, zemlja, voda…

…ritem letnih časov in kmečkih opravil. Kaj praviš, ali današnji otroci z dežele – ki je v glavnem že povsem »globalizirana« s televizijo, videom, računalniki, avtomobili, stroji – še lahko doživljajo tako prvinsko, kot je bilo dano tebi? Življenje v tvoji rojstni Zibiki je bilo v času tvojega otroštva prav gotovo še zelo prvinsko?

Zelo, zelo. V mojem otroštvu se je praktično še vedno delalo ali s konji ali z voli, glavno prevozno sredstvo je bil bicikel, morda kasneje tudi kakšen moped, v sedemdesetih letih pa se to čez noč spremeni. Začeli so se kupovat mopedi, traktorji, avtomobili, standard se je dvigoval. Otroštvo pa je bilo res še zelo preprosto. Na vlak ali avtobus je bilo več kot uro peš, ni se dosti potovalo. Hodili smo kilometre daleč peš čez njive. Otroci smo opazovali naravo okrog nas, videli smo recimo lastovke, kako letajo od hleva sem in tja, ko se je pripravljalo na nevihto ali dež… Ko smo kosili, je bilo po poljih ogromno fazanov, zajcev, jerebic, ki jih zdaj praktično ni več. To je cvrčalo okrog! V potoku so bili rakci, vodo smo pili iz potoka brez strahu…

Srečanja z likovno umetnostjo v zgodnji mladosti?

Nič posebnega. Spomnim pa se čitank, pa kakšne mladinske revije, kot je Vseved, Pionirski list, z vsemi tistimi ilustracijami in reprodukcijami …

Kaj pa umetnost v domači cerkvi? France Kralj na primer v svojih spominih piše o močnem vtisu, ki so ga nanj napravili kipi in slike iz njegove župnijske cerkve…

Ja, sigurno, jaz sem to občudoval, a o tem nisem vedel pravzaprav nič, sem pa vedno gledal na to z velikim spoštovanjem. Z vsem tem sem se srečeval in nekako vsrkaval vase, gledal in dojemal kot neke skrivnostno velike stvari: ti svetniki, oltarji – to je name kot otroka res delovalo kot nekaj božjega, velikega. Zdaj vem, da je to točno namen te umetnosti, da tako vpliva na preprostega človeka. Mnogi moji sošolci in vrstniki tega verjetno niso tako gledali kot jaz. A nihče me na vse to ni posebej opozoril ali da bi mi karkoli razlagal. Tudi sam nisem iskal kdo je ta dela ustvaril in podobno…

To sprašujem tudi zato, ker je tvoje slikarstvo po eni strani scela zakoreninjeno v izkušnji krajine, a na drugi strani teži tudi k preseganju, k sublimnemu, duhovnemu. Že z naslovi svojih del, ki pogosto niso pokrajinski, kažeš na to, pa s kompozicijami triptihov, tudi v obliki križa…

V svojem slikarstvu se ne ukvarjam direktno s predmetnim svetom, vendar poskušam – ne vem, ali mi to tudi uspeva – vnesti nek duh človeka v barvno plazmo svojega slikarstva. Pustim, da me imajo – naj me imajo – za človeka, ki slika abstraktne krajine. Ampak moja krajina je krajina življenja, to pomeni, da je tudi človeška. Ne gre samo za naravo kot so to npr. pejsaži travnikov, hribov in polj, ampak gre za…

…duhovne, notranje krajine?

Ja, s tem, kar sem iz otroštva dobil, s tem hodim po kolonijah, in kamorkoli pridem, lahko dokaj hitro začutim neko notranje bistvo krajine, prostora. Zato se moje slike razlikujejo med sabo tudi glede na to, ali slikam na Dolenjskem ali v Kranju, na Sinjem Vrhu nad Ajdovščino ali letos poleti v Španiji…To so različne slike. Več let sem porabil, da sem šablono sebe kot slikarja zgolj Dolenjske krajine presegel, črtal, in da sem začel pristopati k mnogim zadevam individualno, na različne načine. Danes si privoščim, da slikam tako, kot čutim. In če se nekje dobro počutim ali kakor koli kraj intenzivno doživim, si to upam naslikati. Ko sem letos poleti spet po dolgem času slikal na Tinjskem, na hribu nad mojo rojstno vasjo Zibika, so te slike divje, bistveno bolj impulzivne. Za ti dve sliki (Janko mi iz sosednjega prostora prinese dve platni) sem recimo dobil impulz pri Miljenki (slikarki iz Opatije, srečala sva jo na likovni koloniji v Španiji, op. M. M.), ki je tudi slikala sredi trave in s packami pretežno zelenih tonov tkala svoje slikarske travnike. Tudi jaz sem to sliko delal sredi valovitega hribovja in zelenja, in to je tisti divji ritem mojega otroštva, ta naboj prvinskega življenja…

Ja, v tej čisto abstraktni sliki iz barvnih potez res vidim to tvojo krajino, vzvalovano in obdano z neštetimi hribčki in grebeni, lahko vidim tudi dolino kjer leži tvoja rojstna vas… In če preskočiva nekaj tisoč kilometrov, se lahko tudi iz najine letošnje španske kolonije spomnim, kako te je prevzel tisti drugačni prostor in si takoj, ko smo se vrnili z izleta v neposredno bližino Altamire, žal si je nismo ogledali, naskočil platno in na njem pričaral povsem svobodno impresijo, ki me je spominjala na atmosfero te znamenite jame…

Meni je jamsko slikarstvo poznano iz literature in mi je zelo všeč. To vzdušje Altamire pa sem doživel v tamkajšnji pokrajini in ob ogledu zgodovinskega mesteca Santillana del Mar… Tam smo videli Škofijski muzej z vso to njihovo zgodovino in umetnostjo, začutil sem to grozno moč vsega tistega španskega, nabitega od velike strasti, religioznosti, pa vse tja do tistih krutih variant iz časov inkvizicije. Ta prostor me je res prevzel, potem pa sem si kupil še monografijo o Altamiri in po prihodu v atelje sem si eno varianto te izkušnje naslikal. Likovni princip prazgodovinskega jamskega slikarstva mi je blizu, te figure, ki so narisane ali vrezane ena preko druge, to plastenje, ti grafizmi, delujejo izjemno sodobno… A po vsem tem se spet rad vrnem na Dolenjsko, vedno znova me zanima, kako z novimi izkušnjami vidim svoj izhodiščni prostor, kot da se vanj vedno znova vračam v nekakšnih krogih… Tega, kar sem delal pred petnajstimi leti, ne bom več ponavljal, zanima me, kako lahko jaz danes isto stvar naredim na nov način, obogaten z vsemi temi novimi izkušnjami.

Vrniva se še malo k naslovom tvojih slik. Z njimi nakazuješ, da te zanima tudi simbolna, duhovna sfera. Kandinski je recimo utemeljeval svoje nefigurativno slikarstvo na eni strani v naravi, na drugi pa v duhovnem …

V to duhovno, filozofsko sfero ne zahajam načrtno. Mene predvsem zanima slika, to, da bi ona izžarevala neko energijo, lepoto. Zato imam dostikrat naslove kot sta npr. »Izžarevanje« ali »Sij«. Ko sliko ustvarjam, vlagam vanjo neko svojo projekcijo, svojo čustveno energijo, da bi zaživela tudi na notranji, duhovni ravni, da bi ne bila le lepo prepleskano platno, česar je žal vedno tudi dosti. Zelo nerad se na kakršnokoli stvar sklicujem, ostajam pač v sklopu pokrajine, ampak tej pokrajini dajem bolj glasbeni, poetični čar, prav zato, da bi s tem povedal, da jo slikam zato, da s tem nekaj izražam. Tu so recimo tudi moji triptihi, ki so prav gotovo dediščina tega, kar sem prejel v otroštvu… Vsega tega nimam jasno določenega, ne ustvarjam po nekem programu ali da bi hotel prav nekaj določenega povedati… Mene so ti triptihi začeli vznemirjati že na začetku moje slikarske poti…

V tekstu k razstavi v Krškem, o kateri bova spregovorila kasneje, je Katja Ceglar zapisala, da jo tvoji triptihi spominjajo na srednjeveške krilne oltarje. To je lahko ena od povezav tvojega slikarstva s sakralno cerkveno umetnostjo?

