Filozofska branja

■

Prebral v Öffentliche Weg (18. 1. 1952) daljši esej o eksistencializmu ter prišel ob njem do jasnega spoznanja, kje stojim. Eksistencializem me še bolj odbija od diamata, zato bi rad prijel za pero in svoje miselno mesto določil. To tembolj, ker mi celo Ziherl podtika Sartra[1] in v današnji Pravici govori o kocbekovščini kot pesimističnem in idealističnem nagnjenju pri književni in kulturni mladini. To bi zijali, če bi mi pustili objaviti traktat, ki bi pokazal trdne realistične osnove, hkrati pa podčrtal tisto izkustveno svobodo, ki zaradi nje ne prihaja do pravega razvoja, do potrebnih korektur in do polnega ustvarjanja.

■

Zdravka se je vrnila od Prosenčevih.[2] Stanko C. ji je izročil zame številko Nove poti, ki je v njej Janžekovič[3] priobčil članek o etiki, vezi med marksizmom in krščanstvom. Malo se bojim začeti brati njegove teze, ker imam občutek, da pametne misli človeka ne odtehtajo praznega poskusa, izraženega v naslovu. Rad bi se motil, zaenkrat sodim po poročilih, ki jih slišim okrog sebe.

Janžekoviču sem utemeljil svoj predlog, naj bi za Mohorjevo napisal knjigo o etiki, v kateri bi vezal naravno moralo z nadnaravno. To bil dragocen vogelni kamen nove krščanske skupnosti in nove laične družbe, dokaz naše konstruktivnosti, poskus sinteze med aktualnostjo in univerzalnostjo in pripraven pripomoček vsem, ki bodo kot katoliški vzgojitelji oblikovali družine in osebno življenje. S. C. je na moje opombe, da danes dobiva aksiološko vrednotenje prednost pred noetičnim, razgrnil spoznanje, da ljudi že dolgo loči na dve vrsti, na mlade in stare, in pod mladimi razumeva tiste, ki so odprti za spoznanja, za obogatitev, za rast in preraščanje, in s tem za ljubezensko kvaliteto, ki je bistvo prisluškujoče in osvajajoče odprtosti.

V tem razgovoru smo nekam mimogrede omenili dejstvo, da je Stalin v diskusiji o jeziku, ko je jezik proglasil za nekaj stalnega, neodsvojljivega in nespremenljivega, prvič potrdil nekaj univerzalnega v človeku ter usodno načel dialektični determinizem. Zaključili smo, da vsak oblastnik, potem ko zaključi revolucionarno dobo in se preda ustvarjanju, postane konservativen. In še to smo rekli, da si naši namenoma podaljšujejo revolucionarno dobo, da bi si dobili pretvezo za ideološki divjanje, ki si z njim pred državljani opravičujejo neuspeh za neuspehom.

■

“Že dolgo nisem doživljal miru in spokojnosti kakor te dneve. Prebiram najnovejši (peti) del Greenovega[4] Journala in se oprijemljem samega sebe. Naravno živim iz trenutka v trenutek, brezdelno se jim predajam kakor nekoč doma ob počitnicah. Okrog mene stojijo stara, razmaknjena drevesa z nizkim in obširnim prostorom pod krošnjami, ki se širi in je polna zadržane zelene svetlobe. Zdrava brezimnost, slišim ptice, vsakdanji pogovor, vidim tihe, majhne ljudi po klopeh, druge, ki čebljajo in se sprehajajo. Na bližnji klopi dve dekleti, ena čepi in piše pismo na klopni deski, druga sedi in je nagnjena nad njo. Na soncu sedijo dečki in z lečo zažigajo kos papirja.

In ko tako sedim brez določenega posla in načrta, izročen krepilnemu brezdelju in prelivanju sorodnih misli ter doživljajev (Green), me hkrati z opoldanskim zvonjenjem in s sapo od Treh ribnikov naenkrat, skoraj zavratno zagrabi nekdanje mariborsko občutje. Spomin je silen, obremeni me v hipu, da moram seči po sapo. Kar fizično sem začutil, kako me je s svojo gmoto pritisnil ob tla in mi s svojo zemeljskostjo podelil občutek nečesa težkega, žalostnega, domotožnega, temno tesnobnega. Nekaj trenutkov me je skozi vsa čutila obšla
Mladost s svojo površnostjo, neizrazitostjo, romantičnostjo, nedozorelostjo, predvsem pa s svojim upanjem in rahlo razvitim zanosom, ki je ena najbolj pretresljivih stvari. To soočenje takratnega mladega človeka z menoj, kakršen sem po vseh težkih in lepih doživljajih zadnjih 25 let, me je tako nenadoma pretreslo, da sem moral vstati.”

