Pesmi

Vanja Strle

BUBA PLAMENA

Buba plamena
in srp iz mraza nad njo.

Ne, ne slišim ničesar.
Oglušena tvarina
molka, ki je padel iz sebe,
tovarna saj in megle
za pijano sonce.

In ni zrcalna drža
žarek, ki ga dvoje rok poji,
neznana črka v klasu bližine.

Otožnost
kakor padalo sanj.

Kakor če trči duša ob bron,
ob stičišče tekočih vezav,
ki polje po žilah
in hoče lepljivo smolo pasti.

Ne, ne slišim ničesar.
Ta razpozabljeni molk
preveč oglušujoče ječi.

 

PROSIM

Kjer ni ničesar,
kar bi lahko razpihal, raznesel,
razpovedal v sinje nebo,
v tihi šepet bregov,
v nemo usodo prahu,
v zemljo, presijani ognjenik stvari,
tam, kjer je konec človeških oči,
je konec vseh hrepenenj
in vseh oblik in svetov,
vstaja tišina globin
skozi vsenavzočo presojnost.

Nisi
roža neprestano
spreminjajočih se oblik,
takšno te vidim,
roža plodilka,
če te pogledam
in te ne morem zagledati,
prisotna si in neoprijemljivo prazna,
ko polagam oči na zvezde,
galaksije
drobnih smrti, ki jih ni.

Vsepovsod prebujaš minljive oblike,
se gledaš v njih,
ogleduješ,
ti, zibelka oceanov in rok,
ki grabijo za obzorje,
dokler ga ne sesujejo;

za seme začetka v postelji spomina,
v spominu pepela
in s pepelom konca,
mirnim in tihim
za tvoja neznatna in lepa rojstva.

Si večna.

A jaz te vendar prosim,
hočem ti dati
iz tvojih oblik toploto
za moje slepe oči,
ko se zazibljem
na tvojem prstanu svetlobe
in poljubim človeško srce,

večna, ti rečem, naj postane
človeško srce tvoja skrivna
večnostna mera, ljubezen.

 

SE BLESTI

Se blesti
zavito v rog, kar visi
v pozabi časa,
se blesti daljna tehtnica,
ki tehta sadove naših spoznanj,
zasutih s temo,
vse bližjo in bližnjo.

Koliko spečih pomladi
v megleni deželi,
skoraj neslišno,
tiho bežeči!

Daleč so tvoje ljube oči,
še bolj daleč si sama, jasnina jutra.

Zvonček te je naplavil
v naročje kamna
in vijolična senca, ki jo cediš,
jo izcejaš v navpično os,
udarja v čas
kakor poslednje rojstvo.

 

ZENICA TIŠINE

Rdeča kakor obrv obzorja
je zemlja,
skoraj ranljiva snov prahu,
v središču plešoča duša – v podobi
dneva, ki je lep zaradi nje.

Do kod smo že zmogli
in do kod še pelje ta strašna pot,
ta hiša strahu, ki se kotali skozi hipe
in jim jemlje njihove kolobarje?

Odsotna in zapoznela kepa,
ki jo mečem v obzorje,
da zardi,
skoraj ranljiva snov prahu,
ki je še ne poznam.

Ostajam;
ne bom odšla.
Kamor, kakor potuje čas.

Nema zenica tišine,
ki skoznjo gremo kakor mesečniki,
nas ljubkuje s tistim, kar smo si dali,
ko smo že mislili,
da nas ni več.

 

ONKRAJ SVETOV

Morje suhega cvetja
naplavlja padle poljube sna;

razkričani sel posušenih pen,
hladen temačni snop,
ki ohlaja, česar se dotakne,
drži spremembe oblik v svojih zobeh,
v čeljustih sipin,
ki jih požira kačji pastir,
medtem ko joče v svoje lastne sanje.

Morda je kamen in kamen
in zemlja, ki se odpira
za nekaj pšenice, prgišče življenja.

Kdo ve, kje stojim, kdo ve,
ali vidim ladjo pred svojimi očmi,
kakor snežinka, ki se topi,
ko občuduje lepoto,
odtekajočo prvino toplih oči,
edino goloto, ob kateri razprem roke
kakor kameleon, ki sega onkraj svetov.