Ne vselej tako. Prakticiranje pravega duha Zena

Shunryu Suzuki

Shunryu Suzuki (1905 – 1971) je bil japonski mojster zena, ki je leta 1959 prišel v Združene države in tam osnoval skupnost zena smeri Soto. Pričujoča knjiga je zbirka njegovih govorov, ki jih je imel za udeležence meditacij v zadnjih treh letih svojega življenja. Knjiga je nadaljevanje dela »Duh zena, duh začetništva«, ki velja za klasiko zenovske literature in je prevedeno v slovenščino. Njegove preproste in jasne besede s toplino in humorjem sleherniku dajejo oporo in ga spodbujajo, da bi sam našel svojo pot, slišal glas svojega srca ter se kot človek polno izrazil.

»Zena se ne učimo z besedami. Pustite vse in se odprite. Skrbno opazujte vse, kar se zgodi, in poglejte, kaj odkrijete. To je osnovna drža.«

Izbrana poglavja iz knjige

»Skrivnost je le v tem, da rečete »Da!« in odskočite od tu. Potem ni nobenega problema. To pomeni, da ste v tem trenutku to, kar ste, da ste vselej to, kar ste, ne da bi se oklepali starega jaza. Pozabite nase in se osvežite. Sveži ste in še preden se ta jaz postara, rečete »Da!« in odidete v kuhinjo na zajtrk. Bistvo vsakega trenutka je, da pozabite bistvo in razširite svojo prakso.«

Shunryu Suzuki

Ne vselej tako

“To je skrivnost učenja. Lahko, da je tako, vendar ni vselej tako. Ne da bi se ujeli v besede in pravila, brez preveč predsodkov, nekaj storimo in pri tem apliciramo svoje učenje.”

Ne vselej tako

“Resnična svoboda je, da se ne počutimo omejeni, ko nosimo nadležno, svečano zenovsko odevalo. Podobno, bi morali v svojem stresnem življenju to civilizacijo prenašati, ne da bi nas motila, ne da bi jo ignorirali, ne da bi bili vanjo ujeti.”

V budističnih spisih obstaja znamenit odlomek, ki razlaga, da voda ni samo voda. Za človeška bitja je voda voda, za nebeška bitja pa je dragulj. Za ribe je njihov dom, za ljudi v peklu ali za lačne duhove pa je kri ali morda ogenj. Če jo hočejo piti, se voda spremeni v ogenj, da je ne morejo piti. Ista voda različnim bitjem izgleda zelo različno.

Večina ljudi misli, da je edino pravilno razumeti, da je “voda pač voda” in da ne more biti dom ali dragulj, kri ali ogenj. Voda mora biti voda. Vendar Dogen Zenji pravi: “Čeprav pravite ‘voda je voda’, to ni čisto res.”

Kadar prakticiramo zazen, si lahko mislimo, “To je prava praksa, da bomo dosegli nekaj pravilnega in popolnega.” Vendar če vprašate Dogena Zenjija, bo morda rekel: “Ni čisto res.” To je dober koan, zato ga preučujte.

Kadar pravimo, da je “voda pač voda”, stvari razumemo materialno. Pravimo, da je voda H2O, vendar je v nekaterih okoliščinah voda lahko led ali megla, ali pa je para ali človeško telo. Drugikrat je samo voda. Da bi lažje razumeli, lahko poskusno rečemo, da je voda voda, vendar bi morali razumeti vodo v njenem pravem pomenu. Voda je več kot samo voda.

Kadar pijem vodo, je voda vse. Ves svet je voda. Ničesar drugega ni razen vode. Kadar vodo pijemo s tem razumevanjem in pristopom, je voda voda in hkrati več kot voda.

Kadar v meditaciji “samo sedimo”, smo z vsem eno. Ničesar drugega ni, ničesar, razen nas. To je shikantaza. V celoti postanemo to, kar smo. Vse imamo in smo povsem zadovoljni. Ničesar ni, kar bi morali doseči, zato nas navdaja občutek hvaležnosti in zadovoljstva.

Mislim, da razumem, zakaj prakticirate zazen. Večina vas nekaj išče. Iščete, kar je pravo in resnično, ker ste slišali toliko reči, v katere ne morete verjeti. Ne iščete tistega, kar je lepo, ker ste odkrili, da tisto, kar izgleda lepo, v resnici sploh ni nujno lepo. Je samo površina nečesa ali samo okras. Zavedate se tudi, kako hinavski so lahko ljudje. Mnogi ljudje, ki se zdijo krepostni, ne izražajo resnične hvaležnosti in veselja, in jim zato ne zupate.

