O različnih metodah prevajanja

Friedrich Schleiermacher

(Über die verschiedenen Methoden des Übersezens, 1813)

Kakšne poti naj torej ubere pristni prevajalec, ki želi med seboj približati ti dve popolnoma ločeni osebi – svojega pisatelja in svojega bralca – in obenem pomagati bralcu, da bi čim bolj pravilno in popolno razumel pisatelja ter užival ob branju njegovega dela, ne da bi ga pri tem silil iz okrožja njegovega maternega jezika? Po mojem mnenju obstajata le dve poti. Prevajalec lahko pušča pisatelja kar se da pri miru in premika bralca njemu nasproti; lahko pa pušča bralca kar najbolj pri miru in premika pisatelja nasproti bralcu. Obe poti se tako popolnoma razlikujeta med seboj, da smo prisiljeni kolikor je mogoče strogo slediti le eni ali drugi, medtem ko iz vsakega mešanja nujno nastaja skrajno nezanesljiv rezultat, in nas mora skrbeti, da bi se pisatelj in bralec popolnoma zgrešila. Neposredno nam mora biti jasno, kakšna je razlika med tema metodoma in da je medsebojno razmerje med njima takšno. V prvem primeru se namreč prevajalec trudi, da bi s pomočjo svojega dela nadomestil bralčevo nepoznavanje izvornega jezika. Prevajalec skuša bralcem posredovati isto sliko, isti vtis, ki ga je dobil prek poznavanja izvornega jezika iz dela, kakršno je, in tako bralce gibati proti kraju, ki jim je pravzaprav tuj. Če pa prevod dopušča, da na primer rimski avtor govori, kot bi kakor Nemec govoril oz. pisal drugim Nemcem, potem avtorja pač ne pomika samo do mesta prevajalca, saj avtor govori s prevajalcem latinsko in ne nemško, temveč ga potiska neposredno v svet nemškega bralca in ga spremenja tako, da postane bralcu enak – in natanko to je drugi primer. Prvi prevod bo na svoj način popoln, če lahko rečemo, da rimski avtor ne bi prevedel izvirno latinsko sestavljenega besedila v nemščino nič drugače, kot je to resnično storil prevajalec, če bi se ta avtor naučil nemško tako dobro kot prevajalec latinsko. Drugi (način prevoda) – ker avtorja ne kaže kot prevajalca samega sebe, temveč kot pisatelja, ki je to delo kot Nemec izvorno napisal nemško – ima težko kakšno drugo merilo popolnosti od tega, da lahko zagotovimo naslednje: če bi se vsi nemški bralci skupaj lahko prelevili v strokovnjake za avtorja in njegove sodobnike, bi v njihovih očeh izvirno besedilo postalo popolnoma istovetno temu, kar je prevod zanje zdaj, ko se je avtor spremenil v Nemca. Na to zadnjo metodo se očitno ozirajo vsi tisti, ki prisegajo na obrazec, da moramo avtorja prevajati tako, kot bi on sam pisal v nemščini. Iz tega nasprotja neposredno jasno izhaja, kako različen mora biti (pravajalski) postopek povsod v posamičnih primerih in kako bi bilo vse nerazumljivo in neuspešno, če bi v istem delu želeli metodo spreminjati. In samo še naslednjo trditev bi želel postaviti: poleg teh dveh ne obstaja še tretja metoda, ki bi imela začrtan določen cilj. Ne obstajajo namreč še drugi možni postopki. Obe ločeni strani (tj. avtor izvirnega besedila in bralec v ciljnem jeziku, op. prev.) se morata bodisi srečati na vmesni točki, in ta točka bo vedno prevajalčeva, ali pa se mora eden izmed njiju popolnoma prilagoditi drugemu; in le en izmed teh dveh načinov sodi v območje prevajanja; druga možnost pa bi prišla v poštev le, če bi na primer v našem primeru nemški bralci popolnoma obvladali latinski jezik oz., še bolje, če bi njih latinski jezik popolnoma obvladal, vse do tega, da bi jih spremenil. Vse, kar se še sicer govori o prevodu dosledno po črki in po pomenu, o zvestem in svobodnem prevodu ter vsaka uporaba ostalih poimenovanj, ki bi se radi uveljavila, se mora reducirati na eno izmed teh dveh različnih metod, četudi to želijo biti (od teh) različne metode. Če pa naj se s tem označuje napake in odlike, potem ‘zvesto’ in ‘pomensko’ ali ‘preveč dobesedno’ in ‘presvobodno’ v eni metodi pomeni nekaj drugega kot v drugi. Moj namen je zato opazovati le najsplošnejše poteze obeh metod, pri čemer bom pustil ob strani vsa posamična vprašanja, ki se dotikajo tega predmeta in so jih drugi poznavalci umetnosti že na široko obdelali: tako bom pripravil uvid v to, v čem so pravzaprav prednosti in težave vsake od obeh metod, na kakšen način vsaka izmed njiju najbolje doseže svoj cilj prevajanja in kakšne so meje uporabnosti prve in druge metode. Izhajajoč iz takšnega splošnega pregleda nam ostajata še dve nalogi: ta razprava je zgolj uvod vanju. Za vsako od obeh metod bi namreč prvič lahko izoblikovali napotke glede na različne zvrsti govora in drugič, v marsičem bi lahko primerjali in presojali najodličnejše poskuse, ki so bili uresničeni v skladu z enim ali drugim nazorom – in bi s tem stvar še bolj pojasnili. Ti dve nalogi moram prepustiti drugim ali pa vsaj za drugo priložnost.