■

Intelektualci – in o njih imam že dokaj določno sodbo, predvsem o ideoloških, političnih, partijskih – si umetnost in književnost predstavljajo kot tisto človeško umsko dejavnost, ki se vedno bolj razvija v smeri človečnosti in se vedno bolj razbremenjuje alienacije, to se pravi metafizike in “mistike”. Imajo jo za najvrednejši človeški izraz, za vzorno človeško funkcionalnost. Imajo jo – in to hočem posebej naglasiti – za pozitivistično čisto in naivno naraščanje človeške imanence. Zato jima pripisujejo naloge in cilje, ki jih seveda ne moreta izpolniti: da ga[5] odražata z vso jasnostjo, da reflektirata njegovo zemsko bistvo, da ga oblikujeta in dvigata. Zato ju spreminjajo v orodje in orožje, zato jima nalagajo tendenčno vplivanje nazaj na človeka.

V resnici pa je z njima docela drugače. Kdor umetniško ustvarja, pravzaprav izraža vernost svoje temè in blodnosti. Umetnost in književnost sta izraz človeške nesproščenosti, nesvobodnosti, grešnosti, skratka obremenjenosti. Ustvarjajoči človek beži pred tesnobo, ker sluti sproščanje, rešitev. Ta psihološki pojav je opaziti pri avtorju in pri bralcu. Julien Green pravi: L’homme satisfait n’écrit pas.[6]

V hipu se mi je zazdelo smešno tisto govorjenje Josipa Vidmarja, ki je umetniško izražanje reduciral zgolj na ugotavljanje družbenega stanja in umetnika, predvsem pisatelja, označil za upornika v dosedanji krivični družbi, poslej, se pravi v socializmu, pa za poenotenega, družbeno osvobojenega in notranje sproščenega človeka. Tako naivno more misliti le racionalistično razpoložen človek, ki ga zavaja in potrjuje shema. Umetniško izražanje ni nikakršna vzorna in nekam tehnična obrt duha, ki naj prej ali slej zgradi in izrazi poenotenega človeka na zemlji, temveč je skozi vse vekove in skozi vsa družbena stanja, vse do najbolj civiliziranih kultur, vedno enako nemirno pričevanje človeške nezadostnosti in nejasnosti.

■

Ko sem se spustil navzdol, srečen s svojo višinsko in sončno samoto, se mi je v pogledu na ravnino proti Kamniškim planinam zemljepisna daljava mahoma spremenila v kozmično. Oči so se mi zastrmele v modrino neba. In tedaj sem se zdrznil. Spomnil sem se, da je globina te modrine temna, da je za njo popolna, strašna in brezdanje črna tema, polna hladne smrti. Niti milijarda sončnih sistemov je ne more razsvetliti in ogreti. In tedaj sem se nasmehnil.

Nenadoma sem vedel s prepričanjem, ki me je zajelo z globokim mirom in žlahtno spokojnostjo, da je človek po svojem bistvu religiozen in da je vsa njegova narava neodsvojlijiva, ker mu jo narekuje naključno in trenutno bivanje na enem izmed najmanjših planetov v temnem, neznanem in strahotno skrivnostnem vesolju. Pravo človekovo občutje je občutje ničnosti. Zdaj je sicer večje, zdaj manjše, vendar je v človeku, pa četudi zatrto in spremenjeno v komplekse. Tako je tudi danes zaradi tehnične kulture in njenega varljivega optimizma zastrto, vendar se izraža z modernimi patološkimi pojavi, kajti moderni človek plačuje zastrtost religioznega in kozmičnega občutja z manijaškimi posledicami naivnega ateizma in površnega imanentizma.

Stal sem, zrl z gore v dolino, v modro nebo nad kamniškimi planinami in se nasmehnil samemu sebi: tudi v meni je nekaj nevernega Tomaža. Priznati si moram, tudi sam večkrat padem v brezplodno polemičnost, v zaskrbljeno apologetično stanje, v zgolj človeško skrbnost in včasih morda celo v nemir nevrednega značaja.