Ne veste, komu zaupati ali, kateremu učenju verjeti, tako v svojem iskanju pridete sem. Tega, kar iščete, vam ne morem dati, ker jaz sam ne verjamem v nobeno določeno stvar. Ne pravim, da je voda voda, ali da je voda dragulj ali hiša ali ogenj ali kri. Kakor je rekel Dogen Zenji; voda je več kot samo to. Lahko se oklepamo pravičnosti, lepote, resnice ali kreposti, vendar česa takega ni modro iskati. Obstaja nekaj drugega.

Opazil sem, da radi potujete. Danes Aljaska, potem India in Tibet. Nekaj iščete in to je ogenj ali dragulj ali kaj drugega. Ko boste spoznali, da stvari niso vselej to, kar mislite, da so, vanje ne boste mogli več verjeti, in vaš način iskanja resnice se bo spremenil. Sicer se boste nečesa oklepali.

To, da iščete veliko učenje kot je budizem, pomeni, da iščete nekaj dobrega. Ne glede na to, kaj najdete, ste kot turist. Čeprav ne potujete v svojem avtomobilu, se duhovno razgledujete naokrog: “Ah, kako lepo učenje. To učenje je zares pravo!” Ena od nevarnosti prakse zena je, da postanete turist. Bodite pazljivi! Niti najmanj ne pomaga, da ste očarani nad učenjem. Naj vas ne prevarajo stvari, ki so lepe ali če se zdijo resnične. To je smo igranje iger. Zaupajte Budhi, zaupajte Dharmi in zaupajte Shangi v njihovem pravem pomenu.

Resnična svoboda je, da se ne počutimo omejeni, ko nosimo nadležno, svečano zenovsko odevalo. Podobno, bi morali v svojem stresnem življenju to civilizacijo prenašati, ne da bi nas motila, ne da bi jo ignorirali, ne da bi bili vanjo ujeti. Mir v tem burnem življenju lahko najdemo, ne da bi kamorkoli šli, ne da bi ji ubežali.

Dogen Zenji pravi, naj bomo kot čolnarji. Čeprav čolnarja pelje čoln, ga čolnar vodi. Tako živimo v tem svetu. Čeprav razumete, kako v tem svetu živeti kot čolnar, to še ne pomeni, da to zmorete. Zelo težavno je, zato prakticirate zazen.

Včeraj sem dejal: “Ne glede na to, kako močno vas bolijo noge, se ne smete premakniti.” Morda ste nekateri med vami dobesedno razumeli, kar sem rekel. Kar pa sem v resnici dejal, je bilo, da bi takšna morala biti vaša odločenost, da prakticirate zazen. Če je preveč boleče, lahko spremenite svoj položaj, vendar bi vaša odločenost morala biti takšna. In “morala biti” je prav tako dober primer. Ni nujno takšna.

Skrivnost Soto zena je le v dveh besedah: “Ne vselej tako.” Ops – v treh besedah v slovenščini. V japonščini v dveh besedah. “Ne vselej tako.” To je skrivnost učenja. Lahko, da je tako, vendar ni vselej tako. Ne da bi se ujeli v besede ali pravila, brez preveč predsodkov, nekaj storimo in pri tem apliciramo svoje učenje.

Nečesa se togo oklepati je lenoba. Preden storite nekaj težavnega, hočete to razumeti, zato se ujamete v besede. Ko ste dovolj pogumni, da sprejmete vašo okolico, ne da bi govorili o tem, kaj je prav in kaj narobe, šele potem vam bo pomagalo učenje, ki vam je bilo izročeno. Če ste ujeti v učenje boste imeli dvojen problem – ali slediti učenju ali iti svojo pot. Ta problem nastane, če grabite po učenju. Zato najprej vadite, potem aplicirajte učenje.

Zazen prakticiramo kot nekdo, ki je blizu smrti. Ničesar ni, na kar bi se lahko zanesli, ničesar, od česar bi lahko bili odvisni. Ker umirate, nočete ničesar, zato vas nič ne more preslepiti.

Večine ljudi ne preslepijo samo stvari, ampak se sami slepijo s svojimi sposobnostmi, svojo lepoto, svojo samozavestjo in s svojim izgledom. Vedeti moramo, ali se slepimo ali ne. Kadar vas preslepi nekaj drugega, škoda ne bo tako velika, ko pa preslepite sami sebe, je to usodno.

Lahko čutite odpor do zenovskega načina življenja ali do svojega življenja v svetu, vendar se ne izgubite v odporu. Ali razumete? Če ste globoko zapleteni v odpor ali v spor, se boste izgubili. Izgubili boste svojo moč, izgubili boste svoje prijatelje in svoje starše. Izgubili boste vse, vaše zaupanje, sijaj v vaših očeh. Ste mrtvo telo! In nihče ne bo dejal: “Ah, žal mi je!” Nihče ne bo rekel tega. Zazrite se v svoj obraz v ogledalu, in poglejte, če ste še živi ali ne. Če se niste nehali slepiti, potem kljub temu, da prakticirate zazen, ne bo nič pomagalo. Ali razumete?

