Utopiji, primerni času

Pavle Rak

Sliši se kot anekdota, a je žalostna resnična zgodba neke družine ruskih »novih bogatašev«:
Družino so sestavljali oče, mati in sin. Oče je bil politik in poslovnež, mati uspešna znanstvenica. Sin je stopal po očetovi poti. Družinski prijatelj pripoveduje, kako je nekega dne slišal očeta reči enemu svojih poslovnih partnerjev: »Ni mi jasno, kako sploh lahko živiš, ko pa zaslužiš samo 10.000 dolarjev na dan.«
Sin je imel po dveh-treh letih poslovanja že kapital, ki je močno presegal tristo milijonov dolarjev.
Nekega dne je mati dobila poziv na znanstveno konferenco v Italijo. Razveselila se ga je, ker je Italijo tudi tako želela obiskovati. Vendar je v povabilu pisalo, da si pot mora plačati sama. Seveda bi ji mož in sin zlahka pomagala, a tudi do tedaj ni hotela imeti opravka z njihovim denarjem. Trudila se je živeti kot kristjanka, zato je vedno vztrajala na tem, da mora biti denar, ki gre skozi njene roke, čist. Tako je rekla možu, ko ji je predlagal kupiti vozovnico: »Da, pristanem, toda le če bo kupljena za pošteno zasluženi denar.«
To je bila povsem neobičajna naloga za moža in sina: po dolgem tuhtanju in preračunavanju sta nekako napraskala 600 dolarjev, kar je bilo dovolj le za avtobusno vozovnico ter nekaj žepnine.
Anekdotičen del zgodbe se tu konča. Sina ni več. Pol leta po materinem potovanju ga je ubil neznani plačani morilec, a to z naukom zgodbe nima več kaj opraviti.
Nenasitnost bogatih seveda ni nič novega. Le kako bi sicer lahko ljudje postali tako neznansko bogati! Novo je to, da imajo ob sodobnih tehnologijah poslovanja bogati možnost ropati veliko bolj učinkovito in veliko več ljudi. Ropajo cele države in kontinente. Nekoč se je še tako brezobziren trgovec moral le sam potruditi, sam reševati poslovne probleme. Danes pa je dovolj nekaj podpisov skorumpiranih državnih funkcionarjev (samo v določenih primerih tudi samih voditeljev držav). Zato se še v Sloveniji, relativno skromni, da ne rečem revni državi, visoki uradniki ne sramujejo, ko mesečno kasirajo tudi po stokrat več kakor nekateri delavci. In tudi tu bi se maneger v kulturi »najraje zjokal« nad svojim kolegom, ki zasluži »samo« deset delavskih plač.
Grabiteljska aksiologija je globoko prodrla tudi med ljudi, ki se imajo za verne. Nič novega, seveda. Zato je toliko bolj utopična misel, ki me je ob vsem tej gnusobi obiskovala: da bi v današnji, globoko nepravični družbi, kristjani, muslimani in Judje skupno morali predlagati ponovno uvajanje običajev in zakonov jubilejnih let. Pa ne turistično-komercijalnih običajev praznovanja okroglih obletnic, kot je to nedavno bilo v katoliški cerkvi. Ampak, v Mojzesovem zakonu opisanega periodičnega vračanja na prvotno izžrebane deleže nacionalnega bogastva, ki jih je Bog namenil svojemu ljudstvu. Torej na periodično izničevanje posledic grabežljivosti. Tega filma seveda ne bomo videli. Po vseh pričevanjih sodeč, grabežljivost novih, postsocijalističnih bogatašev, presega vse zgodovinske rekorde. Oni se ne bodo ničesar odrekli. Pa tudi cerkev jih ne bo na to nagovarjala. Cerkveni ljudje so vedno v bližini bogatih, pihajo jim na dušo. Od časa do časa od njih dobijo kak milijonček, »za idulgence«. In vsi skupaj jo veselo mahamo… Kam? V raj? Ne vem…

Kot da bi ne imeli dovolj realnih težav v odnosih s sosednjimi državami, si Slovenci privoščimo ustvarjati umetne. Slišati je, da je ministrstvo za zunanje zadeve pripravljeno plačevati kazni, ki si jih slovenski državljani na Hrvaškem zaslužimo z demonstrativnim razpihovanjem nacionalne nestrpnosti. Torej, plačevali bomo vsi mi, davčni obvezniki, da nam razsrjeni nacionalisti in njihovi cinični pomočniki delajo velikansko diplomatsko in ekonomsko škodo. Izgredniki pa si s tem tešijo bolno nacionalno zavest, ali pa pridobivajo umazane politične točke.
Tako ob obmejnih problemih, tako ob bolj ali manj »prijateljskih« športnih srečanjih. Naprimer, za nekatere slovenske športne novinarje, a tudi za del občinstva, je bila pred nedavnim Italija »na kolenih pred Slovenijo«, ki jo je »ponižala«. Ali nam je res potrebno, da ponižamo kogarkoli? Svojega močnejšega soseda, s katerim bi si morali – zaradi lastnega nacionalnega interesa – prizadevati za kulturno in ekonomsko sodelovanje? Kdo uživa ob tem, da je nekoga ponižal? Odgovor na zadnje vprašanje je seveda v domeni socio-psihopatologije.
Namesto da z diplomatskimi notami ščitimo hudodelce, bi bilo dosti bolj smotro, da bi se skušali s sosedi dogovoriti o tem, da jih bo vsak na svoji strani (tudi oni imajo svoje trublemakerje, o tem ni dvoma) prijel in primerno obravnaval. Pa naj se izzivanje nacionalne nestrpnosti in sovraštva dogaja na štadionih, po zasebnih hišah, ali v parlamentih. Gre za obmejne in športne odnose med Slovenijo, Italijo in Hrvaško, vse tri države z močno katoliško večino. Kje so katoliki in drugi kristjani? Ali ni osnovna naloga kristjana, da se pobriga za »bruno v lastnem očesu«, ne pa da se razburja zaradi »trske, ki je v očesu bližnjega«?
Še ena popolnoma utopična ideja. Niti najbolj krščanski politik ali kandidat na volitvah se ne bo upal opomniti naše nacionaliste, da obstajajo zakoni o podpihovanju nestrpnosti na nacionalni osnovi. Kakor da bi vsi bili trdno prepričani, da so glasovi nacionalistov vseeno pomembni, in da z morebitno antinacionalistično izjavo ne bi mogli pridobiti nikogar. Zakaj se, kristijani, ne oglasimo, ter prepričamo politike, da smo bolj krščanski narod, kot si oni to predstavljajo?