Premaknil sem se, srečen in zadoščen, kajti znova sem vedel, da religije ni treba braniti, da jo je treba le živeti.

■

Ko vedno znova opažam politično previdnost preprostih ljudi, hkrati pa banalno in površno klepetavost napol izobražencev, ki so po večini nosilci in izraževalci režimske propagande, se mi odpira zanimivo spoznanje o teh dveh sodobnih tipih človeštva, o preprostem človeku, ki se vedno bolj umika nazaj na pozicije modrosti, in o polizobražencu, ki se vedno bolj zožuje v območju “znanosti”. O tem oddaljevanju bi mogel mnogokaj reči, zapisati hočem le citat, ki sem ga našel pri C. G. Jungu, ki govori o iracionalnih naključjih: “Ich war immer wieder erstaunt darüber, wie viele Leute Erfahrungen dieser Art gemacht haben, und wie sorgsam das Unerklärliche gehütet wurde.”[7]

■

Ko sem prebral nekaj vrstic Mounierja, sem se uredil in zbral, kakor da bi nenadoma stopil v samostan meni najprikladnejšega reda. Ravnotežje med eshatološkim in zgodovinsko obvezujočim krščanstvom napolni in zapolni človeka tako kakor nobena druga vsebina, hkrati pa mu pove, da bo kristjan kljub uspehom in radosti, kljub notranjemu ravnotežju in družbenemu ozgodovinskemu napredku stalno v nasprotju s samim seboj, da ne bo nikoli do kraja dosegel trajne harmonije.

Tudi zame je sočlovek novo spoznanje. Res je, najvažnejše razmerje je razmerje do sočloveka. Moraš si ga dobiti dnevno in v odprtem položaju, brez slehernih pripomočkov, brez privilegijev starih, izobrazbe, premoženja in položaja. Zato je soživljenje z ljudmi šola, še več, bojišče. Pozno prihajam do tega spoznanja, čutim, da preveč zaupam vase in v svojo samoto, da sem grob in ošaben, da sem moralno nezrel in neplemenit, hkrati pa spoznavam, da mi je edino sočloveško področje izvor umetniškega navdiha. Nazadnje pa spoznavam še to, da nisem uredil niti najvažnejšega sočloveškega razmerja, to se pravi razmerja do svoje žene, kajti razmerje do sočloveka se najelementarneje uresniči v zakonu. O tem sem prav tako razmišljal danes na soncu, ko sem prebral novelo Sherwooda Andersona.[8]

■

V roki sem držal Mounierjevo knjigo Le petite peur de xxe siècle[9] in jo zaprl, kajti pravkar sem jo končal. Intenziven trenutek je kronala še mavrica, ki se je naglo prikazala nad temnim morjem.

■

Prebral sem vse gradivo v Temps modernes, ki se vrti okrog Camusove knjige Le homme révolté.[10] Vsa diskusija je zajadrala vstran in se zavrtela okrog misli, ki so mi neznane, preveč osebne in tragično nesmiselne.Vsi trije, Camus, Sartre in Jeanson[11] se odkrijejo v nesimpatičnih zagatah. Camus je preveč patetičen, Sartre preveč igralsko žonglerski, Jeanson preveč mladostno nezrelo prizadeven. Vsi trije so primorani govoriti o najbolj žgoči zadevi, ki je fizično ne poznajo dovolj, le mentalno in moralno. Še najbolj nagonsko jasen in pravilen je seveda Camus, žal niti Sartre niti njegov učenec nista spregovorila o njegovih temeljnih mislih: zgodovinskem zlu, o reakcionarnosti in teoriji zmagujočega marksizma in o disociiranju zgodovinskega upora od marksistične mesijanske utopije.

O tem razgovoru bi se hotel izredno intenzivno razgovoriti s človekom sociološke in etične kompetence, tu so prava vprašanja, na ta ali oni način se moram vrniti k njim.

Literarna branja

■

Iztočnica (brez navedbe vira)

“… noch immer blüht die Erkenntnis im Einzelnen, dass aus der herrlichen Nutzlosigkeit des Schönen uns mehr Segen zuwächst als aus dem Zweckablauf der Technik.”

… v posamezniku še vedno cveti spoznanje, da iz čudovite nekoristnosti lepega črpamo večji blagoslov kot iz smotrnega poteka tehničnega procesa.