Gotovo, treba je vedeti, da sem rasel v preprosti krščanski kmečki družini, z vso pripadajočo tradicijo in da vse to na nek način vpliva na človeka . Res pa je, da se jaz s temi vsebinami posebej ne ukvarjam, jih ne izpostavljam, ne delam po Bibliji, v to področje zaenkrat zavestno nisem šel. Čeprav si enkrat tudi želim naslikat en svoj križev pot, že dvajset let nekako mislim na to. Ker pa se mi zdi to zelo zahtevna in pomembna tema, je ne bi rad na en svoj banalen način samo zlorabil. Na to se ves čas pripravljam, morda pa pride enkrat ta dan, ko bom tudi to lahko na svoj način naslikal – ampak ne samo zato, da bom lahko rekel, češ, tudi tega motiva sem se lotil. Na nek način sem s krščansko duhovnostjo povezan, doživljam jo kot osebno izkušnjo, v bistvu me zanima. Če pomislim, tu je recimo tudi skrivnost oltarjev, ki jih človek med mašo gleda, med poslušanjem evangelija, pridige, ob glasbi: vse to je nek kozmos, neka skrivnost, če si za to dovzeten, se to vate usidra… Ti moji triptihi, kakorkoli so povezani z izročilom, sem jaz do njih prišel tudi iz povsem likovne potrebe, tako, da sem želel prekiniti s tradicijo slikanja zgolj posamične slike. Hotel sem posamezni sliki najti dopolnitev v drugi, in v tretji. Čutim, da posamezni sliki vedno nekaj manjka, da išče drugo sliko, kot npr. princip moški – ženska, ko eden išče drugega, ali pa odnos toplo – hladno pri barvah . V tem smislu delam tudi diptihe, dve likovni bitji združujem v nove celote. Triptihi pa so mi omogočili, da sem lahko po tri pokončne slike postavil tudi v prostor, tako, da sem jih zložil v trikotne prizme, v nekakšne stebre, obeliske; zamikalo me je postaviti sliko v prostor tako, da bi človek lahko šel okrog nje. Razmišljal sem tudi o štirikotnem tlorisu, o nekakšni škatli, pa me to ni posebej navdušilo. Zazdelo se mi je, da ima število tri neko bolj posebno moč. S števili, numerologijo, se sicer ne ukvarjam, a vseeno čutim v njih neko posebno lepoto, neparna števila so mi mnogo bližja, že s temi števili ustvarjam neke odnose…

Pri slikanju torej izhajaš najprej in predvsem iz občutja, ne gre ti za to, da bi tvoje slikarstvo sledilo nekim teoretičnim izhodiščem?

Skušam se ravnat po sebi, premalo vem, da bi se ravnal po kakšni filozofski smeri, saj marsikaj sicer spremljam, ampak likovna govorica je zame primarna, doseči želim čim močnejši likovni izraz in to včasih na prav minimalističen način: s čim manj sredstvi doseči čim več, preprosto in obenem kompleksno, tako, da slika stoji sama po sebi. Morda je prav triptih »Izvir spoznanja«, sestavljen v obliki križa, eno takšnih del. Nastanek je povezan z zelo globoko osebno izkušnjo, gre za spoznanje, ki se mi je zgodilo, in tako se je rodil tudi naslov tega dela, ki je bilo prav v tistem trenutku pomembno zame. Kot da sem s tem delom prišel do samega roba svojega abstraktnega minimalizma. Verjetno naprej, še dalj, ne bom šel, po tem delu sem se povrnil k svoji krajini, a vseeno se mi zdi, da me čedalje bolj spet vleče v ta minimalizem in glede na to, da je že nekaj let od nastanka tega dela, se mi kaže, da je ta slika ena ključnih za moje zadnje obdobje…

To je slika, ki si jo v postnem času leta 2001 razstavil v cerkvici na Punti v Piranu, v sklopu razstave »Križev pot slovenskih slikarjev v piranskih cerkvah«. Zdi se mi, da je s postavitvijo v prav tisti cerkveni prostor dobila še dodatno dimenzijo. Kako si ti to občutil?

Odlično, mogoče prav zato, ker je bila tam razstavljena prav ta modra slika, v prostoru svetlo modro pobeljene cerkve in v širšem prostoru modrine morja in neba.

Podobno sozvočje s prostorom se ti je zgodilo tudi pred meseci v Krškem, postavil si svoja dela v prostoru, ki je bil nekoč bogoslužni prostor; gre za arhitekturno lupino nekdanje cerkve, ki še vedno učinkuje s svojo sakralnostjo …

Ja, ko stopiš v ta prostor, udarijo vate vsi ti spomini preteklosti, to je prostor, ki je bil zgrajen v duhu sakralnosti, posvečenosti, mogočnosti, a ta občutja me lahko prevzamejo tudi v naravi, ob srečanju z drevesom, z gorami. Takšna arhitektura je prav gotovo dobila vzgib za svoj nastanek v naravi… Te moje poslikane prizme so se povsem nepričakovano, a po drugi strani tudi logično, odlično ujele z danim prostorom. Gre sicer za kontrast, na eni strani ostra geometrija pri meni in na drugi strani baročna razgibanost, ampak to dvoje se je odlično ujelo. Baročna linearna in plastična prostorska razgibanost arhitekturnega prostora s praznimi belimi stenami in barvita razmehčanost mojih tristranih prizem – ta bel in hkrati razgiban ambient se je pokazal kot pravo okolje za moje barvne variacije.

Ti tvoji tristrani stebriči so res posrečeni. Ko stojiš pred eno od ploskev, vidiš samo njo, kot posamično sliko, ostali dve sta skriti, ko pa se premakneš, se ti nevsiljivo razodene tudi druga in nato še tretja stran…

Šele ko greš naokrog, lahko doživiš celoto…

Tu bi lahko vzporejala te izkušnje tudi s krščansko teologijo, ki govori o skrivnosti Boga kot o Trojstvu treh Oseb. Če smem reči tako bolj po domače: vsaka od Oseb je edinstvena, enovita zase, a so po drugi strani neločljivo povezane, nagibajo se ena proti drugi, izhajajo ena iz druge, vse skupaj pa so Eno…

Jaz se ne sklicujem na to, ko ustvarjam, jaz to preprosto počnem, ker imam s tem veselje, a kot kaže, te vsebine čisto podzavestno vključujem …

Saj so te oblike-vsebine verjetno zapisane v naše gene, celice, praspomin…

Čisto možno… Človek se ob slikah pač sprašuje, razmišlja, jih občuti. In kolikor je sposoben občutiti, toliko tudi dojame, spozna, Nekdo, ki ne zna opazovati, ki mu te moje plasti barv ne spregovorijo… s takim nimaš kaj razpravljat o kakšnih »višjih« vsebinah, pomenih… Jaz preprosto čutim neko življenjsko energijo, življenje, ki je prepleteno z vsemi možnimi stvarmi, in to bi želel, da bi govorile tudi moje slike, da bi enostavno to imele v sebi, da bi imele življenje…

Takšno »živo« slikarstvo je potem lahko izjemno dobrodošlo dopolnilo sodobnemu življenju in okolju, ki je tako stehnizirano, kompjuterizirano; tudi arhitektura se danes gradi predvsem iz kovine in stekla, ni več naravnih materialov, ki smo jih še vajeni recimo iz Plečnikove arhitekture… ti pa se ukvarjaš prav z naravo slikarstva, s plesom likovnih materialov…

Ja, jaz čutim prvinsko, z barvo, s slikarsko materijo. Če delam z modrimi barvami, me spontano zanese v bolj lazurne nanose, na sliki ne delam reliefnih struktur, če pa delam z zemeljskimi toni, z okri, rdečimi barvami, delam bolj z maso, slikam divje, mažem, brišem, polivam, škropim, pa vendar, ko potem nekdo gleda te slike, želim, da nanj ne bi delovale agresivno, ampak da bi kljub temu učinkovale harmonično. Ampak mene zanima ta harmonija na robu, ko ne veš, ali si šel že čez rob, ali si še na njem. Zanima me življenje slike na kritični meji, ne znotraj roba, kjer je vse lepo in krasno. Na meji, kjer se prostor slike širi in ko se vedno znova sprašujem, ali je to še harmonično, ali se elementi slike še ujemajo, ali pa so se razbili. Moj trud je usmerjen v to, da bi dosegel, da se stvari dopolnjujejo in ne razbijajo.

Ko že omenjaš hojo »po robu« in možnost razbitosti, sem se spomnil na krajšo, a najbrž izjemno intenzivno »mejno« izkušnjo tvojega »vstopa v zgodovino«: prvič sem se namreč srečal s tvojim imenom leta 1991, ko sem v časopisnem zapisu bral o tvoji razstavi, na kateri si prikazal ciklus del, nastalih pod vtisom doživetja spopada na Medvedjeku. Tam si namreč kot teritorialec doživel ognjeni krst, in iz tega travmatičnega doživetja je nastal prav poseben ciklus del…

Spomini na začetek poletja 1991 so še živi, na srečo čas dela svoje, zato so zdaj manj boleči. S ciklom likovnih del, ki so nastala po doživetju napada na Medvedjek in sem jih ustvaril izključno zato, da bi se razbremenil travmatične izkušnje tega dogodka, sem živ spomin na svojo izkušnjo in duševno stisko ohranil. V spletu okoliščin se je kmalu izvedelo, da sem ustvaril skice, risbe in slike na temo Medvedjeka in tako je prišlo do predloga, da se ta dela predstavijo javnosti. Še istega leta smo v sodelovanju s štabom TO -Dolenjska pripravili rastavo v Dolenjskem muzeju; tam so dela tudi ostala in se hranijo kot pričevanje o tistem dramatičnem času …

Prej sva govorila o tvoji vraščenosti v krajino, o glasbi, plesu , pa tudi o duhovnem v umetnosti. Lansko poletje sva skupaj doživela vse to, na festivalu Messiaenove glasbe, ki je potekal prav sredi gorske krajine, v katero je skladatelj pogosto zahajal in tam tudi napisal celo vrsto skladb, za katere je trdil, da so bile po eni strani inspirirane prav s to krajino, hkrati pa tudi z duhovnim sporočilom Svetega pisma.