Vadimo odločno, dokler smo vsaj še malo živi.

Hvala lepa.

Neposredno izkustvo resničnosti

“Ko se nečesa učite z vsem umom in telesom, boste neposredno izkušali. Kadar mislite, da imate problem, to pomeni, da ne prakticirate dovolj dobro. Ko dovolj dobro prakticirate, je vse, kar vidite in karkoli storite, neposredno izkustvo resničnosti.”

Mojster zena Dogen je dejal: “Gore in reke, zemlja in nebo – vse nas spodbuja, da bi dosegli razsvetljenje.” Tako je tudi namen mojega predavanja, da vas spodbudi, da bi dosegli razsvetljenje, da bi resnično izkusili budizem. Čeprav lahko mislite, da se budizma učite, ko berete, morda razumete samo intelektualno, ne da bi neposredno izkušali.

Intelektualno razumevanje potrebujete, vendar se s tem vaše učenje ne konča. To ne pomeni, da se za intelektualno razumevanje ne zmenimo, ali, da je razsvetljenje popolnoma drugačno od intelektualnega razumevanja. Pravo, neposredno izkustvo stvari lahko intelektualiziramo, in ta konceptualna razlaga vam lahko pomaga doseči neposredno izkustvo. Potrebujemo tako intelektualno razumevanje kot neposredno izkustvo, vendar moramo med njima videti razliko. Včasih lahko mislite, da ste izkusili razsvetljenje, vendar je vaše izkustvo samo intelektualno. Zato potrebujete pravega učitelja, ki pozna razliko.

Ko se torej učite budizma, morate biti trdno prepričani, in se učite ne le z umom, ampak tudi s telesom. Če na predavanje pridete, kljub temu, da ste zaspani in da ga ne morete poslušati, vam bo že to, da ste tam, dalo neko izkustvo razsvetljenja. To je razsvetljenje samo.

Neposredno izkustvo se vam zgodi, ko ste popolnoma eno z vašo dejavnostjo; ko nimate nobene predstave o sebi (self). To se zgodi, ko sedite, lahko pa se zgodi, kadarkoli je vaš pot iščoči um dovolj močan, da pozabi na na svoje sebične želje. Ko je vaša praksa dovolj dobra, je vse, kar vidite, karkoli storite, neposredno izkustvo resničnosti. Zapomnite si to. Če se tega ne zavedamo, navadmo sodimo in govorimo “to je prav in to je narobe”, “to je popolno” in “to ni popolno”. V resnični praksi je to norost.

Rečemo lahko, da za budiste nič ni narobe. Karkoli storite, veste, da “to dela Buda, ne jaz” ali, “Buda je odgovoren, ne jaz”. Če pa to uporabite kot izgovor, tega ne razumete prav. “Vsa bitja imajo Budovo naravo”, pravimo, da bi vas spodbudili, da bi to dejansko izkusili. Namen te izjave je, da vas spodbudi k pravi praksi, ne pa da vam da opravičilo za vašo lenobo ali formalizem pri praksi.

Na Kitajskem so ljudje na glavah v velikih vrčih nosili med ali vodo ali kaj temu podobnega. Kdaj pa kdaj je komu padel vrč. To je, seveda, velika napaka, vendar je vse v redu, če se le ne ozirate nazaj. Dalje greste, čeprav na vaši glavi ni več medu ali vode. Če nadajujete, potem v tem ni napake. Če pa rečete “Ah! Izgubil sem ga! Jojmene!”, je to napaka. To ni prava praksa.

Kadar spreten bojevniški veščak uporablja svoj meč, mora biti zmožen odsekati muho z nosu svojega prijatelja, ne da bi mu osekal nos. Če ga je strah, da mu bo odsekal nos, potem njegova praksa ni prava. Ko nekaj delate, bodite močno odločeni, da to storite! Hsaka! (Zvok meča, ki seka zrak.) Samo storite to, ne da bi imeli predstavo o spretnem ali nespretnem, nevarnem ali nenevarnem. Prava praksa je, ko nekaj storite s takšnim prepričanjem. To je pravo razsvetljenje.

To trno prepričanje, da uresničite svoje življenje, je onkraj “uspešnosti” ali “neuspešnosti”. To storite brez strahu. To je resnična praksa in to je pot iščoči um, ki gre onkraj vseh dualističnih predstav o dobrem in slabem, o pravem in napačnem. Samo storite.

Tako prakticiramo Štiri zaobljube. Ljudem pomagamo samo zato, ker si tega želimo, ne zato, ker mislimo, da nam bo uspelo. Čutečih bitij je brez števila, zato ne vemo, ali zares lahko pomagamo vsem. Vendar to ni važno. Dokler smo tu, moramo nadaljevati s tem, da pomagamo drugim bitjem.