■

Prebral roman Romuna Virgila Gheorghiua: Petindvajseta ura.[12] Šele na koncu me je prevzelo, kajti fabula je trda, zanemarjena in preveč linearna. Toda na koncu se zablesti v pretresljivi izpovedni vrednosti in pričuje zoper krivdo tehničnega sveta. Tehnični svet je izraz logičnega reda in “v tem je zločin zahodne družbe. Ona ubija živega človeka, ker ga žrtvuje teoriji, abstrakciji, načrtovanju.” “Človek je reduciran na družbeno bitje, na avtomate, na zakone stroja.” Do teh spoznanj pride pisatelj v neštetih nemških in amerikanskih tehničnih in pa krutih poročil o sovjetskem izkustvu.

Knjiga mi je prebudila nemir, ki sem ga trdno zvezal z mojim izkustvom zadnjega leta. Zase vedno bolj vem, da sem ujet v strahotno kolesje in da me najhujše šele čaka. Kajti vse to, kar se s tako samoposebiumevnostjo dogaja na meni, ni in ne more biti naključno in le mimogrede, to je izraz človeške degradacije, ki se neizprosno dogaja po vsem svetu, tu manj, tam bolj jasno in okrutno. Kljub zaupanju v človekovo prihodnost in v božjo smotrnost postajam pesimist, prihaja do težkega obračuna, do temne božje sodbe.

■

Prebral Georga Glaserja roman: Geheimnis und Gewalt.[13] Name je napravil večji vtis od Gheorghiua, neposrednejši je, iskrenejši, zato mnogo bolj prepričuje. V zadnjem odlomku revije Monat me je pretreslo mesto, ko francoski vojni ujetniki prvič vidijo ruske vojne ujetnike ter jih pozdravijo z internacionalo, oni pa se hladno potegnejo vase in z nobeno kretnjo ne odzdravijo.

■

Danes sem končeval Trillingov prevod romana Middle of the Journey (Le Responsable)[14] in se razživel v snovanju romana iz Prlekije, ki bi se začel sredi poletja in končal okrog božiča; z njim bi hotel obseči ves svoj rod, študentovski kvartet, vaško razumništvo, kmečke fante in dekleta, Golmanovo kiparko in preprostega fanta, ki bi pritegoval študente, kaplana in izrazil pravo skrb za zemljo, mejo in duhovnost.

Le Responsable se mi je spočetka upiral, sredi romana pa me je nenadoma razvnel, da sem ga proti koncu kar požiral. Na koncu sem bil malce razočaran, mislil sem, da mi bo usoda razumnika, ki zapusti partijo, potem ko ji je storil strašno uslugo (ubil človeka), več povedala. Nekateri pogovori zaorjejo globoko, tudi nekatere stranske osebe so močne, glavni junak pa preveč rezerviran in shematičen. Kultura, v kateri je roman napisan, pa je spoštljiv dokaz prebujanja ameriške zavesti. Takih dialogov nisem pričakoval.

■

Prebral sem Grahama Greena : Voyages sans cartes.[15] Bral sem ga z užitkom, s posebno sladokusnim, kajti to potovanje je hkrati po Liberiji tudi po njegovem kultiviranem spominu in neke vrste vračanje v pradavnost in elementarnost,

kamor ga kot umetnika kliče gonsko domotožje. Tako nekako bi človek hotel pisati kak moj potopis po Sredozemlju ali po Južni Ameriki ali po Aziji, tako nekako bi celo hotel pisati svojega Adama.[16] Tako integralno, dokumentarično in z mikavno bengalično osvetljavo človeka in življenja. Nekateri odlomki so mi bili izredno všeč, pasus o domačinskih zlodejih, o hereditarni religiozni grozi, o zemeljskih pokrajinah itd. Hkrati sem dobil malce vpogleda v zamorsko državo in v njeno stvarnost.

…………………

Neskončno, neznansko me je razveselil in opogumil stavek v Grahamu Greenu: “Er kümmert sich nicht um die Kritik.”[17] Ne morem povedati, kaj mi je ta preprosti stavek povedal, to je znamenje prave suverenosti. Skoraj sram me je malce postalo, zdaj sem dober, posebno ko sta popoldne Marjanca in Božica potrdili nekaj v meni, česar ni mogoče izraziti: moč nadrealizma.

