Umetniško ustvarjanje, ki je iskreno in pristno, je po definiciji participacija na Božjem stvariteljskem deju. Če se umetnik navdihuje pri Božji besedi, ki je zapisana v knjigi vseh knjig, potem je ustvarjanje toliko bolj deleženje na Božjih skrivnostih, ki so se manifestirale ali po stvarstvu, ali po Logosu ali po osebah Troedinega Boga. Slikarstva Mateja Metlikoviča ne moremo razumeti, če ga ne postavimo pod svod Božjega stvarjenskega, odrešenjskega in eshatološkega delovanja. Mateja od začetka njegove slikarske poti vznemirja kozmos kot neizčrpen vir navdiha, ki po eni strani deluje kaotično po drugi pa do potankosti urejeno. Ta stvariteljski zamah, ki je iz kaosa priklical v življenje red, je slikarjevo duhovno in izrazno sporočilo, s katerim skuša odkrivati v sebi tisto stvariteljsko moč, ki jo je Veliki Stvarnik vdihnil svojemu enkratnemu in sebi podobnemu bitju, človeku. Milček Komelj pravi o Metlikovičevem slikarstvu, »da je v tako utripanje, ki ekspresionistično uteleša stvarniški nemir, zajeto večno gibanje duha, oznanjajočega pot odrešitve k duhovnim virom nadzemskega in nadosebnega središča: k energiji večnega počela, v katero umetnik s svojimi koncentričnimi krožnimi zamahi kot v žareče sonce projicira nevidni obraz Božje luči.«

V Metlikovičevem oposu lahko odkrijemo vse tri pojavnosti Božjega troedinstva. Predvsem v njegovih barvnih slikah zaslutimo nevidno slikarjevo roko, ki iz barvne magme gnete prve zarise voda, zemlje, teme in svetlobe. Kozmični pra elementi mu služijo za ekspresionistično igro barvnih nanosov, ki v abstraktnosti izžarevajo tisto prvinsko bližino Stvarniku, s katero se mu človek približa s svojo Bogopodobnostjo. V ta kozmično stvarjenski svet lahko umestimo Matejeve angele, ki se vedno znova javljajo v njegovem likovnem svetu kot lahkotni breztelesni sporočevalci Resnic ali kot mavrično barvni varuhi človeških življenj.

Kaligrafsko zapisovanje iz katerega s v Metlikovičevih grafikah izvijajo obrazi, ptice, sonce, luna, packe, črte, barvni nanosi, plameni, roke, zvezde, so kakor pisanje nevidne roke Božjega Sina, ki je v janezovskih koncentričnih krogih razodeval svoj in naš človeški obraz. Ali kakor pravi avtor sam: »Biblija mi pomeni pralik umetnosti kot take. V njenih pesniških in modrostnih besedilih odkrivam arhetipskost in pristnost človekove bivanjske izkušnje, odprte v presežno, otroško igrivi ples božje Modrosti (Sofije) ob stvarjenju in porajanju stvarstva (prim. Prg 8,30-31), pa tudi krik stvarstva in človeka v porodnih bolečinah, v pričakovanju odrešenja, preobrazbe in dovršitve (prim. Rim 8,18)«. Plesoči in pojoči obrazi ali objeti v nežno združenje, so Matejev odrešenjski spev, ki ga pogosto in najraje veže na Visoko pesem. Kdaj se mu človeška podoba izvija iz embrionalnih črt, drugič je vsa odprta v nebo kot orante. Njegovi obrazi so krhki in topli, rešeni v nekaj potezah, matissovsko natančni, poduhovljeni, skorajda brezčutni in zamaknjeni v notranji svet Logosa.

Duh kot večni kreator, creator Spiritus, se v Metlikovičevem slikarstvu pojavlja v podobi ptice, ki je njegova igriva, dinamična in v stvariteljstvo vpletena stalnica. Ptice, obrazi, angeli in barvni ploskovni nanosi so v neprestani nedokončani dinamiki, iz katere se rojevajo podobe, ki jih za liturgični prostor slikar umiri in disciplinira, v svojem ateljejskem zanosu pa jih sprosti v neskončno zapletanje in prepletanje linij, ki kakor note najdejo svojo skladnost v kompozicijah, katere zadnji čas Matej namenja Messiaenu ali pa se pri njem navdihuje. Ptica kot nosilka upanja in ljubezni, odprta v eshatološko pričakovanje, svobodna v svojem letu in pobeljena z belino ali na zlato rumenem ozadju je tisti creator Spiritus, ki v Metlikovičevem slikarstvu vedno znova oživlja trajno stvariteljsko dogajanje. Ali kakor sam pravi, »nenazadnje pa je tu še plameneči ples Duha, ki napolnjuje s stvariteljskim poletom in z novimi videnji«.

Metlikovičevo slikarstvo bi tako s teološkega vidika lahko opredelili kot nekakšno stalno prerajanje stvarjenskega dogodka v mističnem porajanju Troedinega, ki vedno znova išče izraz, s katerim bi spregovoril v naš obraz, v naše srce.