Učenja nikoli ne razumemo do konca. Če ga razumemo ali ne, nadaljujemo, tako da ga poskušamo razumeti. Kadar se učimo s takšnim prepričanjem, se bomo srečali z dragocenimi učenji, na katera še v tisoč kalpah redko naletimo. To neomejeno učenje je neprimerljivo s katerimkoli drugim učenjem.

To, da učenje ni primerljivo, ne pomeni, da je to najboljše učenje. Kakor pravi Dogen Zenji: “O pomenu učenja ne razpravljamo na način primerjanja, ampak poudarjamo, kako prakticirati.” Ko se učimo, se osredotočimo na to, kako sprejeti učenje in kako ga živeti. Ni bistveno, ali je naše učenje globoko ali vzvišeno ali ne. Bistveno je, da pri učenju razvijemo svojo držo. To je značilnost zena in pravega budizma. Rajši poudarjamo pravo prakso, kot sistem budizma.

Vsa pravila, ki jih imamo, so le zato, da nam olajšajo prakso. Ne zato, da se omejimo, ampak da damo možnost vsem. Vemo, kako težko je, zato določimo pravila, ki so vam v pomoč pri praksi. Če ni droga, po katerem plezate navzgor, težko izkusite občutek, ki ga imate, ko skočite z vrha. Če otrok nima igrače, razmeroma težko izkuša kot človek. Pravila, ki jih imamo, so neke vrste igrača, ki vam pomaga, da izkušate kot budist. To ne pomeni, da vedno potrebujete igračo, vendar jo potrebujete, ko ste še mladi.

Ni treba, da se vedno držite pravil. Kar je pomembno, je, da razširite svoj način življenja. Ko ste pripravljeni ceniti stvari, ne potrebujete lepe keramične skodelice. Ne glede na to, kaj so, bodo stvari spodbudile vašo prakso. Če lahko uživate svoje življenje v njegovem pravem pomenu, potem je vse v redu, tudi če se fizično poškodujete. Tudi če umrete, je v redu. Ko vas vse spodbuja in, ko ugotovite, da vam vse vselej pomaga, potem ni nobene razlike, če ste živi ali mrtvi. V redu je. Povsem v redu. To je popolna samoodpoved.

Vaša praksa bo dovolj živa, da se bo večno nadaljevala, ne glede na življenje ali smrt. Na ta način lahko razložimo razsvetljenje. Kako boste prakticirali, je vaša stvar. Tega, kako razumete budizem, ne morem razložiti. Kako kot budist živite vi, si morate razložiti sami.

Govorim samo zato, da bi spodbudil vašo prakso. Ne morete mi natančno slediti, vendar vam bo moj govor morda dal kak namig.

Hvala lepa.

Prava osredotočenost

“Svoje mišljenje sprejemate zato, ker je že tu. Glede tega, ne morete storiti ničesr. Ni treba, da se ga skušate znebiti. Ne gre za prav ali narobe, ampak za to, kako iskreno, z odprtim umom, sprejeti, kar delate.”

Prava osredotočenost ne pomeni, da se osredotočate le na eno stvar. Kljub temu, da pravimo “delaj stvari eno po eno”, je težko razložiti, kaj to pomeni. Na nekaj se lahko osredotočimo, ne da bi se poskušali na karkoli osredotočiti. Na primer, če so moje oči v zendu uperjene na eno osebo, je nemogoče, da bi bil pozoren na druge. Zato, ko prakticiram zazen, ne gledam nikogar. Tako zapazim tistega, ki se premakne.

Avalokiteshvara je Bodhisttva sočutja. Avalokiteshvara je včasih upodobljen kot moški, včasih pa se pojavi v obliki ženske. Včasih ima tisoč rok, s katerimi pomaga drugim, če pa se osredotoča le na eno roko, potem je devetindevetdeset rok neuporabnih.

Od antičnih časov dalje je bilo poglavitno v praksi – pri vsem, kar počnete, obdržati jasen in miren um. Tudi, ko jeste nekaj okusnega, mora biti vaš um dovolj miren, da ceni pripravo hrane in trud, ki je bil potreben za izdelavo posod, paličic, skodelic in vsega, kar rabimo. Z vedrim umom lahko cenimo okus vsake zelenjave posebej. Ne začinimo je preveč, da lahko uživamo v odličnosti posameznega kosa. Na ta način kuhamo in tako jemo.

Poznati koga, pomeni, vonjati ali okušati to osebo – tisto, kar čutite ob tej osebi. Vsakdo ima svojo posebnost, določeno osebnost, ki izraža mnogo čustev, razpoloženj. Ko v celoti cenimo to osebnost, imamo dober odnos. Potem smo lahko zares prijazni. Prijazni smo, ko nekoga v celoti cenimo, ne pa, ko se ga oklepamo, ali, da mu poskušamo ugajati.

