Skice za portrete pesnikov devetdesetih: Brane Senegačnik May11

Tags

Related

Share

Skice za portrete pesnikov devetdesetih: Brane Senegačnik

Denis Poniž

Senegačnikovo liriko zaznamujejo tri značilnosti, ki jih pesnik razvija in estetsko izpopolnjuje od prve zbirke naprej. Prva in najbolj opazna značilnost je njen intelektualni angažma, estetski hermetizem, zavezanost lepoti kot »čistemu redu« in smislu, ki nas vodi k preteklim pesniškim svetovom in ki izvira iz antičnega lepotnega idela skladnosti telesa in duha; drugo je pesnikovo začudenje nad nesnovnostjo glasbe, ki stoji v njegovih pesmih kot dopolnilo besed, kot njihov inspiracijski modus. tretja značilnost Senegačnikove lirike je obnova intimnega in izpovedno zelo intenzivnega dojemanja sveta, ne da bi pesnik stopal v »areno življenja« in skušal spremeniti njegove socialne parametre.
Senegačnikovo zbirko Srčni grb (1991) bi težko imenovali prvenec, saj je njena poetika že izoblikovana do te mere, da vsaka pesem odpira samostojen »problem«, a vse skupaj tvorijo izrazito in ubrano pesničko celoto. Celo zbirko opredeljuje uvodna pesem, naslovljena Staccato:

Samo to je:
vzdrhtevaje sredice
in stožer,
ki ga ni.

Naslov (kot v mnogih drugih pesmih, tudi iz kasnejših zbirk) govori o pesnikovem posebnem doživljanju glasbe, ritma, muzikaličnosti: tako doživlja tudi poezijo, v njeni neulovljivi, nematerialni, prosojni snovnosti, sestavljeni iz zvokov in harmonij. Zbirko sestavljajo cikli Dnevnik, Bitja: čas in stvari, Nekaterim umrlim, Moments sentimentaux (za ženski glas), Zatišje v trajanju in Presenečenje: spet stvari. Prehajajo drug v drugega, vendar vsak od njih prinaša tudi opazno specifiko pesnikovega iskanja lastne poetične izraznosti, ki se razlikuje od postmodernega modela, kakršnega uveljavlja njegova generacija s svojo fragmentarno in fluidno pesemsko govorico »tujih podob«.
Prvi cikel je beleženje »dnevov in ur«, ki pesnika s svojo notranjo strukturo spominjajo na čutnonazorne vtise, prelite v pesemsko strukturo. Tako, recimo, 10. 9. 1986 zapiše:

Dvignjeno sidro.
Jadra se razlivajo.
Niti želja niti obala.

Senegačnikove pesemske miniature se prelivajo v drugi in tretji cikel, kjer posebej v tretjem ciklu (Nekaterim umrlim) pesnik prestopi na ravnino metafizičnega pogovora, ki ga omogoča »breztelesnost« in »brezčasnost« poezije. Tudi četri cikel s svojimi rahlo obarvanimi, zares sentimentalnimi utrinki in miniaturami opozarja na Senegačnikovo zelo prefinjeno dojemanje jezika (recimo v pesmi Impromptu št. 2 z verzi: Noč je bila dve noči,/ rastoči v očesih tvojega imena,/ ki sta bili na oknu sna/ eno oko.), medtem ko peti in šesti cikel prinašata daljše pesmi, ki se že usmerjajo v poetiko novega formalizma, vendar ob upoštevanju tistih določil avtopoetike, ki smo jih navedli na začetku. To so namreč daljše pesmi, ponavadi s kvartinskimi kiticami in prestopnimi rimami, v katerih pesnik razvija podobo svoje poetike (pesem Vrt besed z uvodnim verzom Kraljevsko cvetje molka ti gori na ustih.).
Če gledamo na zbirko kot celoto, potem četrti in peti cikel prinašata pomensko še bolj zgoščene pesmi, prvi v »ženskem«, drugi v »moškem« načinu, sklepni cikel pa skozi daljni odmev reistične lirike odpira erotične teme na tipično nov, postmoderni način, ki ne dopušča več nobene trdnosti in enosmiselnosti (pesmi Ob slovenski uri, Chanson d’amour, Grb). vendar je občutje erotike zavezujoče, pesnik sprejema svoja čustva kot nekaj dragocenega in metafizično zaznamovanega; v tem pogledu je zagotovo dedič slovenskega metafizičnega ekspresionizma.
Zbirko Na temnem pragu upa (1996) uvajajo verzi iz znane pesmi sopotnika slovenske moderne, Alojza Gradnika O drobne ptice mojega srca, ki napovedujejo liriko odprtega, izpovedno intenzivnega razumevanja sveta, v katerem igra poezija eno ključnih vlog. Dosledna sonetna oblika (razen pri pesmih v ciklu Zvezdnato drevo s kvartinami), strogo izpeljana na metrični in ritmični ravnini, daje pesmim v zbirki močno povezovalno noto: kot da so vse usmerjeno v isto poetično, čeprav neizrečeno središče. Začetna pesem, Tvoja dežela, ne govori o konkretni domovini, marveč o domovini besed, ki ji je zapisan pesnik z vsem svojim bitjem, tistim, ki »pritrjuje« in onim, ki »dvomi«. Tej notranji deželi besed je zapisanih tudi vseh sedem ciklov: Zoreči mrak, Pojoči marmor, Molčeči eros, Antični liki, Zvezdnato drevo, Črna roža in Odcvetanje. Nekateri od naslovov ciklov močno spominjajo na naslove slovenskega metafizičnega ekspresionizma pri Antonu Vodniku (zbirke Žalostne roke, 1922, Zlati krogi, 1952, Glas tišine, 1959 ali Alojzu Gradniku (zbirke Padajoče zvezde, 1916, Pot bolesti, 1922, Večni studenci, 1938).
Senegačnik že v prvem ciklu odpira svojo poezijo metafizični razsežnosti bivanja (Orfejev testament), posebej se tej tematiki odpre v Božični pastorali. Prvi kvartet soneta se glasi:

Na mizi jabolko spomina sije.
Večerna luč: tih plamen bolečine
poljublja sobo, hišo, grič in sine
v nebo, ki ga nevidna zvezda pije.

Ta kot tudi druge pesmi skušajo z besedami ponazoriti breztežje človekovih občutkov in njegovo zapleteno razmerje do metafizičnega sveta, ki edini zaznamuje »resnico« (veritas) skozi prisotnost besede (kakor to pesnik razvije v pesmi Vrnitev iz drugega cikla, ki jo uvaja citat iz svetega Avguština »In interiore homine habitat veritas«.
Za to obdobje Senegačnikove poezije je značilna tudi erotična poezija, kakršna je zbrana v ciklu Molčeči Eros. Cikel prinaša štiri Akte, ki so, po številkah sodeč, vzeti iz širše zastavljene kompozicije (I, II, V in VI). Njihovo sporočilo je uglašeno z metafizično globino ostalih pesmi, z »zrcalnostjo« slehernaga vtisa, ki v poeziji dobi novo, globljo razsežnost. prvi kvartet Akta VI zelo nazorno vpeljuje to razpoloženje:

Na rožnem loku njenega stopala
samotna zvezda utriplje v tihi slasti
kot slap, ki padajoč ne more pasti
in toči sanje prek robov zrcala.

Dejstvo, da se Senegačnikova poezija prilega strogi sonetni formi in to formo nadgrajuje z omenjeno »metafizično« razsežnostjo, govori v prid domnevi, da pesnik vidi svet kot zapleteno sosledje lepot, o čemer govorijo besedila naslednjega cikla, Antični liki. V njegovih pesmih Senegačnik odkriva zveze med svetom antične skladnosti in sporočilom, ki prihaja iz tega časa v našo dobo. Dan z obliko pesmi se vzpenja k luči/ onstran molčanja.// se glasi sklepno dvostišje soneta Levkada; zvezo s kasnejšim dojemanjem lepote pa izpostavlja zadnji sonet v ciklu, Ikona. O tem posebej eksplicitno govorijo pesmi iz cikla Zvezdnato nebo, še posebej Jesenska slika:

Temnejši glas Boga v podobah vseh
doni. Spomina srne krvavijo,
bežeč pred sabo v brezno nedoumljivo,
zbledel nebes zelenih je nasmeh.

In usta ta, ki so svoj vrč polnila
z muškatom sna, z odprtih rož sijajem –
katera zvezda z dolgim jih molčanjem
in z žalostjo je zdaj blagoslovila?

Zadnja cikla v zbirki, Črna roža in Odcvetanje, sta komplementarna tako po vsebini kot tudi po izboru podobja, s katerim izpovedujeta pesnikov odnos do sodobnosti in preteklosti. Soneta Grahovo (posvečen pesniku Francetu Balantiču) in Jesenska tišina (posvečen Alojzu Gradniku) sta nekakšen vrh cikla. Prvi sonet začne verz S poslednjo zarjo nem izpijam večnost., drugi pa z verzom jesenske zvezde, mrtvi mesec, sanje/ kapljajo v noč. v obeh sonet pesnik znova aktualizira tisti pol prešernovske strukture, ki govori o poeziji kot estetskem substitutu življenja, ki ga ponazarja tudi sonet Pot iz sklepnega cikla. Značilna romantična dvojnost je vpisana v drugi kvartet:

Počasi niha v prsih zvon tišine.
Ti strt poklekneš, sam pred tem zvonenjem:
ničesar ni med tabo in življenjem -,
brezdno, zanos in solze, molk globine.