Naj povem, da sem takrat, ko si mi dal idejo, da se skupaj odpraviva v to francosko alpsko vas – čeprav v osnovi vedno rad kam grem – imel najprej en pomislek, češ, kaj bom jaz tam počel. Saj se na Messiaenovo glasbo ne spoznam tako kot ti, skladatelj je za nekoga, ki ga ne pozna, težek avtor. K njegovi glasbi moraš pristopiti zelo ustvarjalno, vsaj jaz sem tako pristopil, velikokrat sem poslušal posnetke, ki si mi jih dal, da bi na ta način prišel bliže temu avtorju. Ti poznaš marsikaj iz njegovega življenja, poznaš njegova razmišljanja. Jaz sem k tej glasbi pristopil bolj na način občutenja, a danes, po tem, ko sem doživel festival, tudi jaz lahko o Messiaenu povem komu par stavkov. Tu je najina pot, bivanje v La Grave, tu so izleti, koncerti, najini pogovori o njih… Ko se spomnim ledenikov, kanjona reke Romanche, gore La Meije, zdaj vse to lahko prepoznam v njegovi glasbi. Ta glasba se mi zdi zelo prostorska: če bi jo hotel spremeniti v likovno podobo, bi jo spremenil v te pejsaže, ne na način upodabljanja, ampak v strukture gorovja, skal, sotesk in belino ledenikov, v mogočnost in razsežnost prostora, vse tja do ptic, oblakov, modrega neba…

V času festivala si naredil celo vrsto dia posnetkov in potem letos spomladi, na najinem skupnem večeru na novomeški osnovni šoli Grm, ob nekaterih razstavljenih fotografijah predstavil tudi diaprojekcijo ob predvajanju Messiaenove klavirske skladbe »Amen hrepenenja«. Izbor in vrstni red dia posnetkov si pripravil ob intenzivnem poslušanju te skladbe, ki si jo iz skladateljevega opusa sam izbral…

Okrog štirideset fotografij sem izbral po nekem svojem ritmu doživljanja te skladbe. Ko sem recimo zaslišal dramatične zvoke, sem izbral fotografija ledenika, z njegovimi brazdami, razdrapanostjo, tu je šlo za neko dramaturgijo prehodov iz enega razpoloženja v drugega, iz ene podobe v drugo, menjavanje svetlega in temnega, mehkega in trdega… Krasno se mi je zdelo, ko ta skladba proti koncu vodi vse v nekakšno povzdigovanje, v hrepenenje; iz vseh teh dramatičnih elementov se glasba kar dvigne. In takoj pomisliš na te mase skalovja, ledenikov, ko se ti zdi, da te bo vse to kar stisnilo, saj si nasproti veličini in starosti vse te veličastne narave en navaden nič, ampak Messiaen gre naprej, glasba te dvigne nad vse to, te razbremeni, prideš do tiste čiste beline na vrhu, do širokega razgleda, in nad vsem tem kraljuje ostra konica gore La Meije, kot piramida, ki se dotika neba, sonca (gora je skoraj štiritisočak , ime La Meije pa v stari lokalni francoščini pomeni »opoldanska gora«, op. M. M.). Pa vsi ti drobni podtoni, to vibriranje vsega naokrog, šum reke, slapov, preleti ptic… Messiaen je znal pričarati to vzdušje, bistvo te pokrajine, ne gre za neko lepo glasbeno razglednico, ampak za sam ritem vsega tega, ima kanjone in višine, dramatičnost in odrešitev. Ob poslušanju njegove glasbe imam vedno prav ta ambient pred sabo. Ta krajina je bila njegova muza, navdih, on ni sem zahajal samo zato, da bi imel mir in da bi lahko ustvarjal. On je to krajino opazoval, občudoval in iz tega okolja skušal izluščiti zvoke, glasbene kompozicije. In bila sva tam – to so bili veličastni dogodki – in skupaj z drugimi sva lahko vzporedno doživljala oboje, naravo in glasbo, v medsebojnem prežemanju. Pomisli samo na zaključni koncert na prostem, ki smo ga poslušali pred ozadjem La Meije z njenimi mogočnimi ledeniki (med drugimi deli je bila zaigrana tudi skladba »Et expecto resurrectionem mortuorum«, ki je bila neposredno navdihnjena s to pokrajino, op. M. M.), in na prvi večer, ko sva po dolgi vožnji v stari in mali kamniti romanski cerkvi poslušala dveurni klavirski koncert (»Dvajset pogledov na Dete Jezusa«)… To ni bil Straussov valček, ki mi je sicer tudi všeč, ampak …

… je bila to narava in duh v enem samem prvinskem, divjem in hkrati nežnem plesu.

… in če na ta način doživljaš in gledaš, ne potrebuješ ne vem kaj o duhovnosti študirat, ampak enostavno srkaš to skozi glasbo vase, na način odzivanja lastne notranjosti in to doživetje lahko potem vgrajuješ tudi v svoje delo … Jaz vse te stvari tako intenzivno doživljam, kot bi imel pred sabo neko literarno delo…

Resnična umetnost, pa naj gre za glasbo ali slikarstvo, sega v same globine in višine bivanja, v njegovo dramo in odrešitev, nikakor pa ni dovolj zgolj neko razkazovanje avtorjeve virtuoznosti, spretnosti. Tu gre za vztrajno iskanje onstran meja že doseženega…

Ja, to je značilen umetniški pristop k ustvarjanju, zato v glavnem nimam enakih ciklov, da bi ves čas delal enake formate, kompozicije, da bi se začel mehansko ponavljati… Veš, jaz se na svoje navidez spontano ustvarjanje dosti pripravljam, veliko stvari uničim v tem procesu. Zdaj sem tudi to izkušnjo že vgradil v svoje delo, da ko delam dneve in dneve, in nič od tega, vem, da v tem času neke stvari nalagam, pripravljam, da moram it tudi skozi to, kot skozi križev pot, da pridem do nove kvalitete izraza, da ne bo vse skupaj ena sama vehementnost, že tako je tega preveč…

V vsaki sliki skušaš izrazit en nov trenutek, pogled…

Ja, ne morem naredit dveh slik enakih, v tem trenutku živim to življenje, čez dva dni bom živel pa drugačnega in nečesa preteklega se ne da ponavljati. Vsaj pristop je treba imeti tak. Tudi ko sem hotel manjše kompozicije preslikovat na večje formate, mi ni šlo. Drug format zahteva drug pristop. Izhodišča so sicer lahko podobna, gradnja slike pa je povsem drugačna. Ker se odnosi med elementi razvijejo drugače. In, če se vrnem k Messiaenu, tudi pri njem gre za to: name vsaka njegova skladba deluje zelo unikatno, po tej plati bi lahko našel z njim neko sorodnost.

Tako ti, kot on, se navdihujeta pri krajini in pri skrivnostni večplastnosti življenja…

Danes lahko v zvezi s tem rečem, da sem za še eno stvar bogatejši, še eno zgodbo imam, postala je del mojega sveta. Če ne bi šel na ta festival, je ne bi imel. Poglej, na zgornjem delu te slike, ko sem vlekel poteze, nanašal barve, sem se spomnil prav na izkušnjo iz francoskih Alp, na svetlobo ledenikov, na strukture skalovja in ledu, poglej, ta barva, ta masa, ta teža… Ko mi iz slike spregovori moje doživetje, vem, da je to dobra slika… Direktno pa na temo Alp nisem slikal, imam svojo goro, to je Sinji vrh, Sinja gora, ali pa samo »Gora«, kakor naslavljam v zadnjem času nekatere svoje slike. Tudi naslov »Na gori« ima več vrstic branja, ima tudi dosti krščanskega v sebi… Ko prideš na goro, si sam, nekako se ti vse odpre drugače, v drugačni luči vidiš.