Da stvari in ljudi lahko cenimo, mora biti naš um miren in jasen. Zato brez pričakovanj prakticiramo zazen ali “samo sedenje”. V tem času ste to, kar ste. “Sebe nastanite v sebi.” V tej praksi je svoboda, vendar, lahko da svoboda kot si jo vi predstavljate in svoboda, o kateri govore zen-budisti, nista isto. Da bi dosegli svobodo, prekrižamo noge, se v položaju vzravnamo in svoje oči in ušesa odpremo za vse. Ta pripravljenost ali odprtost je pomembna, ker smo nagnjeni k temu, da zapademo v skrajnosti in se česa oklenemo. Na ta način lahko izgubimo svojo mirnost ali naš ogledalu podoben um.

V praksi zazena gre za to, kako dosežemo mirnost in jasnost uma, vendar tega ne moremo doseči, tako da se s čim fizično silimo ali, tako da ustvarjamo kako posebno stanje uma. Morda mislite, da gre v praksi zena za to, da bi imeli ogledalu podoben um. Je tako, vendar če zazen prakticirate z namenom, da bi dosegli um kot ogledalo, to ni praksa, na katero mislim. Namesto tega postane umetnost zena.

Razlika med umetnostjo zena in pravim zenom je, da pravi zen že imate, ne da bi ga poskušali imeti. Ko nekaj poskušate narediti, to izgubite. Osredotočate se na eno samo roko izmed tisočih. Devetstodevetindevetdeset rok izgubite. Zato pravimo: “Samo sedite”. To ne pomeni, da svoj um popolnoma ustavite, ali da se popolnoma osredotočite le na svoje dihanje, čeprav nam je to v pomoč. Lahko vam postane dolgčas, ko štejete dihe, ker vam ni dosti do tega, ampak potem ste že izgubili svoje razumevanje resnične prakse. Vadimo se v zbranosti in pustimo, da naš um sledi našemu dihanju, zato da ne izvajamo težavne prakse, v kateri se izgubimo, ko skušamo nekaj doseči.

V umetnosti zena poskušate biti kot mojster zena, ki ima veliko moč in pravo prakso: “Ah, hočem biti kot on. Bolj se moram potruditi.” Umetnost zena se ukvarja s tem, kako narisati ravno črto ali kako nadzorovati svoj um. Zen pa je za vsakogar, tudi če ne morete narisati ravne črte. Če lahko narišete črto, narišete črto, to je zen. Za otroka je to naravno, črta je lepa, čeprav ni ravna. Če vam je položaj s prekrižanimi nogami všeč ali ne, če mislite, da ga zmorete ali da ga ne; če veste, kaj zazen v resnici je, to lahko storite.

Najpomembnejše v naši praksi je, da sledite našemu urniku in da stvari delate z ljudmi. Morda boste rekli, da je to skupinska praksa, vendar ni. Skupinska praksa je precej drugačna, druga vrsta umetnosti. Neki mladi ljudje, ki jih je med vojno spodbudilo militaristično razpoloženje na Japonskem, so mi recitirali tole vrstico iz Shushogija: “Bistvo prakse je razumeti rojstvo in smrt.” Dejali so: “Čeprav ničesar ne vem o tisti sutri, lahko na fronti zlahka umrem.” To je skupinska praksa. Ko nas spodbujajo trobente, puške in bojni kriki, nam ni težko umreti.

Naša praksa tudi ni praksa te vrste. Čeprav vadimo z ljudmi, je naš cilj, da bi vadili z gorami in rekami, z drevesi in kamni, z vsem, kar je na svetu, z vsem, kar je v vesolju, in da bi v tem velikem kozmosu našli sebe. Če prakticiramo znotraj tega velikega sveta, intuitivno vemo, v katero smer moramo iti. Ko vam vaše okolje da znamenje, ki kaže, v katero smer pojdite, boste šli v pravo smer, tudi če ne veste, da sledite znamenje.

Dobro je, da prakticirate na naš način, vendar lahko prakticirate z narobno predstavo. Če sami zase veste: “Delam napako, ampak kljub temu ne morem prenehati s prakso”, vam ni treba skrbeti. Resnična praksa je, če odprete svoje prave oči in sprejmete tisti del vas, ki je vpleten v narobno predstavo o praksi..

Svoje mišljenje sprejemate zato, ker je že tu. Glede tega, ne morete storiti ničesr. Ni treba, da se ga skušate znebiti. Ne gre za prav ali narobe, ampak za to, kako iskreno, z odprtim umom, sprejeti, kar delate. To je najpomembnejše. Ko prakticirate zazen, sprejemate tisti del vas, ki misli na nekaj, ne da bi poskušal biti prost podob, ki jih imate. “Ah, prihajajo.” Če se nekdo premika, “Ah, premika se.” In če se ustavi, vaš pogled ostane enak. Tako, bodo vaše oči videle, ko ne boste gledali ničesar posebnega. Na ta način vaša praksa vključuje vse, stvar za stvarjo, in vi ne izgubite mirnosti vašega uma.