■

Sinoči prebral Juliena Greena roman Leviathan, začetek in konec dela sta zelo dobra, nekje v sredini pa je neprepričljiv, posebno zločin nad starcem je slabo utemeljen. Razpoloženje biblijske zverine pa je v majhnem mestu in na malomeščanskem miljeju izredno dobro pogodeno; moram reči, da sem imel o tem romanu drugačno podobo, predstavljal sem si ga mnogo bolj sanjskega, temnega, nerazločnega. Mislim, da bi Guéret in Angela morala biti še jasnejša in usodnejša.

■

Po naključju sem prebral enega izmed Gideovih dnevniških zapiskov. Gide se je moralno pomiril, ko je spoznal, da Bog šele nastaja, in to z našo pomočjo. Nekaj se je pri tem neznansko uprlo v meni: če se postaviš na to stališče, prizadeneš prvino v sebi, ki je odločilnega pomena za človeka, ker predstavlja absolutnost. Vsi si jo po vrsti sicer po svoje predstavljamo, vendar enotno čutimo, da je najdragocenejši temelj človeškega duha in da je duh po tej prvini bitno določen. Duhu je lastno, da se istoveti le pod pogojem, da obstoji nekje negibni in nespremenljivi tečaj vsega spremenljivega in gibajočega se sveta. Naša neodsvojljivost je določena prav s to vrednoto, kljub temu, da je noben mislec še ni osvetlil tako, da bi bilo skrajno verjetno.

■

Prebral sem Alana Patona roman: Pleure, o pays bienaímé,[18] ki ga je ta južnoafriški pisatelj napisal o razmerah med belci in črnci. Spočetka me roman zaradi preprostega stila ni ogrel, počasi pa sem se prepustil čaru ljudskega pisanja, ki je v njem izražena duševnost južnoafriškega domorodca ter začel občudovati spreten prijem sodobnega naprednega pisatelja. Zgodba domorodnega duhovnika je tako ganljiva, da bi si želel prevoda, ki bi izšel v Mohorjevi.

■

Prebral sem novi in zelo kratki Mauriacov roman Galigaï.[19] V veliki, monumentalni primerjavi s Faulknerjem, ki se kiklopsko spopada z usodo, vleče Mauriac brez dvoma krajši del, vendar je kljub temu velika umetnina, prav tako nov korak naprej. Mauriac se sicer ni odpovedal svoji tematiki, le presvetlil je težko in surovo snov in jo izrazil s kratkostjo besede, kakor je danes zlepa ne najdem. Po Weltwoche, ki je do kraja ni razumel, povzema anonimen glosator v Naših razgledih od 1. maja nekatere misli takole: “V knjigi mrgoli miselnih zmed in protislovij, kjer prehaja avtor kar preko njih, ne da bi jih razčistil.” In nekaj vrst pred tem: Mauriac “sicer dopušča umetniku prosto ustvarjalnost po načelu l’art pour l’art ne glede na moralno ali versko miselnost, toda v zadnjih vrsticah uvaja boga.” Nekaj strašnega za bedaka, ki se kar trese pred bogom in tem okrutnim trojanskim konjem. Takšnega fanta bi za lase postavil tja, kamor spada, za šolsko klop in pred pisalno mizo, da se uči, ponižno in skromno uči ter desetkrat prej premisli, preden kaj pove ali celo kaj napiše.

■

Prebral sem Thomasa Manna v slovenskem prevodu. Te novele delujejo name manj živo od Andersonovih, ki so mi bližje po občutku. In ta občutek se tiče človeka, gledanja nanj. Medtem ko ga Anderson gleda v kozmični celoti, s kozmično doumljeno usodo, so Mannovi ljudje le psihološko dojeta bitja, izolirana od kozmosa in zato predvsem vsota računskih definicij. Pisatelji, ki kakor Mann gledajo na človeka na tak pozitivističen način, postajajo psevdoslavni zaradi spretnih, učinkovitih in včasih kar magično učinkovitih osvetljav, ki jim jih je dala klasična humanistična izobrazba. Vendar Mannu manjka osnovna odrešenjska misel, pa naj bi bila optimistična ali pesimistična, kajti takšno umetnikovo eshatološko stališče povsem drugače prepoji umetnino in jo slovesno poenostavi. Vsaka Mannova novela je psihološki muzej, analitični kabinet, sijajna konstrukcija, magična razstava drobnjarij. Včasih mi je že presedal, čeprav je končna poanta docela umetniška. Težko deluje in nič ne odpira. Vrh vsega je Herbert Grün[20] prevedel štiri zelo nepomembne novelice, namesto, da bi prestavil Maria in čarovnika ter Tristezzo, kakor je to želel avtor sam. Fant se očividno ne spozna v današnji literarni problematiki in v pravi oceni.