Ko ti vlečeš svoje poteze, ko nalagaš svoja barvna polja, to ni predvsem neko aranžiranje všečnih, virtuoznih kompozicij, ampak način oblikovanja prav posebnih in enkratnih likovnih kombinacij in form, ki sprožijo notranje odzive, ko ti ob njih lahko iz podzavesti privrejo skrita občutja, spomini, doživetja, asociacije, sanje in to je zelo pomembno, saj je prav to namen umetnosti, da se tudi v gledalcu sproži nov plaz osebnega, ponotranjenega občutenja…

Kadar ugotovim, da le aranžiram stvari po platnu, vse to po navadi potem vsaj petkrat preslikam, da se ja ne bi videlo ven. Skušam slikat na tisti pravi, izpovedni način, recimo. Vem, da mi vsakič ne uspe izrazit nekaj v polni moči, nisem tako velik avtor, da bi vse, kar napravim, bilo čisto, popolno, skoraj nadnaravno… Prav v tej borbi, v tej muki, vidim tisto bistveno, da se skozi to dokoplješ do neke dobre rešitve. Vmes pa je ogromno vaj, ogromno treninga, ogrevanja, vsega. To je pot, slikarstvo je pot, delam tudi različne stvari, vzporedno, vse to se med sabo tudi dopolnjuje, ne grem samo naravnost, premočrtno, kot nek tekač…

Če zaokrožiš, v čem vidiš osnovni pomen tvojega ustvarjanja?

Pomen vidim v tem, da bi lahko nekdo, ki bi se srečal z mojo sliko, v njej odkrival, začutil neke stvari… Ko pogledaš moje slike, na njih pravzaprav ne vidiš ničesar, ampak potem lahko začneš v sliko vstopat, slika je odprt prostor, v njej so plasti… Morda si želim, da bi v sliki ljudje dobili tudi nek mir, ki ga danes mi vsi skupaj potrebujemo – ampak mir ne v tistem grobem pomenu, ampak duhovni mir, ko lahko rečeš, danes se lahko ob tej sliki spočijem, drugič pa te lahko tudi poživi, ti da neko misel, neko spodbudo, iztočnico… Vem, neumno je misliti in želeti, da bo nekomu vse všeč in blizu. Če bi bilo tako, to že ne bi bilo dobro, ker nismo vsi ljudje na isti valovni dolžini, vsak ima v sebi svoj individualni sistem. Slika pa mora nekaj odražat: tudi če slika nekoga zelo moti, nimam nič proti temu, to samo pomenim, da je v njem sprožila nek proces, to pomeni, da ima slika neko moč…
S svojimi slikami ne pripovedujem nekih mogočnih zgodb, nekih naukov, to so preproste slike, takšne, kakršen sem tudi sam, navaden človek, ki uživam v tem delu in če tudi drugim to nekaj pomeni, sem tega vesel. Človek se v sliki namreč sam odkriva, ne da mu jaz vse povem naravnost v obraz. Poglej, pri tisti sliki si ti omenil, da na njej slutiš silhueto Nanosa in glej, si že vstopil vanjo, prebudila je tvoj spomin, neko doživetje. Prav iz odnosa do narave poskušam odkrivati nek generalni kozmični spomin, slike so kot nekakšne kode, in mi zdaj to luščimo iz njih in tako lahko tudi nekaj doživimo.

Lansko jesen si sodeloval na likovni delavnici v Domu sv. Jožefa v Celju, do katere je prišlo po zaslugi vodje doma Jožeta Planinška in slikarke Veselke Šorli Puc. Ustvarjalo se je v duhu sodobnih iskanj na področju povezav med sodobno umetnostjo in krščansko duhovnostjo. V zloženki k razstavi si zapisal, da podoba z duhovno tematiko zate nima predvsem funkcije razlaganja in prikazovanja, ampak da naj »odpira možnost globljega doživljanja«… Bi lahko videl svoja dela kot del sakralnega prostora?

Prepričan sem, da so nekatere slike z moje strani narejene po takem duhovnem prepričanju, da bi se ljudje lahko ob njih umirili, skoncentrirali, molili. To so slike tudi za takšen ambient, za takšno priložnost. To je prav gotrovo povezano z mojimi doživetji cerkvene likovne umetnosti iz otroštva. Kot sem ti že prej povedal, takrat nisem dosti vedel, kaj vse to predstavlja in pomeni, ampak sem vse to, kar mi je predstavljalo skrivnost, morda prav zato še bolj intenzivno doživljal. Zato bi tudi, če bi kaj takega sam delal, to naredil na nefiguralen način, brez anekdot, svetniških atributov; ne da to zanikam, ne, ampak mislim, da moje poslanstvo, če ga že imam, ni, da bi to počel. Ker so to že mnogi drugi počeli dosti boljše. Sam lahko morda na svoj nefiguralen način obudim izkušnje in doživetje ran, trpljenja in odrešenja. Kako bi se to obneslo, ne vem. Vem, da bi se lahko tista dva križa, triptiha, ki sem ju naredil, tudi po obliki, tako v modernističnem, morda pa še bolj v klasičnem prostoru, lepo ujemat. Ker tudi oblika ima svojo moč, križ je tako prvinska oblika, ki je bila tu že tudi pred krščanstvom, kot nek pra-znak, in je vraščena v človeka, v njegovo horizontalo in vertikalo. Takšna minimalistična slika bi lahko celo kakšno cerkev prečistila, kot nekakšen »čistilec zraka«, vizualnega, likovnega in duhovnega. Upam, da bom kdaj imel tako možnost in da mi bo to uspelo. Duhovnosti pa ne dojemam na analitičen način, ne vidim smisla v nekem natančnem naštevanju in razlaganju, kot da bi našteval neke predmete iz tihožitja. Duhovnost doživljam kot neko celoto večplastnosti življenja, nekaj neskončno večjega od vseh razlag… Ena od mojih vizij je nekaj napraviti tudi v to smer.

Neke take izkušnje pa vendarle že imaš. Postavitev v Krškem je že ena taka postavitev, sicer ne v še delujoči cerkveni ambient, pa vendar. Tvoji stebriči- prizme in njihova sopostavitev v prezbiteriju učinkuje kot nekakšen sodoben oltarni nastavek, z vsemi aluzijami tako na gotiko kot tudi na barok. Tudi pri tebi gre za prostorsko razčlenjenost in obenem za rast navzgor, v smeri kupole, neba.

Nikakor ne morem ven iz življenja. Smo na zemlji, po njej se gibljemo, nad nami je pa nebo. In gledamo kvišku. Jaz pogosto svoje slike členim; ne govorim, da gre za realistične vizije horizontov, za polje, hrib in nebo. Ne gre za to, pa vendar se mi vedno znova dogaja ta delitev. Tudi pri mojih objektih gre za sestavljanje zgornjih na spodnje, in to vse gre kvišku, neka skrivnost je v rasti, večina nas pa to rast doživlja še z drugimi asociacijami, pravzaprav so ti stebriči bolj gotski, so dolgi, visoki, prizmatično ostri… poslikani z močnimi barvami, dosti je kontrasta med modro in rdečo…

Zato jih lahko na nek način lahko primerjamo tudi z gotskimi barvnimi okni?

Tudi.

Samo da so v tvojem primeru premaknjena v sredo prostora. Učinkujejo kot ogromni kristali.

Mene zanima barva v njenem izžarevanju. Barve ne uporabljam več tako kot nekoč, da je nekje osvetljena in drugje zatemnjena. Vsaka zase mora imeti svoje žarenje. Svetlobo, moč, ki iz nje izhaja. Barva mora enostavno žaret iz sebe.

To je princip vitraja, tu svetloba sije skozi barvno šipo proti gledalcu…

Ja, tako gre to pri tem t. i. abstraktnem slikarstvu. Ki pa je po drugi strani spet zelo konkretno: ker to so neki zelo realni predmeti, z barvo, strukturo, tu ni nič abstraktnega, to je zelo odvisno, kako si kdo to stvar predstavlja…

Če vzameš, da je recimo Kandinski štartal iz postimpresionizma, s figurami in literarno pripovedjo, je njegovo kasnejše slikarstvo, v katerem se je vsa ta pripoved figur razpustila v kompozicijah iz samih črt in barvnih ploskev, bilo glede na prejšnjo fazo pač abstraktno, saj je onstran videza iskal bistvo, notranjo strukturo in izraz… če pa greš naprej, in vzameš, da je notranji – duhovni – svet nekaj nevidnega, očem skritega, recimo abstraktnega, je potem tvoja slika, ki skuša to duhovno izkušnjo upodobit, pač konkretna, saj gre za konkretizirani, opredmeteni, utelešeni duh, misel, čustvo…

Kdor išče neko pripoved, te v mojih slikah ne bo našel, ker niso pripovedne, lahko pa rečem, da so povedne. Zame je bistveno, da v sliko zajamem slikarski proces, ki mora biti živ, ne tresem se za to, češ, to mora pomeniti to ali ono, poteza mora samo do sem in ne naprej. Recimo da bi zdaj plesal in bi vmes razmišljal: ja, roko moram potegniti do sem, pa niti milimetra več naprej – to že ni več ples, ampak neko pretirano kontrolirano početje. Pri ustvarjanju je potrebna spontanost, da se ne zapletamo le v neke okostenele sheme, ne bi pa rad zašel v tisti način slikanja, ko bi delal slike samo zato, da jih delam. V vsaki od njih je tudi dosti napora, tuhtanja in tehtanja, preverjanja. Ničkolikokrat sliko preslikam; glej Stupico, zanj se govori, kako je dvomil ob ustvarjanju, pa poglej, kako ga danes občudujemo…

Prava sproščenost in spontanost pride na dan šele na vrhu gore…

Ja, ko po naporni hoji prideš na vrh, začutiš odrešitev, ne pa že na začetku, pri vznožju.

