Mlin miline

Jožek Štucin

mali

ko zlezejo na cvet,
se spojijo z mrežo barv.

dolgo živijo v objemu nektarja,
nato se vrnejo na zemljo.

drobni misleci,
drobne sledi v vetru.,
prosojna krilca
in smehki tihih deklic.

mali in nežni.

 

žarek

zraste iz helija in
pade v trdo temo.

po poti se poljublja
in je resničen.

razprši se na produ:
razleti se, raziskri, pobeli tla.

v oko ga prvi ujame
mali deževnik.
zaprede ga v gnezdo,
med pisane kamenčke,
in položi v kljunčke
svojih otrok.

 

slika na oknu

je odmev in je vedno
tišina. gola čarovnija,
ki jo nariše led.

ledena roža,
pahljača tekočih in prosojnih
šip.

v sliki so krokodili
in ovce,
orhideje in
kaplje.

s sonca se vije ena sama pot:
naokoli, naokoli …

 

ples

lahkost v nogah.
ljubke pesmi srkajo telo:
imam te, oblika sem;
dejstvo spojenih luknjic.

torzo valovi
in šelesti.

parada metuljev.
zven siničk,
ki plavajo z vetrom.

 

mlin miline

melje in melje,
mlati, pretaka, drobi in seje –
kamen na kamen,
voda na vodo,
prah na prah.

melje črke, melje sanje,
melje misli, melje slike,
melje iskre, melje zvoke.

da je prevzeten?
oh, ne, melje milo in počasi.

 

tvoje srce, hčerka

ujeto te imam na papirju –
utripaš in biješ,
rasteš in živiš.

tvoje srce
je roža iz mavrice.
dehtiš po ljubezni,
siješ kot sonce,
si solza iz
ognja.

srce
je hrček,
ki sva ga imela rada.

 

vidim spomin

teče kot ura,
šumi in sega čez rob zavesti:
objeta sva ležala
v raju, v cvetju ob vodi.
se spominjaš tolmuna?
bil je kotiček ob vodi.
sama voda,
ki se je zatekla v zaliv,
da bi se spočila
od toka.

in sva vedela,
da je tisto čas,
ki brez miru
lega v zemljo.

spomin
na objem,
ki traja.

 

naenkrat sem bil pijan

ničesar nisem občutil:
vino je pelo,
otip je potemnel,
v ustih se je razrasel poljub,
željan soka in sveta.

smeh je pretakal vokale
brez pomisleka, da kaj ni prav.

naenkrat sem bil pijan.
ne enkrat,
ne dvakrat,
ne v krogih, oh, ne –
pijan v srcu,
v ljubezni …

… izbezan iz samote.

 

jutro

vsako jutro ima noč –
preteklo.
skoki v dan so sreča –
minljiva.
prelet jate golobic je
mehanizem stvarnosti.

to jutro je že skoraj zimsko,
jaz pa z objektivom v poletju:
zeleno, ki si pot,
modro, ki si opora,
visoko, ki si milina pogleda.

 

dolga pesem

to telo že dolgo poje,
že dolgo hrepeni po tišini,
da bi leglo in umrlo.

pije sokove naslad,
srka zvarke iz nektarja,
lega k počitku,
a vstaja zarana.

kakor sončna mana,
ki pade v puščavo,
kakor seme,
ki se zasidra v pesku.

dolga je ta pesem,
dolga.
o, dolga.

 

brežina

stališče je vedno tališče.
na eni strani breg,
na drugi strani breg.

vodi ni rešitve:
ujetost v strugo in
predajanje toku,
teku, litju …

 

meglice

bele v beli vodi:
legajo na zemljo
in plavajo v nebu.

trgajo se
v kosme sivih slik.
čez in čez so podobe:
obrazi, velikani, potne pošasti.

znotraj beline
so doma oči.
in gledajo
kako hlapim …

kot meglica,
grlica,
bledi led hlapim.

 

mama

napisati tako pesem
je skoraj smešno.
mama je mama
in tu se konča.

a nekaj mi šepeta:
mama je samo še sedaj.
sedaj sva mama in sin.
kaj bova jutri?

mama in sin.

 

sem veter in sem prah

ko me razmeče
po ostrih čereh
sem veter in sem prah.

nevarnost je mehka.
kot sol topna
in skrita.

obrnem se vase.
v privid.

in sem veter,
ki piha z juga.
in nosim prah,
ki je v meni rumen.

