Evangelij kot človekova sprava z Bogom

Božja razsodba, ki se je izvršila in razodela v Jezusu Kristusu, je po tem, kar nam je doslej povedalo Pismo Rimljanom, nedostopna in prikrita v obsodbi vseh ljudi (1,18–3,20), razglasitev vernih za pravične (3,21–4,25). Ta Božja razsodba je evangelij. Vendar je Pavel v 1,16 o evangeliju povedal še nekaj drugega. Nekaj odločilnega o njegovi vsebini in daljnosežnosti: je Božje vsemogočno delo rešitve za vsakega vernega. Že tam smo pripomnili: to ni kaka druga razsodba, ki bi bila še pridana prvi. Tej je enaka. Rešeni smo v tem, da smo kot verni razglašeni za pravične. In obratno: s tem, da smo razglašeni za verne, smo rešeni, kot je s pogledom na temeljno dejstvo človekove sprave z Bogom izrecno rečeno v 5,1. Da ta enačba obstaja in velja, naj bi in bodo v vrsti strnjenih razlag pokazala poglavja 5–8: s tem, da v veri poslušamo in sprejemamo Božjo razsodbo, se nam dogodi rešitev, ki jo kot ljudje potrebujemo. Ta razsodba torej ni prazna beseda, ampak ima kot Božja razsodba neustavljivo moč resnice. Pavel jo je slavil že v 1,16: kdor je pred Bogom pravičen, prav zato in s tem ni izgubljen. Kogar Bog gleda in presoja tako, kot svojega lastnega ljubega Sina, kot v tej svoji podobi gleda sebe samega, ta je prav zato in s tem pri Bogu rešen in na varnem. Temu se zato in s tem vso večnost, torej zato in s tem tudi v kratkem času njegovega bivanja zdaj in tu ne more pripetiti nič slabega, ampak mu gre le dobro. Ta mora in bo živel, kot pravi že 1,17: Pravični, ki je pravičen po svoji veri pred Bogom, iz te vere in v njej pred Bogom ne bo umrl, ampak živel – v zavezi z Bogom. Njegovo življenje ne bo v stiskah, zasenčeno, obupano, ampak (5,17) kraljevsko, suvereno večno življenje, ki mu ga bo podelil njegov partner v zavezi, večni živi Bog.

Mnogo, kar bi o tem mogli povedati, se v 5. poglavju začne z ugotovitvijo, da smo kot verni in torej pravični ljudje spravljeni z Bogom. V tej spravljenosti nas tako rekoč prime rešilna Božja roka. Pomislimo, da niti tu, niti v Novi zavezi ne gre za Božjo spravo z nami, ampak za našo spravo z njim. Bogu ni treba biti spravljen. Bog vendar ljubi tudi tako, da je jezen. Bog tudi svoje jeze ni vrgel na nas, da bi nas potem moral nje osvobajati. S tem, da je svojega Sina pustil trpeti in umreti, jo je vzel nase, da nas ne bi zadela in uničila. Božja pravičnost ne potrebuje olajšave tako, da bi najprej nekaj od nje črtal in bi se tako mogla spraviti z nami. Prav s tem, da se je njegova pravičnost izvršila, nas je postavil v nov položaj, z njim smo spravljeni. Potegnil nas je iz nemogočega položaja pred njim in nas postavil v edino mogoče razmerje do sebe. Da je ta pogoj naše rešitve (ali pozitivno: našega življenja) izpolnjen z Božjo razsodbo, je nadvse čudovito dejstvo, s katerim se Pavel ukvarja v 5. poglavju.