Marsikomu je ideal, da bi nas očaral kot mojster, ki je ves čas sproščen in virtuozen…

Ne, nikakor ne sme iti samo za to. Pa vendar težim k temu, da bi slika na koncu delovala sproščeno, to je cilj, na visoko goro je treba dolgo plezat in biti tega sposoben, na griček prideš pač hitreje. Seveda pa ni smiselno na vsak način hoteti priti na goro, na katero nisi sposoben priti.

Po vsakem vzponu je potreben tudi spust nazaj…

Zato pa se ukvarjam tudi z grafiko. Da presekam neko prenasičenost s slikarstvom, preskočim na grafiko in se tam obogatim z enim drugim svetom. Zato se mi kasneje tudi v slikarstvu pojavijo določeni grafizmi, v mojih grafikah pa se čuti tudi slikarski pristop.

Lahko rečeš kakšno besedo o tvojem najnovejšem delu, o grafični mapi…

Gre za bibliofilsko izdajo, ki je bila izdana skupaj z zbirko pesmi Josipa Ostija pod naslovom »Večnost trenutka«. Treba pa je poudarit, da so te moje male grafike, deset jih je, nastale povsem samostojno, pod močnim impulzom doživetja iz Španije, nastale so takoj po najini vrnitvi od tam, na teh grafičnih listih sem skušal zapisat in tako ohranit svoje videnje španske zemlje… V teh zarezah, v teh linijah, ki sem jih vrezoval v lesene plošče, čutim prav to energijo… Gre namreč za lesorez, večbarvni, listi so majhni, v velikosti razglednic, kar je pogojevala velikost same škatle, v kateri so potem shranjeni tako posamezni listi pesniške zbirke kot tudi grafični listi. Ta bibliofilska izdaja je izšla v devetdesetih primerkih. Cikel teh grafik pa zdaj razvijam še naprej kot večjo grafično mapo, oboje bo potem razstavljeno sredi januarja 2004 v Galeriji Lek.

Ob teh grafikah omenjaš Španijo, pesmi Josipa Ostija pa so povezane s Krasom…

Likovna kritičarkaTatjana Pregljeva, ki vodi založbo Edina, pri kateri je ta bibliofilska izdaja tudi izšla, je prav na podlagi mojih grafik tudi izbrala pesnika. Midva sva ustvarjala vsak po svoji poti, na koncu pa se mi zdi, da je med grafikami in poezijo kar nekaj sorodnosti. Ker se mi zdi, da je ta kraški svet od vseh naših pokrajin še najbližji španski krajini. In kraški svet je meni osebno zelo všeč, zaradi te elementarnosti, ki jo tam doživim. Ta rdeča zemlja, kamen, nebo, pa rdeči ruj v jeseni, burja, kontrasti so veliki, pri tem pa ne smemo pozabit na kraški teran, ki je pravi božji dar… Zdaj sem poskušal v neki polabstraktni govorici, v asociativnih variantah, narediti stvar dosti barvno, ni me zanimala tista črno-bela ekspresionistična grafika. Delal sem v dveh, treh, celo štirih barvnih nanosih; pri teh lesorezih je zanimivo prav to, da ko naneseš na osnovo dve barvi, se na površinah, kjer vrhnja barva prekrije spodnjo, pojavi tretja barva. Tudi bela osnova se, ko je obdana z drugimi barvami, spremeni in tako dobiš barvno polnost…

Morda še kakšno besedo o doživetju likovne kolonije v Španiji

Mene razveseljuje in navdušuje na teh mednarodnih kolonijah to, da srečaš ljudi iz različnih koncev sveta, iz različnih okolij, kultur, vsak nekaj prinese s seboj, kar te lahko obogati. Vsak ima en svoj pogled in način dela in z vsemi komuniciraš na tej ravni, pri tem pa ni strahu, da bo kdo kaj od koga vzel, tu gre za pretok ustvarjalnih energij in se veseliš, če je nekdo nekaj lepega ustvaril, če mu je kaj uspelo, ali pa, če je tebi kaj uspelo, so tudi drugi veseli. Čar teh mednarodnih srečanj je, da tu ni jezikovne bariere, saj ustvarjamo več ali manj v istem, likovnem jeziku. Čedalje bolj vesel sem takšnih izkušenj, ki me bogatijo. Čedalje več stvari občutim, v tem vidim veliko vzpodbudo za delo in doslej sem na vseh teh kolonijah oz. simpozijih lahko dobro delal. Nerad pa obiskujem tista srečanja, ki so tekmovalne narave. Sicer sem športnik po duhu, nisem pa slikar tekmovalec.

Ko slikaš, ali razmišljaš o določeni temi, ali se povsem svobodno prepustiš procesu slikanja, da te vodi?

Ko sem bil recimo v koloniji na Sinjem vrhu, takrat sem razmišljal o nekem ognju, pa ne samo o ognju recimo v srcu, ampak tudi o nekem zunanjem ognju, pa spet ne v nekih rdečih barvah… Jaz tam doživljam en povsem drugačen ogenj, ogenj struktur, in tudi delam v tem duhu, pri tem me zanese v modro barvo, v beline… Poglej, Španija pa me je zagrabila predvsem z rdečo zemeljsko barvo, z okri, z barvami Altamire. V Španijo sem sicer šel z nekimi svojimi predstavami, sanjami, tam pa sem to samo še potrdil. V zgodovinskem starem mestecu Santillana del Mar, v neposredni bližini Altamire, sem začutil ves razpon Španije, dobro in zlo, ampak to je ta njihova lepota, tu je naprimer še njihova črna barva…

S tem si me spomnil na barvo naftnih madežev, ki jo pobirajo tudi na Cantabrijski obali, kar smo lahko opazovali. In kako je to nafto domiselno uporabil kipar Uli, ko je z njo premazal sedalo svojega »prestola«, izklesanega iz kamna! Ali pa črne skale, ki so kot nekakšni temni madeži na gosto posejani v morskih zalivih okrog Noje…

Res je, vendar sam črno barvo doživljam predvsem preko španskega klasičnega slikarstva, gledam jo skozi Velasqueza, v njej vidim tisto njihovo viteštvo, temna oblačila… Neko zgodbo, informacijo o Španiji sem dobil tudi preko teh njihovih starih mojstrov, od El Greca, do Goye, to se je vse nalagalo v mojem spominu in ko sem prišel tja, se je to sprostilo, prišlo na površje…

Jaz v tvoji sliki »Altamira« vidim tudi Kregarja, mislim na njegovo sliko »Smrt toreadorja« ali pa na »Špansko rapsodijo«. Tudi ti dve sliki sta v našem kolektivnem spominu prisotni kot nekaj španskega…

Tudi lahko, a mene je recimo rdeča barva zagrabila najbolj preko Matissea in potem pri Preglju, gre za njegovo sliko Pompejansko omizje. Imel sem obdobje, ko mi je bil grozno všeč Gojmir Anton Kos in sem ga šel večkrat gledat v Moderno galerijo. Takrat Preglja in Stupice nisem tako intenzivno doživljal kot ju danes… Zelo blizu pa mi je vedno bila Kregarjeva slika »Po žetvi«, njene barve mi prikličejo v spomin moje izkušnje žetve iz otroštva. Ko sem v času študija obiskoval razstave v Moderni galeriji, sem vedno šel tudi skozi stalno zbirko, in enkrat, tega se še prav dobro spomnim, sem se, kot da bi me nekaj zagrabilo, zagledal v Pregljevo sliko Pompejansko omizje, v tisto njeno rdečo barvo… Moram reči, da mi je sicer morda najljubša modra barva, kobalt, a po srečanju s Pregljem sem napravil cel niz slik v rdeči barvi, pa v oranžni… Poglej na primer to veliko sliko, naslovil sem jo »Sij vrtov«, naslikal sem jo po obisku Pariza, poglej, gre za rdeče oranžno izžarevanje, za posebno svetlobo… Pariz in njegove muzeje sem takrat doživel ponovno zelo intenzivno, kot bi šel skozi neke vrtove…

Ti je bližja pariška, francoska šola slikarstva kot recimo kakšna nemška, ekspresionistična?