 

odprta vprašanja

v semenu skrite
oblike?
drevesa ob reki
kot življenje?
znotraj lesa človek,
ki diha?
prelet mavrice
in ptice?

pesmi iz semenskih
misli?
besede na belem
kot življenje?
v črkah človek,
ki diha?
šumeči listi
jesenske knjige?

to Te sprašujem.

 

kradem, lažem

in v tem duetu
se igram s poezijo.
znotraj dvojice
sem oboje sam:
tat in lažnik.

pesnik.

nad vodo je megleno nebo,
ki se bo zdaj zdaj izlilo
na zemljo.

če hočem ostati suh,
moram lagati:
ni vode, ni dežja,
ni temnega neba.
in moram ukrasti
droben žarek,
da prebodem oblak.

 

obisk glasu

najtežje je v trenutku
zagrobnega molka:
v jutrih in ob lunah.

mečem kamenčke.
v prazno.

in čakam tvoj obisk.

če prideš nocoj
bova pesnila sonete,
če prideš jutri,
bova molčeča bralca.

 

pokrajina s črnim angelom

so ga same oči, sam jokast smeh.
slepo zre iz teme –
ujetnik kamna,
zasmehovana notranjost.

pod hribom temni rovi
hrepenijo po luči.
mrtvi rovi.

in tam je,
na položaju:
čas ga slika
kot goslača v kvartetu:
njegova milina je mlačna.

hej, angel, izstopi!
z mano bi bil bel in lep.

 

tako blizu sem veri

si ti tisto, Bog, ki se me dotakneš občasno?
si ti tista moja pesem, ki lovi trenutek?
si ti glas, ki ga slišim, ko sem najbolj gluh?
si ti moj občutek za bitja, ki jih ljubim?

sploh se ne poznava.
imaš res brado?
si res dober?
si čist kot Zadlaščica?
si riba in orel istočasno?

če sem prav razumel tvoje znake,
si se mi nekajkrat približal.
bila je bližina najbližjih.
pa radost ljubljenih.

si bil takrat moj gost ti,
ali si ti gostil mene?

 

je rekel, da

si vse le domišljam:
da so besede moje in
da si ti svoja.

ampak je tudi rekel,
da imam intuicijo,
ki zna nahraniti otroke.

potem sem skušal
odgovarjati.

več besed znotraj ene same besede,
naslovi z vsebino,
leno odlašanje finalnih dejanj …

je pa tudi rekel,
da ga slišim samo zato,
ker sem se nekoč
srečal z murnom iz pomladne luknjice.

 

ko smrt fiksira sliko

občutek večnosti
je živ edino v življenju,
živ obvladaš vse:
bolečino, strah, tesnobo.

smrt je vedno daleč,
onstran.

blodnja se ujema z naravno mero:
ti meni, jaz tebi,
ti živ, jaz živ,
ti vprašanje, jaz vprašanje …

potem jo čarovnik vrže v fiksir.
črn pogled:
jaz sem tvoja slika,
ti si moj rezultat –
in sva bela.

 

imena

polno imen je v zraku.
pretakajo se kot duhovi –
enim ni več pomoči,
druga so še sveža.

moje ime je Meja.
količim se vsak dan.
vkopavam kamne,
vlečem žico,
golim goščavo
in se zapredam
v svet.

 

na otip

čutim te, Bog,
midva sva si –
na otip.

 

prgišče stališč

menjajo jih kakor
srajce:
danes so v roza,
jutri bodo v temnem.

najnižjim se
senca najviše
povzpne.

pod ogrinjalom
so klopotci,
mlaskači,
jezdeci na oslih,
potepuške bolhe
in žejni cucki.

 

vlažno nebo

spet se kopičijo:
kri in vino,
pa voda
in glasovi.

vpeti na nebo
čakajo padanje:
rahla rosa bo vzela ljubezen,
kaplja bo vsrkala sanje,
megla bo zavila bitja v prosojni šal.

nad soncem se pne
vlažno nebo.
polno solz.

veseli se hrepeneče
ozirajo navzgor,
žalostni se hrepeneče
ozirajo navzgor,
neživi se hrepeneče
ozirajo vase.

 

beli šum, beli blef

na razpotju
in lažem, da sem brez razpotij.

na ležečih basih
in hrepenim po sopranih.

družaben kakor polka,
a skrit v pesmi brez naslova.

ves prežet z lažmi.
pa ves pregret z očmi,
ki gledajo obraze.
in ne gledajo.
in niso oči.

beli šum na črni pegi,
oko je v ušesu,
uho je Tomaž Š.
razlito je vse;
tako zvok kot slika,
tako črka kot pomen.
na razpotju:
blef in blef.