To prakso lahko neomejeno razširimo na vse. Če je to naš temelj, smo resnično svobodni. Ko sebe ovrednotite kot dobre ali slabe, da imate prav ali, da se motite, vrednotite s primerjanjem, vi pa izgubite absolutno vrednost. Ko sebe vrednotite z brezmejnim merilom, se bo vsak izmed vas naselil v resničnem sebi (self). To je dovolj, čeprav mislite, da potrebujete boljše merilo. Če to razumete, veste, kaj je resnična praksa za človeška bitja in za vse.

Hvala lepa.

Kamorkoli grem, srečam sebe

“Dokler se oklepate predstave o jazu in poskušate izboljšati svojo prakso ali odkriti kaj, da bi izboljšali sebe, je vaša praksa blodna. Nimate časa, da bi dosegli cilj.”

Večina nas hoče vedeti, kaj je jaz. To je velik problem. Poskušam razumeti, zakaj imate ta problem. Zdi se mi, da je to, da poskušate razumeti, kdo ste, naloga, ki nima konca, in, da tako nikoli ne boste videli sebe. Pravite, da je težko sedeti, ne da bi mislili, vendar je še težje, če poskušate misliti o sebi. Skoraj nemogoče je priti do zaključka, in če še naprej poskušate, postajate vse bolj prismojeni in nazadnje ne veste več, kaj bi sami s sabo.

Vaša kultura temelji na ideji napredka. Ideja napredka se navezuje na znanost. V znanstvenem smislu napredek pomeni, da greste sedaj na Japonsko lahko z jumbojetom namesto z ladjo. Napredek, torej temelji na primerjalni vrednosti, ki prav tako je temelj naše družbe in ekonomije. Razumem, da zavračate to predstavo civilizacije, vendar ideje napredka ne zavračate. Še vedno skušate nekaj izboljšati. Morda vas večina sedi, zato da bi napredovali v svojem zazenu, budisti pa se predstave o napredku ne oklepajo tako močno.

Ko zazen praticirate, tako da poskušate napredovati, morda hočete psihološko razlago o sebi. Psihologija vam bo razjasnila nekatere vidike vas samih, vendar vam ne bo pokazala, kdo zares ste. Je le ena izmed mnogih interpretacij vašega uma. Če greste k psihologu ali psihiatru, boste imeli vse več novih informacij o sebi. Dokler vztrajate, vam morda začasno odleže. Zdi se vam, da ste se rešili bremena, ki ga nosite. V zenu sebe razumemo precej drugače.

Tozan, ustanovitelj kitajske šole Soto zena, je dejal: “Ne poskušajte se videti objektivno.” Z drugimi besedami, ne poskušajte iskati informacij o sebi, ki bi bile objektivna resnica. To, je informacija. Vi pa, pravi, ste precej drugačni od katerekoli informacije, ki jo imate. Vaš resnični jaz ni takšne vrste stvar. “Po svoje grem. Kamorkoli grem, srečam sebe.”

Tozan odklanja vaše prizadevanje, da bi se oklenili informacij o sebi, in pravi, da nadaljujte svojo pot sami, na svojih nogah. Ne glede na to, kaj pravijo ljudje, morate iti svojo pot, istočasno pa morate prakticirati skupaj z ljudmi. To je še ena stvar. Da bi srečali sebe, morate prakticirati z ljudmi.

Ko vidite koga, ki iskreno prakticira, vidite sebe. Če nekdo prakticira in to na vas naredi vtis, lahko rečete: “Ah, zelo dobro ji gre.” Ta “ona” ni ne ona ne vi – ona je nekaj več kot to. Kaj je ona? Potem, ko nekaj časa premišljujete, lahko rečete: “Ah, ona je tam in jaz sem tu.” Vendar, ko vas je prevzela njena praksa, ta “ona”, niste bili ne vi ne ona. Kadar vas nekaj prevzame, ste to pravzaprav resnični vi. Previdno pravim “vi”, vendar je ta vi čisto izkustvo naše prakse. Dokler poskušate sebe izboljšati, slonite na predstavi o jazu, kar je narobe. To ni praksa, ki jo imamo v mislih.

Ko izpraznete svoj um, ko se vsemu odrečete in samo z odprtim umom prakticirate zazen, potem v vsem, kar vidite, srečate sebe. To ste vi, onkraj nje, njega ali mene. Dokler se oklepate predstave o jazu in poskušate izboljšati svojo prakso ali odkriti kaj, da bi izboljšali sebe, je vaša praksa blodna. Nimate časa, da bi dosegli cilj. Navsezadnje pa boste omagali in rekli: “Zen je zanič. Deset let sem prakticiral zazen pa nisem ničesar pridobil.” V naši praksi je dovolj, da pridete sem in sedete skupaj z iskrenimi učenci, med njimi vzpostavite stik s seboj in tako nadaljujete. Takšno vrsto izkušnje lahko imate kjerkoli ste. Kakor je dejal Tozan: “Kamorkoli grem, srečam sebe.” Če vidi vodo, vidi sebe. Dovolj je, da vidi vodo, čeprav ne more videti sebe v vodi.