■

Zelo so me ganili Steinbeckovi[21] Ljudje in miši, ko sem jih na dušek prebral v postelji. In čim bolj je povest v meni izzvenevala, tem bolj sem jo občudoval in ljubil. Njeno preprostost, resničnost, plemenitost in neusmiljenost, vse povezano in pretopljeno s toplo ljubeznijo do človeka; brez ornamentov, stilistične ošabnosti, psiholoških fines, nazorske obremenjenosti, ideološke zavratnosti, scela kakor kos marmorja, edinstven in jasen blok.

Aktualna politična publicistika

■

Prebral izredno zanimive spomine Achmeda Ambe: Ein Mensch sieht Stalin.[22] Mlad, nadarjen in bogat Turek postane komunist, odide v ZSSR, kot izvrsten pilot pride zaradi fizičnih in psihičnih kvalitet za oficirja Stalinove telesne straže in tri leta vidi in sliši razne zgodovinske stvari. Znal jih je tudi po spominu in dokumentih reproducirati. Knjiga me je pretresla, ker mi je odkrila nov format satana: tihega, delavnega, srednje pametnega, zadržanega, na videz brezstrastnega, v resnici pa načelno, razumno, racionalno slepega, ujetega in zato krutega človeka, kakor ga zgodovina doslej ni poznala. Zaradi tega novega formata so mi vse anekdote mnogo povedale.

Achmed Amba je šaljivec, aprilska številka revije Der Monat ga razkrinkuje kot zelo nerodnega ponarejevalca datumov, podatkov in splošnega znanja. Malo sram me je, da čudnega odpora, ki sem ga rahlo začutil, ko sem knjigo bral, nisem prej izrazil. Naj bo, saj nisem edini, nasedel mu je predvsem Kiepenheuer.[23]

■

Prebral sem podlistek, ki izhaja že dalje časa v Poročevalcu: Tajno življenje Kominterne, in ki ga je napisal Španec Enrico Castro Delgado. Odlomke sem prebiral v francoščini, znova me je pretresla usoda družbenih revolucionarjev modernega časa, ali se razčlovečijo ali pa doživijo najsilovitejšo tragiko sodobnosti. Moja še od daleč ni takšna, vendar je lastna vsem ljudem, ki so v sodobnosti družili resnicoljubnost s pravicoljubnostjo.

■

Čakal sem uro in pol in prebral novelo Evelyna Waugha: Major Gordon Greenstein[24] in FH. To je prva stvar znanega angleškega pisatelja, ki sem jo prebral. Bil sem presenečen nad snovjo. Obdeluje življenje Židov na hrvaškem partizanskem ozemlju z velikim dokumentarnim znanjem, s podrobno točnostjo. Nič kaj posebnega v stilu in obdelavi, le usode Židov neusmiljeno preprosto podčrtane: partizansko vodstvo je dopustilo rešitev 120 Židov, le dva – moža inženirja in ženo intelektualko – je zadržalo in je oba likvidiralo, prvega zaradi sabotaže, drugo zaradi obveščanja, čeprav je oboje izmišljeno.

■

Prebral sem novelo Ernesta von Salomona Boche in Frankreich. Rafinirano pisano delce je vzeto iz njegove znane Vprašalne pole, dobro čutim tiste njegove na pol lažnive na pol spretne prijeme, ki z njimi vpliva čarobno, kajti štorija o mladi ljubezni z življenjsko stvarno in milo Magie je polna nedopovedljive lepote, samo da je postavljena v varljivo, lažnivo in nečloveško atmosfero. Sebe namenoma daje površno in gre molče preko velikih stvari, ki se jih le mimogrede dotakne.