(…)

Kako torej? Naj delimo ta nazor in sledimo temu nasvetu?[1] Stari so očitno redko prevajali v pravem pomenu besede, in tudi večina mlajših ljudstev se zadovolji s posnemanjem in parafrazo, ker jih prestrašijo težave pravega prevoda. Kdo bi hotel trditi, da je bilo sploh kaj res prevedeno v francoščino iz starih ali pa iz germanskih jezikov?! Toda čeprav Nemci radi prisluhnemo takšnemu nasvetu, mu vseeno ne bi sledili. Neka notranja nuja, v kateri se dovolj jasno izraža svojska poklicanost našega naroda, nas je prignala k temu, da veliko prevajamo; ne moremo nazaj, temveč se moramo prebiti skozi. Kakor je morda naša prst postala bogatejša in plodnejša, ker smo vanjo sadili raznorazno tuje rastlinje, in naše podnebje zato bolj prijetno in milo, tako imamo tudi občutek, da bo naš jezik, ker ga zaradi naše nordijske lenobe bore malo sami premikamo, dobro napredoval le prek mnogostranskih stikov s tujim in bo le tako lahko v popolnosti razvil vso svojo moč. In zdi se, da je s tem združeno to, da je naše ljudstvo zaradi svojega spoštovanja do tujega, in zaradi svoje posredniške narave, morda določeno za to, da vse zaklade tako tuje in znanosti in umetnosti s svojo hkrati zedini v veliko zgodovinsko celoto v svojem jeziku, ki bi bila shranjena v središču in srcu Evrope. Tako bi lahko sedaj s pomočjo našega jezika vsakdo tako čisto in popolno užival v tem, kar so različni časi prinesli lepega, kolikor pač v tem sploh lahko uživa tujec. To se zdi dejansko pravi zgodovinski cilj prevajanja na splošno, kakor je tudi pri nas zdaj domač. Za to pa je uporabna le ena metoda: tista, ki smo jo opazovali najprej.[2] Njene težave, ki jih nismo skušali zakriti, se mora umetnost naučiti čim uspešneje preseči. Začeli smo dobro, ampak večina dela nas še čaka. Mnogo poskusov in vaj moramo opraviti prej, preden bo nastalo nekaj odličnih del; in marsikaj, kar se na začetku blešči, kasneje preseže nekaj boljšega. Kako uspešno so nekateri umetniki težavnosti (tega pristopa) delno premagali, deloma pa se jim srečno izognili, je očitno v številnih primerih. In tudi če se na tem polju delujejo manj vešči ljudje, ne smemo prestrašeno skrbeti, da bi njihova prizadevanja našemu jeziku povzročila veliko škodo. Kajti najprej moramo ugotoviti, da v vsakem jeziku, v katerega se tako na veliko prevaja, obstaja svojsko jezikovno področje za prevode in da prevodom dovoljeno mariskaj takšnega, česar se sicer ne bi smelo videti. Kdor pa vendarle nepooblaščen nadalje zasaja takšne novotarije, bo našel le malo učencev, ali pa sploh nobenega. In če želimo potegniti črto pod ne prekratkim obdobjem, se lahko zanesemo na asimilirajoči proces jezika, da bo izrinil vse, kar je služilo le prehodni potrebi in pravzaprav ni ustrezalo naravi jezika. Nasprotno pa ne smemo spregledati, da je bilo marsikaj lepega in klenega v našem jeziku s prevajanjem bodisi razvito bodisi potegnjeno iz pozabe. Premalo govorimo in sorazmerno s tem preveč čvekamo; in ni moč zanikati, da se že dolgo časa način pisanja le preveč nagiba v to zadnjo smer in da je prevod precej pripomogel k ponovni uveljavitvi bolj strogega sloga pisanja. Če bo kdaj prišel čas, ko bomo imeli javno življenje, iz katerega se bo razvila na eni strani bolj vsebinska in jezikovno ustreznejša družabnost, na drugi strani pa bomo pridobili več svobodnega prostora za govorčeve talente, potem bomo morda v manjši meri potrebovali prevod za nadaljnje izpopolnjevanje jezika. Naj le pride tisti čas, preden dostojno izčrpamo celotno okrožje prevajalskih prizadevanj!

Prevedla Nike Kocijančič-Pokorn

Friedrich Schleiermacher’s saemmtliche Werke, Dritte Abtheilung: Zur Philosophie, 2. zv., Berlin (Reimer), 1838. (str. 218-220; 243-245)


[1] Nasvetu mnogih velikih umetnikov, naj prevajamo s pomočjo parafraz.

[2] Tj. metoda, ki privede bralca k avtorju.