Ne morete se razumeti nepristransko in tudi ne, tako da zbirate informacije iz različnih virov. Če ljudje pravijo, da ste nori – “Prav, nor sem!” Če pravijo, da ste slab učenec, je morda res tako. “Slab učenec sem, vendar se trudim.” To je dovolj. Ko sedete na ta način, sprejemate sebe in skupaj s seboj, sprejemate vse drugo. Kadar ste zapleteni v različne nesmiselne probleme, sedite s problemi, ki jih imate. V tistem trenutku ste to vi. Kadar poskušate izstopiti iz svojih problemov, je to že napačno prakticiranje.

Če se oklepate predstave, ki ste jo ustvarili, kakor je na primer jaz ali objektivna resničnost, se boste izgubili v objektivnem svetu, ki ste ga ustvarili z vašim umom. Stvari ustvarjate eno za drugo in tako jim ni konca. Ustvarjate lahko različne svetove in ustvarjati in videti različne stvari, je zelo zanimivo, vendar se v stvareh, ki jih ustvarite, ne smete izgubiti.

Po drugi strani gre v naši praksi za to, da mislimo in delujemo. Ne poskušamo biti kot kamen. Naša praksa je vsakdanje življenje. Namesto da smo sužnji našega mislečega uma, domišljije ali čustvene dejavnosti, mislimo v pravem pomenu te besede. Mišljenje prihaja k nam iz našega pravega jaza, ki vsebuje vse. Preden pomislimo na to, drevesa, ptice in vse drugo misli. In, ko mislijo, ječijo ali pojejo. To, je njihovo mišljenje. O tem nam ni treba premišljevati. Če stvari vidimo takšne kot so, je mišljenje že tam. Takšne vrste čisto mišljenje je mišljeje, ki ga imamo v naši praksi, zato vselej imamo tudi svobodo od sebe. Istočasno lahko vidimo stvari takšne kot so in premišljujemo o stvareh. Ker ne postavljamo posebnih norm mišljenja, za nas ni ne prave ne napačne poti.

Hvala lepa.

Šef vsega

“Svojo prakso lahko delite z vsem, ne da bi vas to zasužnjilo. Tako sebe nastanite v sebi. Pripravljeni ste se biti z vsem. Ko je vse del vas, ste res to, kar ste.”

Razlog, da prakticiramo zazen, je, da bi bili šef vsega. Ne glede na to, kje smo. Če to rečem, bo nastal nesporazum: da ste šef vseh in vsega. Če to razumete na ta način, potem obstajate kot predstava vašega uma. To ni “vi”, ki ga imamo v mislih. Ker vaša praksa ni v oporo vašim predstavam, vas zasužnji predstava o “vas” in o “drugih” in ste v zablodi. Kadar resnična moč prakse podpira vaše razumevanje, je tisti vi, ki prakticira na naš način, šef vsega, šef vas samih.

Zato je Buda govoril o obvladovanju sebe. Jaz, ki ga morate obvladati, je vaš zablodeli jaz, ne vaš resničen jaz. Imate predstavo o tem, kdo ste, in ste ujeti vanjo. Ste suženj vašega zablodelega jaza, zato imate težave ali ste zmedeni. Ko boste z močjo svoje prakse te predstave dobro obvladali, bo vaš “jaz” šef vsega. Potem, vam bo vaša praksa v oporo, tudi če bo um zmeden.

Ko prakticirate zazen zaslišite zvoke. Morda slišite različne glasove, in, včasih, si predstavljate različne stvari, ampak če dobro prakticirate, potem so vse stvari, ki jih slišite, in vse vaše predstave del vaše prakse in del vas. Vaša praksa je dovolj neomajna, da jih imate, kakor imate svoje roke in oči, ne da bi vas zasužnjile.

Ko nekaj držite, se včasih zdi, kot da leva in desna roka ne sodelujeta, pa vendar poskušata nekaj storiti. Ko ste zares šef vsega, ni zmede, tudi, če izgleda kot zmeda. Lahko se zdi, da nekaj delate narobe, in ljudje lahko rečejo, “Ah, moti se.”, ampak tako razumejo oni. Ker je vse vaše, ničesar ne delate narobe, s stvarmi ravnate, kot pač zmorete ravnati s svojimi rokami.

Pustite si, da ste z vsem, in stvarem pustite, da so, kot so. To je moč prakse in to je precej drugače kot če nekaj delate narobe. Nekdo, ki nekaj dela narobe, lahko trpi, vi pa ne trpite. S stvarmi pač ravnate kakor morete, kakor da pripadajo vam.