■

Znani angleški romanopisec Evelyn Waugh je napisal oster članek zoper Tita, v katerem pravi, da je Tito hotel v državljanski vojni uničiti srbski monarhizem in hrvatski nacionalizem, na zunaj pa je vodil boj zoper Nemce. “Titova naloga je bila, da nas o tem prepriča, da mu damo orožje, kakor da se bojuje zoper Nemce. In to se mu je posrečilo …” Ob tej priliki izvem, da je bil Evelyn Waugh častnik v britanski vojaški misiji pri Titu. Zdaj razumem novelo Der Major griff ein,[25] ki sem jo našel v FA in ki govori o usodi Židov na partizanskem ozemlju.

Preden sem danes začel pisati odgovor Vidmarju, sem v novi številki FH (februar) trčil na stavke Czeslawa Milosza,[26] poljskega pesnika, ki se je zatekel v Pariz v politično pregnanstvo. Svojo izpoved začenja takole.

“Vor ein paar Monaten habe ich begriffen, dass das Leben eines Mannes keinen Sinn hat, solange er nicht bereit ist, notfalls für seine Überzeugung zu sterben. Erst seitdem ich mich darauf eingestellt habe, fühle ich mich frei. Der Preis solcher Freiheit is hoch, und man darf diejenigen hinter der Eisernen Vorhang, die nicht bereit sind, ihn zu zahlen, nicht in Bausch und Bogen verdammen.

---

[1] Jean Paul Sartre (1905-1980), fr. filozof, pisatelj, vodilni eksistencialist.

[2] Ivanka Prosenc-Lakica, družinska prijateljica, ki je varovala Lučko med vojno, v tem času gospodinja Stanka Cajnkarja.

[3] Janez Janžekovič (1901-1988), teolog in filozof, v tem času prof. na TEOF v Ljubljani.

[4] Julien Green (1900-1997), fr. pisatelj in dramatik ameriškega porekla.

[5] Kocbek očitno misli na človeka.

[6] Zadovoljen človek ne piše.

[7] Vedno znova sem se čudil temu, kako veliko ljudi je imelo tovrstno izkušnjo, in kako skrbno se je varovalo nerazložljivo.

[8] Sherwood Anderson (1876-1941), am. pisatelj kratkih zgodb in romanov.

[9] Mali strah 20. stoletja.

[10] Alber Camus (1913-1960), fr. eksistencialistični pisatelj in dramatik; Uporni človek.

[11] Francis Jeanson (1922), fr. filozof in publicist, pisal tudi o Jugoslaviji.

[12] Virgil Constantin Gheorghiu (1916-1992), romunski pisatelj, pravnik in katoliški duhovnik, 1944 emigriral v Francijo. Izvirni naslov romana je La Vingt-Cinquième Heure (1949).

[13] Georg Glaser (1910-1995), nem. pisatelj. Roman Skrivnost in oblast je najprej izšel v francoščini (1951).

[14] Lionel Trilling (1905-1975), am. kritik, pisatelj in univ. prof.; omenjeni roman je prvič izšel 1947.

[15] Potovanje brez karte.

[16] Kocbek je že več let načrtoval esejistično knjigo Adam, kje si!

[17] Za kritiko se ne meni.

[18] Alan Paton (1903-1988), južnoafriški pisatelj, piše v angleščini. Jokaj, ljubljena dežela.

[19] François Mauriac (1885-1970), fr. romanopisec meščanskih romanov s krščansko etiko.

[20] Herbert Grün (1925-1961), dramaturg, publicist, dramatik in prevajalec.

[21] John Ernst Steinbeck (1902-1968), am. pisatelj socialnokritičnih in psiholoških romanov, Nobelova nagrada 1962.

[22] Achmed Amba, pilot v španski državljanski vojni. Iz oči v oči s Stalinom.

[23] Gustav Kiepenheuer, nem. založnik v Kölnu, sicer umrl že 1949, a se založba še zmeraj imenuje po njem.

[24] Evelyn Waugh (1903-1966), ang. pisatelj, družbenokritičnih in vojnih romanov.

[25] Major je posegel.

[26] Czesław Milosz (1911), poljski pesnik in diplomat, od 1950 v emigraciji, Nobelova nagrada 1980.

Pred nekaj meseci sem doumel, da življenje človeka nima smisla, dokler ni pripravljen umreti za svoje prepričanje, če je to potrebno. Šele potem, ko sem to sprejel, se čutim svobodnega. Cena za takšno svobodo je visoka, in tistih za železno zaveso, ki je niso pripravljeni plačati, ne smemo na vrat na nos obsojati.

Izbral in komentiral Mihael Glavan