Skozi vso zbirko se pretaka misel o poeziji kot »rani« in »zarezi«, s katero se življenje vpisuje na metafizični horizont, v katerem je molk dragocenejši od besed; metafori molka in tišine se kar naprej ponavljata skozi mnoge pesmi: molče … se nebo svetlika; pojoč tišino, ki v tišini biva; zapluj kot tihi zven; postave budijo brez glasu v jesensko se življenje; v tvojem molku; oko tišine; bo zapela molčečim slom; ko s strahom ga razpolovi tišina; – vse samo iz prvega cikla Zoreči mrak. Ta poezija pritajenih, komaj slišnih izpovedi odpira posebno dimenzijo, ki bi jo smeli imenovati »duh glasbe« (več sonetov iz vseh ciklov je bodisi posvečenih glasbenikom bodisi vnašajo v pomensko strukturo odtenke glasbene izrazne abstraktnosti, nepredmetnosti in navezanosti na čiste, estetske fenomene, kakor uvodni sonet Žalostinka (quasi una fantasia) cikla Črna roža.
Ptica iz črnih zvezd (2001), zadnja zbirka, pomeni opazen premik v smeri razvijanja čiste poetičnosti in hkratnega izmikanja postmopdernemu eklekticizmu pri »prevajanju« tujih citatov v lastno pesemsko strukturo. Dvanajst ciklov prinaša zelo različne poezije, vsebinsko usmerjene tako v iskanje odgovorov na intimna vprašanja, kakršna si postavlja samotni iskalec v svetu, ki zaradi oglušujočega bučanja ne sliši najdrobnejših trepetov duše. V tem pogledu je Senegačnik pravzaprav edini legitimni dedič slovenskega metafizičnega ekspresionizma, posebej tistega, ki se je pričel oblikovati kot sled nečesa osupljivo novega v zadnjih pesmih Josipa Murna. Eden od vrhuncev zbirke je peti cikel, Znamenja, Cikel sestavlja sedem pesmi, le prva je naslovljena samo Znamenje, vse ostale pa imajo v naslovu še značilne »ekspesionistične« epitete: Nočno, Jutranje, Svetlo, Belo, Temno in Črno znamenje. Če je v prvi pesmi še Murnovsko »ekspresiven« v zaznamovanju impresije, kakor se zareže v človeka:

Visoko
je črni ptič
potonil
v grafitni senci oblakov –

njegova sled
mi je prerezala srce

se v zadnji pesmi, Črno znamenje stiska duha seli v prostor novega spoznanja, ki ni več intimno, »enoosebno«, ampak sega v kozmični prostor, ki ga napolnjuje kolektivna zavest:

Ob tem drevesu
vselej – senca
in novi in novi
vrtinci rož.

Zlog
za zlogom
se razlomi
smaragdni spev samote –
v neznansko budnost,
v klrvaveče oko
zarezana
črna zvezda tišine.

Senegačnik ne gradi samo na tradiciji ekspresionizma in na občutju za »klasično muzikaličnost«, kakršno mu predstavlja glasba J.S. Bacha (ki mu je posvečena uvodna pesem cikla Nevidno cvetje, naslovljena Die Ordnung der Sterne), temveč se znova vrača tudi k telesni čutnosti Gradnikove lirike, saj je drugi osrednji cikel naslovljen po njegovi znani zbirki De profundis (1926). Psalmodična, privzdignjena in slovesna izreka, kakršno pozna Gradnik, je pri Senegačniku močno reducirana, ostaja bistveno, nasprotje med lučjo in temo, življenjemin smrtjo, besedo in molkom (Na meji, Zamolk, Zadnja pesem, Pridi, De profundis). S tem ciklom se končuje prvi del zbirke, drugega uvaja cikel Noč govori z zlatimi usti. Sestavljajo ga kratke, sentenčne pesmi, sestavljene iz treh verzov; zvočni in pomenski učinek je podoben tistemu, ki ga prinaša haiku. Cikel je nekakšna umiritev strasti, ki jih prinaša prvih sedem ciklov in napoved poezij v zadnjih treh (Veter brez izvira, Beseda, pokopana v soncu in Prihodnost). Impresivna lirika prvih dveh ciklov zbirki najde tu odgovor: impresije postanejo »notranji smisel« Senegačnikove lirike, odprejo tisto razsežnost pesnjenja, ki je v postmodernizmu zakrita: pesnikovo čudenje ob lepoti, ki jo ustvarja njegova zavest v stiku z zunanjim svetom; značilna je pesem Dež v Salzburgu:

Srebrna semena neba
prebadajo svetlo krzno
pozne pomladi.
V temno naročje
zadrte igle svetlobe –
na kožo,
puhtečo v vonju smrtnih poželenj,
je zarisal veter
neizrkljivo zvezdo.

Pesem korespondira z zadnjo pesmijo v zbirki, Prihodnost, v kateri je strnjena Senegačnikova poetika »upajočega bitja«, ki zmore videti skozi vsakdanje podobe, skozi stereotipe, ki jih ustvarja civilizacija, v metafizično samoto bitja, čigar pogled sledi lastnemu zrenju. Zadnja kitica je paradigmatična os, okoli katere je nanizana Senegačnikova poezija:

V tem čudnem letu onkraj bolečine
je bilo do konca ustvarjeno moje srce:
vse sem izgubil
in vse dobil,
ker sem spoznal ime brezdna:
prihodnost.

Odprtost Senegačnikove lirike za lepoto kot bistveno lastnost »počlovečenega človeka« ob hkratnem upoštevanju poetološkega idela vsebinsko in ritmično urejene pesemske strukture, uvrščajo njegovo liriko med pomembne pojave v fazi zrelega postmodernizma ob koncu tisočletja.