Amoibaia metathesis / Menjavna premestitev

Eleni Iliopulu Zaharopulu

Eleni Iliopulu Zaharopulu je grška pesnica in esejistka, dobitnica številnih grških in mednarodnih pesniških nagrad. Sodeluje z vsemi pomembnejšimi grškimi literarnimi revijami; njene pesmi so vključene v več antologij sodobnega grškega pesništva. Leta 1994 je objavila prvo zbirko »Izhod iz brezvetrja« (Exodos apo te nenemia), leta 1999 pa odmevno zbirko »Menjavna premestitev« (Amoibaia metathese), ki je med drugim dobila nagrado »Grškega društva za krščansko književnost« in mednarodnega festivala »Delia« Bova Marina; iz nje so izbrani prevedeni verzi.

Česar mi nisi povedala

Tedaj je bilo nebo nižje,
približalo se je molitvi moje mame
in skupaj sta šla v sprte ure.
Bilo je, ko mi je nežno rekla:
»Prva moč je Nebo
in druga ti sama:
zmogla boš vse.«

In bilo je poletje,
ko so mi plameni ognja razkrili
starodavni napis:
»Moč, ki je tudi nad domovi Olimpa,
je Usoda.«

Mati, kaj je Usoda?
In kaj jo nadomesti?
Nisi me poučila.

Kako naj napredujem v pozabi,
kako naj zmagam …
Od trenutka do trenutka se spotika moj korak,
ruši kerube v meni,
grabi me v past, drobi na kosce, uničuje.
In ko solze oblegajo
moje žgoče veke,
sem brez orožja, sama …

Menjavna prestavitev

Pot gor in dol je ena in ista
Heraklit

Ko lemež časa
prečno orje mojo dušo
in jo poglablja,
se nebo zniža
in njegova oddaljenost je manjša.

Neposredno obvestilo

Potujem po cestah, ki vodijo kvišku;
po kilometrih neosvetljene noči
nosim nedotakljivo uganko,
molk zvezd onstran širjav.
Večno je brez oči;
ko ga postavljam v srce,
ne ugovarja luči
drugega dne.

Otrok, ki se ne igra

Emanuel,
dve čudni sivi jezeri,
tvoje oči, polne brezpotja,
me spremljajo v mojih samotnih urah.
Njihova neomajna bonaca,
protest brez odmeva
– koliko vklenjenih krikov
bodočih neviht …

Bledi cvet s tankim steblom
v svoji nemoči brez vode,
Emanuel,
znamenje časa brez bolečine,
otrok sveta, moj otrok,
moj mali nedolžni Križani,
moj neutolažljivi spomin.

V polnem spoznanju

Med duševne strasti sodi tudi upanje
Janez od Križa

Lahko obstajaš
tudi z neizpolnjenimi sanjami, si rekel;
s použivajočo nedoslednostjo
praznih upov;
samozadosten in množeč se
v veliki resnici:
v skrivnosti mete
v samosmotrnosti setve
v vsesemenskosti zvezd
stvaritev, širša od uma
in svojih sanj.

Sedanji trenutek
in tvoje žareče srce –
zadosten razlog, da obstajaš.

***

V slovnici glagola »tečem«
lovim čas,
v skladnji glagola »pozabljam«
se posmehujem sebi.
Prikritje navade,
krhko ravnovesje.
V sedanjosti diham.

Askeza sprejemanja

Rekel si:
»Hočem največ od vsakega trenutka
kajti jutri me morda ne bo več.«

To je gotovost, moj prijatelj,
in metafizika.
V blisku je dana vsa luč
v meji trenutka čas.
In povzdignjenje trenutka
je polnost obstoja.

V razžaritvi trenutka
je najvišja zaznava,
»iznenada« in osvetlitev
vse resnice.
Od trenutka, v trenutku
prepadno razkrečenje.

O nasilni in nerazložljivi trenutek
nepretrgani sunek v prsi življenja
manjšaš nas
prelom na boku večnosti
svečenik brezčasnega časa.

***

Na brezmejnem in zvezdnem nebu
je potovala divja golobica, poezija,
ker ni prenesla jarma govorice.

***

Uzde srca
ko se spomin približa
poezija galopira z bliski.

K izvirom

Napor mojega življenja
je za vetrove sveta,
moji dnevi so odkruški sanj.
V odmevu mnogih voda
sem na brezpotju
in moj krik
izginja v puščavi verza.
Ko stopam k Izvirom,
je pod kožo vlažnost molka
in drugi plašč
je odveč za Mesto, ki ostaja.

(Iz nove grščine prevedel Gorazd Kocijančič)