Pariz je pravzaprav prvo velemesto, v katerem sem leta 1985 preživel vsaj en teden. Je kot mladostna ljubezen, pojem pač; tam sem srečal neštete originale, svetovno pomembna umetniška dela v znanih muzejih, pa Notre Dame in seveda zame in za mnoge enega najlepših gotskih umetnostnih spomenikov: Sainte Chapelle – modrina njenih barvnih oken in zlato, to me je res fasciniralo… So seveda še mnoga druga mesta, ki so pomembna, pa jih ne poznam… a Pariz je zame pojem odprtosti, velikosti, mogočnosti. Saj sem obiskal še nekatera mesta, Barcelono naprimer, Dunaj, Amsterdam, Rotterdam, pa Rim – a ta me ni tako močno fasciniral. Ko sem bil tam, sem iskal predvsem moderno umetnost, a v Rimu je le največji poudarek na antični veličini… Seveda, tudi New York, če ga gledaš s pravimi očmi, je prelep, to, kar lahko tam vidiš, ne vidiš nikjer drugje, torej je prav zato lep, seveda pa ne bom rekel, da je tako lep, kot je lepo Novo mesto, ker to ne more biti (se zasmeje). Je pač lep kot New York, ima svojo dušo, absolutno, in ko to vidiš, ugotoviš, da so to pač neke nove, drugačne dimenzije, pred katerimi pa ti ni treba poklekovat…

Torej nisi pristaš tega, da je treba ponoviti New York v Sloveniji?

Ne, bi pa vsakemu priporočil, da bi šel v New York, da doživi to megalomansko mesto, da bi videl ta blišč in bedo, ki gresta tam z roko v roki, in morda zato, da bi na koncu ugotovil, v kakšni lepi deželi pravzaprav živimo. Da morda niti ne vemo, kaj imamo. Z veseljem sem tam preživel dobra dva tedna, imel sem lepe izkušnje, ne trdim pa, da bi z veseljem tam živel. Čeprav ti pa mesto ponuja dosti možnosti. V New Yorku sem recimo doživel veličino Picassa: ko sem v MOMA prišel do njegovih muzikantov, se mi je zaokrožila izkušnja prejšnjih srečanj z njegovimi deli po različnih muzejih. Šele takrat sem osebno začutil veličino tega ustvarjalca. Ni dovolj, da se zavedaš medijskega blišča, ki tega ali onega ustvarjalca obdaja, treba ga je osebno doživet, srečat…

Pomembno je videt originale.

To pa. Saj to sva letos sama videla na veliki Chagallovi razstavi v Grand Palais, kako je, ko srečaš dela, ki si jih prej poznal le iz knjižnih reprodukcij. To je kot noč in dan, če to dvoje primerjaš… Jaz imam izjemno željo sliko ne samo gledat, ampak da bi se je tudi dotaknil. Ko sem recimo prišel v New Yorku pred ogromne Tapiesove slike, so me te strukture kar potegnile, da sem se slike dotaknil in kakšen halo je potem nastal tam, alarm, galama, varnostniki. Ampak to je ta stik z originalom. Ali pa recimo ambient, v katerem je razstavljeno neko umetniško delo. Recimo Rodinov muzej v Parizu. Park, v njem dela – to je res en lep občutek. Tu je recimo tudi še Van Gogh v Goghovem muzeju v Amsterdamu…

Jaz sem šele tam, ob srečanju z originali, doživel resnično moč tega slikarja, nobena reprodukcija tega ne more pričarati, treba pa je seveda videti tudi pokrajino okrog Arlesa, v kateri so te slike nastale… Drugo takšno doživetje je bilo zame recimo srečanje z Matisseom, Picassom in Chagallom v muzejih oz. zbirkah, ki se nahajajo na Azurni obali, v Nici oziroma njeni okolici, tam, kjer so ta dela nastajala. Teh del, ki nikakor niso realistična odslikavanja, se nikakor ne da oddvojiti od svetlobe, vzdušja, vegetacije, živalskega sveta, arhitekture, pa tudi mitološko-zgodovinskega spomina te pokrajine in Mediterana kot takega…

Poglej, tudi Cézannea ne moreš oddvojiti od njegove krajine. Na najini poti nazaj iz Španije me je fasciniralo, ko sva se ustavila v slikarjevi krajini pod njegovo goro Saint Victoire: v tistem momentu sem to pokrajino prepoznal po Cézanneovih slikah in sem jo potem tudi fotografiral, a sem razočaran nad diapozitivi. Ker mi te fotografije ne dajo tako značilnega vtisa o tej krajini kot pa Cézanneove slike, vidiš, v tem je njegova genialnost, da je v slike ujel večjo izrazno moč in informacijo o prostoru, kot pa jo je sposobna ujeti fotografija dejanske krajine…

Imaš svojega najljubšega slikarja?

Zadnjič me je nekdo vprašal, kdo je zame največji slikar, oziroma kdo mi je najbližji. Jaz ne vem, če se ne bi odločil kar za Rembrandta. Zato, ker je bil mojster svetlobe, pastoznega nanosa barve, in pa hudičevo dobre črte… Drugače pa, če govorimo o barvi, so mi bližje novejši slikarji, težko je reči samo enega, ko pa je toliko dobrih, in v različnih časih so mi bližji različni avtorji. Zdaj naprimer bi si v dunajskem Umetnostno-zgodovinskem muzeju z veseljem ogledal špansko sobo, kjer so Velasquezove slike. Ne vem zakaj, vidiš, pa jih pred leti niti nisem tako občudoval kot jih zdaj. Pride obdobje, ko začutiš eno sliko, ko ti je nek slikar še posebej blizu, drugega, katerega si neko obdobje izjemno občudoval, se pa po nekem času zasitiš…

To je eden od stereotipov, češ da umetnik, če je dovolj genialen, ustvarja le iz sebe; midva pa govoriva o tem, kako pomembna za ustvarjalca so srečanja z drugimi umetniki, z njihovimi deli, z originali, obiskovanje muzejev, zbirk…

Ja, to je nujno, kot mlademu slikarju mi je bilo recimo obiskovanje kolonij in razstav svojih kolegov izjemna spodbuda pri lastnem ustvarjanju. Tako se učiš. Tudi na naši slikarski strokovni šoli je študij potekal tako, da si je vsak moral izbrati avtorja, ki mu je bil blizu, delali smo kopije, da smo študirali postopke komponiranja, slikanja, tako je vsak iskal svojo lastno pot. Narobe pa se mi zdi, da hodiš po razstavah, pobiraš neke informacije, potem pa prideš domov, narediš variante tega, kar si videl in to že deklariraš kot nekaj svojega, originalnega. Drugače pa še vedno mislim, da premalo poznam, kaj vse se danes v slikarstvu dogaja. Je pa teh informacij res toliko, kot da bi imel prižganih milijon televizorjev, pa vsak ima drug program, toliko slik se ti pojavi. Seveda je pa zdaj problem, kako iz tega nekaj izluščit, kako najti zase pravo informacijo. Težim k temu, da bi bil čim bolj inovativen, samosvoj, ne delam pa vse to samo zato, da bi bil po vsej sili drugačen, da bi delal neko stvar samo zato, ker jo še nihče ni naredil, in bi jo zato moral narediti jaz. Poskušam delat predvsem to, kar me bolj zanima… Prav za te moje prizme sem dobil že od uglednih avtorjev mnenje, češ da sem se to res dobro spomnil, ali pa so me spraševali, kako da sem prišel na tako dobro idejo. Jaz potem odgovorim, da je ta ideja v meni na nek način, bolj ali manj, prisotna že dvajset let in da je zdaj končno dozorel čas, da nekaj tega tudi realiziram, da smer, ki sem jo s tem nakazal, še vnaprej vzdržujem, da s tem še nadaljujem… Pomembno pri tem pa mi je, da doživim tudi odziv gledalcev, da vidim, kako moje stvari funkcionirajo v nekem prostoru, kako učinkujejo recimo nate, ali pa na koga drugega. Zato zagovarjam tudi predstavitve in razstave s katalogi, treba je s svojimi deli iti med ljudi, zato da v končni fazi dobiš neko povratno informacijo. Če bi recimo bil zaprt le v ateljeju in samo ustvarjal, bi lahko izgubil kompas in ne bi vedel, kaj pravzaprav počneš; razstave tebe in tvoje delo »prezračijo«. Kakšna slika te na razstavi lahko preseneti, v pozitivnem ali pa v negativnem smislu, recimo. Zgodi se, da kakšna slika v razstavnem prostoru ne »blesti« tako, kot ti je »blestela« v ateljeju. Sem pa doživel tudi tiste lepe trenutke, ko sem kakšno svojo sliko šele na razstavi odkril in se čudil, kako ona tam živi, kako žari v razstavnem prostoru, ko ima dobro osvetlitev, dovolj prostora okrog sebe. V ateljeju so slike ponavadi bolj utesnjene…

Večkrat omenjaš Sinji vrh nad Ajdovščino kot svojo posebno goro?