Tudi na pravila gledamo tako. Pravil se ne držite, ker bi morali slediti Budovim besedam, ampak zato, da pravo prakso razširite na svoje vsakdanje življenje ali da se naselite v sebi. Ta jaz je vse. Včasih pravimo, da, razširiti svojo prakso v vsakdanje življenje, pomeni, da ste eno s svojo dejavnostjo, ali, da ste eno s stvarmi, vendar tako stvar ni čisto jasna. Rečete lahko, da je biti strastno vnet za baseball ali zaslepljen hazarder isto kot praksa, vendar to ni praksa, ker ste s tem zasužnjeni. Niste šef hazardne igre – ona je vaš šef. Vaša praksa ne deluje. Zasužnjuje vas to, kar ustvarite v vašem umu.

Vaš um se kar naprej vrtinči in ustvarja iluzije. Vse, kar imate, so pričakovanja koristi ali igriva razmišljanja. Zasužnjeni ste sami s seboj in s hazardno igro. Nikakor ne prakticirate zazena. Niste šef, ne obvladate svojega uma, niti svojih nog ne, kajti kakor hitro vstanete, že hočejo vaše noge v Reno! Vaša praksa ne pomaga vašim nogam. V tem je razlika.

Zatorej, da ste z nečim eno, ne pomeni, da ste v to ujeti. Ujamete se, ko v svojem umu postanete član nečesa. Ko v svojem umu ustvarite nekaj zanimivega, postanete zelo sugestibilni in se gorečno priključite skupini, ki jo imate v mislih. Zasužnji vas, čeprav nimate ničesar, razen tistega, kar ste sami ustvarili v svojem umu. Nobene prakse ni – ničesar, kar bi vam pomagalo. Niste šef in še izgubite se. V tem je razlika.

Zato pravimo, da je zazen treba prakticirati brez namena in, ne da bi od tega kaj pričakovali. Pustite stvari, da delujejo po svoje, bodite vsemu v oporo, kot da je vse vaše. Resnična praksa ima svojo naravnanost ali smer, vendar je brez namena ali pričakovanj, zato lahko sprejme vse, kar se zgodi. Vseeno je, ali je dobro ali slabo. Če se zgodi kaj slabega: “Naj bo, to je del mene.” In, če se zgodi kaj dobreda: “Ah, dobro.” Ker naša praksa nima ne posebnega cilja ne namena, ni pomembno, kaj se zgodi.

Pravimo ji veliki um, ker je vse. Karkoli je, je del nas in je naše, zato temu pravimo veliki um ali “namen brez namena” ali “jezik brez jezika”. Čeprav o nečem govorim, to počnem brez namena. Ker ste vi del mene, govorim sebi, zato v svojem govorjenju nimam namena. Nekaj se godi in to je vse. Godi se iz resničnega veselja nad tem, da vašo prakso delite z vsem.

Ko prakticirate zazen, vse prakticira zazen, vse, kar imate, prakticira zazen. Buda prakticira zazen, Bodhidharma prakticira zazen, in vse prakticira zazen z vami. In vi svojo prakso delite z vsem. Zazen se zgodi na ta način, naše življenje se zgodi na ta način, naša resnična pot Bodhisttve se zgodi na ta način.

Tako pomagate drugim. Pomagati drugim pomeni, da svojo prakso delite z ljudmi. Svojo prakso delimo z otroci in z ljudmi na ulici. Čeprav ne prakticirajo zazena, lahko z njimi delimo prakso, kajti če ljudi vidim, so že tu, in zazen prakticiram skupaj z njimi, z zvokom avtomobila, z vsem.

Če me kdo vpraša, zakaj prakticiram, mu lahko odgovorim, da zato, da bi bil moj um pravilno naravnan. Bistveno je, da ne izgubim tega pravilno naravnanega uma. Na Japonskem imajo otroci Bodhidharma igračo. Ali poznate to igračo? Narejena je iz papirja, in čeprav jo potisnete navzdol, bo znova vstala. Takšna je pravilno naravnana praksa. Ljudje uživajo v tem, da igračo premetavajo sem ter tja, ker se, ne glede na to, kam se prevrne, vedno znova vzravna. To je dober zgled za našo prakso.

Našega jaza ne moremo najti. Če rečete: “Tu je moj um,” je to že predstava, ki jo imate o sebi. Tu je, namesto tam. Mislite, da je vaš um v vaši glavi, vendar kje je? Nihče ne ve. Zato prakticiramo, kako biti z vsem. Svojo prakso lahko delite z vsem, ne da bi vas to zasužnjilo. Tako sebe utrdite v sebi. Pripravljeni ste biti z vsem. Ko je vse del vas, ste res to, kar ste.

Hvala lepa.

 

Uvod in prevod: Mala Kline