Odkar sem slikal tam, v letu 2000 na koloniji Umetniki za Karitas, pa letos na koloniji Slovenija odprta za umetnost, me spremlja ta posebni in tudi simbolični naboj gore kot take. Tu so še druge gore, recimo zdaj tudi spet Boč, odkar sem se z nakupom hiške na Tinjski gori spet na nek način vrnil v krajino svojega otroštva. Tudi mene navdihuje vizija gore kot simbol večnega hrepenenja, rad imam kompozicije, ki težijo kvišku. Takšne so moje prizme, takšna je naprimer tudi moja grafika »Hrepenenje«, ki sem jo naredil še preden sva šla v La Grave pod Messiaenovo goro, zdaj pa lahko v njej vidim prav to izkušnjo pogleda navzgor proti vrhu, preko skal in ledenika, z vsem bogastvom tistih mogočnih in hkrati finih struktur in tekstur…

In ko si marca 2003 na najinem skupnem Grmskem večeru pripravil projekcijo diapozitivov s tega potovanja, si kot glasbeno podlago izbral Messiaenovo skladbo »Amen hrepenenja«, ki sva jo tudi poslušala na festivalu…

Zanimivo, ja, pa skladbe nisem izbral zaradi naslova, ampak čisto po občutku, enostavno me je med vsemi skladbami ta najbolj pritegnila, v njej je vse to, kar človek lahko doživi tam v tisti krajini…

Nekoč si mi glede odnosa slikarstvo-glasba omenjal Ladota Jakšo…

Z Ladom Jakšo se poznava že dalj časa, dosti let nazaj je v Dolskem pri Ljubljani igral ob neki moji risbi na klavir in me s svojo improvizacijo navdušil. Ko sva po njegovem nastopu govorila o tem, je rekel, da je bila ta risba kot napisana partitura in jo je res krasno zaigral. Igral mi je še na nekaterih drugih razstavah. Ko pa sem imel leta 1999 v Dolenjski galeriji svojo prvo večjo razstavo po končanem študiju, na kateri sem predstavil »novega Orača«, sem si želel za glasbenega gosta nekoga, ki bi v glasbenem jeziku izrazil naboj teh novih slik in tako sem ponovno prišel do njega. Povabil sem ga in je prišel, za odprtje pa je pripravil prav to, kar sem si želel, in še malo več kot to. Interpretiral je štiri ali pet mojih slik, dela si je sam izbral. Pri sliki »Kresovi« je uprizoril pravi glasbeni ogenj… Obiskovalci pa so bili, z mano vred, nad vsemi temi zvočnimi interpretacijami res navdušeni…

Kako doživljaš svojo vlogo v sodobni slovenski umetnosti? Se čutiš dovolj vpet v te tokove, v to dogajanje?

Do neke mere sem vpet vanjo, bolj sem seveda prisoten v tem lokalnem Dolenjskem prostoru, poskušam pač, s svojimi močmi, dati pečat temu prostoru, času, obdobju. Ne vem, kaj bi vse bilo lahko drugače, to so zdaj želje, pričakovanja, ampak se mi zdi, da ni to tisto, kar me najbolj zanima… Kar pa se tiče sodobnega ustvarjanja: veliko tega je, kar poskušam razumeti, skušam gledat tudi na stvari, ki mi niso blizu in ki jih tudi ne razumem, a razmišljam, se sprašujem, kaj nekdo, ki doživlja in razmišlja drugače kot jaz, kaj hoče s tem, kar počne, sporočiti. Težko sodim o tem, ali je vse to dobro ali ne, predstavljam pa si, da ima vsak pač neko svojo notranjo nujo, silo, energijo, da pač mora to naredit, kar počne. Vsak ima pač neko svojo nalogo, svoj voz, ki ga mora vleči naprej. Moja mladost je bila takšna, kakršna je bila, sredi narave, nekdo drug je zrasel ob televizorju in računalniku, njegova izkušnja je drugačna od moje in drugačna je tudi njegova izrazna govorica, medij. Verjamem pa, da je nova tehnologija prav takšno orodje, kot čopič, slikarska lopatica… To je pač neko novejše sredstvo, ki pač prinaša nove možnosti, nove rešitve…

Tako kot je nove rešitve in oblike prinesel film, pa še prej fotografija…

Potrebna pa bi bila neka razmejitev med klasičnimi slikarskimi mediji in novimi mediji, to je pač ena svoja smer, svoja pot znotraj širokega spektra likovnih ali, kakor to imenujejo danes, vizualnih umetnosti. Ne pa, da vse to kar tlačimo v isti koš, slikarstvo, video instalacije pa performansi…

Mediji se danes mešajo med sabo, prehajajo eden v drugega, se razhajajo…

So kot procesi življenja, pomembno pa je, da vse to ni namen sam sebi, da je to neka smiselna človekova govorica, pričevanje človeške izkušnje…

Meni se zdi pomembno to, da človeku ni glavna preokupacija le fascinirat z določenim, po možnosti čimbolj novim medijem, ampak da ima kaj za povedat… Pollock recimo ne fascinira predvsem zaradi svoje tehnike škropljenja z barvo, ampak ker je v tem našel pravo izrazno obliko zase in za svoj čas…

Ja, ko že omenjaš Pollocka – marsikdo zdaj pravi, da če uporabljaš recimo to njegovo tehniko škropljenja ali polivanja barv v svojem slikarstvu, da to ni nič, ker da je pač to delal že Pollock. Pa ne vem, če to res drži, saj je polivanje pač le eno od možnih orodij, načinov slikanja. Kaj pa potem vsi tisti tisoči, ki pri slikanju uporabljamo čopiče, ki so prastaro slikarsko orodje, pa vehementne poteze, gestualnost. Sam slikam tudi z lopaticami, valjčki, pa se najde kdo, ki mi očita, češ saj to je pa že tudi kdo pred teboj uporabljal. Res, vse te stvari je že nekdo pred mano in nami uporabil. Tu so stvari zamegljene, kot da je bistvo v sredstvu, ne pa v tem, kaj ti iz tega sredstva potegneš, kakšen oseben pečat daš svojemu delu…

Ko sva že pri različnih slikarskih sredstvih: tudi ti si se v zadnjem času poskusil s starim a hkrati tudi vedno novim materialom, s steklom, z barvnimi stekli.

To je novejša zgodba, imel sem priložnost nekaj ustvariti v steklarskem podjetju Vidmar iz Novega mesta in pri tem delu sem si pridobil spet novih izkušenj, se seznanil s tehnologijo taljenja stekla in prišel tudi do prvih sicer še skromnih rezultatov. Začel sem z nekimi bolj dekorativnimi predmeti, a kot likovni ustvarjalec sem si želel to preseči, zato sem poskušal vnašat v to delo tudi bolj avtorske posega. Mislim, da so to lepe stvari, da smo prišli do nekih rezultatov, ob tem pa se mi kaže tudi želja, napraviti kdaj kakšno barvno okno. Takšno delo bi ne bilo daleč od mojega dosedanjega slikarstva, saj že dolgo rad zlagam skupaj v nove celote manjša platna ali dela na papirju in tako ustvarjam neke nove kompozicije, to pa se mi zdi podobno, kot da bi ustvarjal barvno okno. Sploh pa zdajšnje tehnologije oblikovanja stekla dajejo možnosti tudi za bolj slikarske rešitve kot pa jih je omogočala klasična tehnika vitraja z rezanjem, sestavljanjem in povezovanjem posameznih barvnih steklenih koščkov s svinčenimi profili…

Barvna stekla pa so prav zares blizu mojemu slikarstvu, saj že ves čas ponavljam, kako me vleče k temu, da bi barve na mojih slikah izžarevale, podobno, kot se to dogaja pri barvnih oknih. Pri steklu me najbolj fascinira prosojnost, ta globina, ki jo gledam skozi nekaj milimetrov debelo steklo, z vsemi temi mehurčki v sami snovi, zdi se mi, kot da bi gledal ali ocean, ali vesolje…

Mene vseskozi privlačijo estetske, lepe stvari, lepe v tisti prvinski lepoti, gre za tisto naravno lepoto, ki jo nosi v sebi človek, ali vsako živo bitje, ali pa material. Zato uživam tudi v lesu, recimo v grafični tehniki lesoreza, pa to je tehnika, ki danes ni aktualna, modna, dobro vem, da so se v tej tehniki poizkušali že mnogi, a kljub temu mene lesorez še vznemirja. Zdi se mi, da k vsemu temu lahko dodam še tudi nekaj svojega, zato se rad lotevam različnih materialov. Morda bom nekega dne delal tudi kaj v glini, ki je fantastičen material, eden najbolj naravnih. Večkrat se mi zgodi, kot da bi mi bilo z nekakšno višjo silo podano v roko nekaj, neka barva, nek nov material…

Kot kakšna nova igrača…

Točno, kot nova igrača, ki jo primem in začnem ustvarjat… Kar nekaj slik sem na ta način ustvaril; kupil sem si naprimer neko novo barvo, ki je prej nisem poznal ali uporabljal, in je kar nastala iz tega nova slika, kar šlo je… Pogosto gledam ostanke teh mojih palet, poskusnih grafičnih odtisov, v glavnem je vse to za v koš, a po drugi strani mi je prav hudo in razmišljam, v kakšno novo vsebino bi lahko to vključil. Zato se tudi na nekaterih mojih novejših slikarskih delih iz cikla »Atelje« pojavljajo kolažirani kosi ostankov teh materialov…Vedno mi je bila všeč tista Matisseova slika »Rdeči atelje«, v zadnjih letih pa mi postaja vedno bližji tudi Stupica s svojimi »Ateljeji«. Naslikani so bili prav v času mojega rojstva. Tu je skrivnost stene, ploskve – Stupica z malo sredstvi ogromno pove. In Borčić, ki je moj prijatelj, ima tudi cikel »Ateljejev« – tudi preko njega sem prišel bliže Stupici. Veliko slikarjev se loteva te teme, to ni zdaj spet kakšna moja nova pogruntavščina, ampak videti je, da je to izraz tega, da se jaz v ateljeju odlično počutim in da ta moj ciklus nastaja izključno iz mojih materialov, kolažirani koščki so ali fragmenti mojih grafik, ali pa slik, in je to na novo vzpostavljen red, ki daje tem fragmentom novo vsebino. V delih iz tega cikla vidim, da v njih združujem oba pola svojega ustvarjanja, slikarstvo in grafiko…

Kako živiš in preživiš z umetnostjo, si poročen in oče štirih otrok…

Jaz sem ves čas sanjal o svobodnem poklicu slikarja in končno, v začetku dvaindevetdesetega leta, sem dočakal ta trenutek, po petnajstih, sedemnajstih letih dela v tiskarstvu! In včasih je tudi težko, materialno, dosegel sem nek renome predvsem v novomeškem prostoru, imam uspešne razstave, tudi lokalna televizija me pokaže, pa časopisi. Ustvaril sem si neke osnovne pogoje, v katerih funkcioniram. Niti ne sanjam o tem, da bi s slikarstvom kakorkoli obogatel, želim si samo, da bi s tem svojim delom lahko normalno deloval naprej in ustvarjal. Ne grem se nekega posvečenega, od družbe in dobrin tega sveta ločenega ustvarjalnega delovanja, čutim se del družbe, v katero moram nekaj tudi prispevat; tako poleg umetniškega delovanja recimo pri novomeškem Skladu za kulturne dejavnosti vodim tudi likovne delavnice, za mlade in starejše. Zdaj so to tečaji za grafiko, prej sem vodil slikarske. Ukvarjam se tudi z oblikovanjem, letos sem postal likovni urednik dolenjsko-belokranjsko-posavske revije Rast, to je revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja. Tudi v tej reviji upam, da bom dal nek svoj doprinos z oblikovanjem in urejanjem, enako tudi v delavnicah: skušam mladim, pa tudi drugim, likovno umetnost predstavit kot nekaj lepega, pozitivnega, kreativnega, To ne pomeni, da vse samo hvalim, imam tudi zelo kritičen odnos do marsičesa. A večkrat pomislim, kakšno srečo imam, da vse to lahko počnem, kolikokrat pomislim, kakšna sreča je biti tule v ateljeju s svojimi slikami in barvami, ko se nekdanji sodelavci še vedno trudijo okoli svojih strojev v tiskarni … To je res velik privilegij… Glede preživetja pa, kot sam veš, ustvarjalcem ne gre vse tako enostavno, kot si mnogi mislijo. Ljudje, ko slišijo ali berejo o kakšni moji uspešni razstavi, si mislijo, da se to kar kupuje, da to vse kar gre…pa poglej, koliko imam tega svojega materiala tukaj v ateljeju…

Oblikoval si naprimer tudi malo plastiko iz stekla, za novomeško televizijo…

Ja, in na presenečenje vseh sem jo napravil povsem na svoj način. Temu sledim tudi pri takšnem oblikovanju, stvar mora imeti soliden likovni nivo. Podobno je tudi pri mojih vedutah Novega mesta, ki jih delam v grafičnih tehnikah. Moram reči, da nimam do t. i. realistične podobe v slikarstvu ali grafiki nič slabšega odnosa kot do abstraktnih podob, ampak sam v tem momentu realističnega upodabljanja ne občutim tako močno, zato tega tudi manj počnem. Napravil sem nekaj, predvsem malih, intimnih grafik, kot spomin na Novo mesto… zdaj pa me zanimajo predvsem podobe, ki bi delovale kot znaki, simboli tega prostora, iščem globljo, vsebinsko-simbolno rešitev. Pri tem mi je uspela neka povezava z reko Krko… Vedeti moraš tudi, da ima Novo mesto izjemno arheološko dediščino: da ne bomo govorili samo o Altamiri, tudi Novo mesto ima svoje starodavno bogastvo, tudi v evropskem kontekstu (Naj omenim npr. razstavo o železnodobni umetnosti novomeškega stekla in jantarja, ki je sedaj razstavljena v ljubljanskem Narodnem muzeju, op. M.M.). Ker živim v tem prostoru, lahko rečem, da sem tudi dedič vsega tega in želim, da morda v naslednjih letih nekaj te vsebine, tega duha, prenesem v svoj likovni svet, ne tako, da bi upodabljal, kopiral neke stvari iz preteklosti, ampak …

da bi skušal strukturo oziroma bolje poetiko vse te starodavne lepote prenesti v sodobni likovni izraz?

Tako je. Če je recimo Spacal našel nek svoj likovni jezik za Kras, bi bilo krasno, da bi ga tudi jaz morda našel za Dolenjsko, za mojo rojstno Zibiko… morda sem ga pa že?

Govorila sva že o Matisseu, Picassu, Chagallu – tu so seveda tudi še nekateri drugi avtorji – ki so našli likovni izraz za prostor Azurne obale, Nice, Provanse… Njihovo slikarstvo (in kiparstvo) je treba gledati v kontekstu tega svetlega in barvitega Mediteranskega okolja. Zanimivo, kako dobri slikarji slej ko prej najdejo neko svoje okolje, svojo pokrajino, v kateri se umestijo in iz katere potem črpajo, ustvarjajo – pri tem ni nujno, da bi bila to krajina v kateri so se rodili.

Jaz mislim, da sem se tu na Dolenjskem dobro usidral. Tudi ta pot nazaj v mojo rojstno Zibiko, gre za kakšnih sto kilometrov razdalje od Novega mesta – v zračni črti je ta razdalja dosti manjša – jaz ti dve krajini gledam in doživljam kot eno, morda sem se zato tako hitro ujel na Dolenjskem, v Novem mestu, od koder je moja žena. Tu vidim eno sorodnost, gre za podobno valovitost pokrajine, tu so vinogradi in tudi nežnost dolenjske duše…

Tudi v tvojih krožnikih iz barvnih stekel sem videl to tvojo zeleno krajino, ta polja, njive, travnike in čeprav gre za povsem abstraktne kompozicije barvnih polj, to ni čista dekoracija, ampak opažam, da tudi tu izhajaš iz doživetja domače krajine.

Še eno stvar imam v sebi, to je moja izkušnja pogleda na krajino iz zraka, kakor sem jo doživel v preletih nad njo z lahkim letalom. Nekateri predeli, ko jih pogledaš iz zraka, so prave umetnine, ki bi jih bil vesel prenekateri slikar, če bi jih naslikal. Nekatere slike Vinka Tuška me recimo spominjajo na te poglede iz zraka, gre za občutje razvrstitev in razmerij teh barvnih polj, takšna razmerja med ploskvami vidim tudi v sodobni arhitekturi… Tudi v mestih, v urbani krajini, gledam likovna razmerja, ploskve, črte, barve…

Opažam, da je slikarstvo bistven del tvoje narave, tvojega bitja in ne le poklic, s katerim se ukvarjaš oziroma preživljaš. Gre za ustvarjanje, kot bi rekel Kandinski, iz notranje nuje. Za to je potrebna posebna senzibilnost…

Ja, drugače se pač z umetnostjo ne bi ukvarjal. Vsaj zase lahko trdim, da imam takšno senzibilno, občutljivo naravo. In seveda, če si senzibilen, si tudi bolj ranljiv. Ampak jaz to vidim predvsem kot neko kvaliteto za ustvarjanje. Če se te nič ne dotakne, če življenja ne občutiš res v sebi, če ne gre skozte, potem tega življenja tudi ne bo v tvojem delu…