To poglavje je za nas iz dveh razlogov miselno težko, verjetno najtežje v Pismu Rimljanom. Prvič zato, ker za nas ni naravnost nezaslišano, nedoumljivo, naravnost čudovito to, kar obstaja: da smo z Bogom spravljeni ljudje, da to smemo biti, gledati njegovo resničnost, celoten čudež njegove resničnosti; ker smo mogoče vajeni, da vse to sprejemamo z dvomom ali pa z nadvse neumestno lahkoto in samoumevnostjo. Potem tudi zato, ker nam prav tako ni jasno, da to dejstvo nima ničesar skupnega s splošnim pojmom Boga in človeka. Gre za prav posebno dejstvo, namreč dejstvo osebe Jezusa Kristusa, prav v njem tako čudovito in obenem tako resnično. Drugače kot mi, Pavel pred tem dejstvom stoji brez pridržka in skrajno začuden, in pred njim stoji tudi kot pred tem določenim dejstvom, pred Jezusom Kristusom. Oboje v Pismu Rimljanom mogoče nikjer tako zelo ne pride do izraza, kot v tem poglavju. To je tisto, kar tako težko razumemo. Nismo več vajeni te gotovosti, tega začudenja, predvsem pa v našem krščanskem razmišljanju (tudi če naj bi bilo zelo »pozitivno«) nismo več vajeni te zbranosti okrog osebe Jezusa Kristusa. Razdalja med našim in apostolskim razmišljanjem nam tu lahko postane zelo jasna. Ne zato, ker je tisto starodavno, naše pa moderno, ampak ker moramo tu ponovno najti tudi kategorije apostolskega mišljenja. Mogoče je to zaenkrat najpomembnejše, kar se lahko naučimo prav v tem poglavju: mnogo se moramo še naučiti, če hočemo postati sposobni učenci apostolov.

Na prvi pogled je vsebina v. 1–5 videti sorazmerno enostavna in pregledna. Najprej nas v. 1 povezuje s predhodnim: kot opravičeni iz vere živimo v miru z Bogom. Torej je odvzeto vse tisto, kar po v. 10 pomeni našo sovražnost do Boga: upornost, s katero mu (1,21) odrekamo dolžno čast. S tem vsekakor sebe pehamo v bedo, prepuščamo smrti (prim. v. 12sl.). S tem, da nas Bog razglasi za pravične, smo osvobojeni tega sovraštva, z Bogom živimo v miru in soglasju. Kako je to mogoče? Pavel ne govori o miroljubnem mišljenju in čustvih, ki bi nam mogla vladati, ampak o Jezusu Kristusu kot tistem, v katerem smo – kot (v. 2) naš dostop do Boga, kot našo razglasitev za pravične – izvršili tudi to našo spravo z Bogom, naj je v nas karkoli že. Tako se lahko – mišljenja in čustva sem ali tja, gre za »Božji mir, ki presega vsak um« (Flp 4,7) – držimo tega: mir smo sklenili in ga imamo. Nismo tisti sovražniki Boga. V Jezusu Kristusu gotovo ne. On je v miru z Bogom in prav »on je naš mir« (Ef 2,14). S tem, da smo po njem prestavljeni v milost, v kateri smemo ostati, je naš mir. Stvar je tako gotova, da o njej ne moremo dvomiti niti mi sami, niti drugi in (8,38sl.) tudi nobena moč na nebu in na zemlji ne. S tem, da imamo ta mir, gledamo v našo prihodnost in spoznavamo, da je to, kar je pred nami, Božje veličastvo. Zato hvalimo tudi našo sedanjost, ker hiti k prihodnosti. Ne samo k prihodnosti, ne samo k onstranski večnosti (v. 3), ampak tudi k stiskam polni sedanjosti, ker tistega, ki je v miru z Bogom, vse stiske le okrepijo, napravijo bolj vztrajnega. V tej vztrajnosti se ohrani in ta vztrajnost je poplačana s tem, da lahko šele zdaj resno upa (v. 4): z upanjem, ki ne dopusti, da bi bil upajoči osramočen ali da bi propadel. Kaj ga namreč ohranja? Novo čutenje, hotenje in spoznanje? Ne to, da bi tega imel kaj več ali manj, ampak objektivna moč ljubezni, ki mu jo je Bog izkazal s tem (v. 5), da ga je v Jezusu Kristusu, brez ali proti vsemu njegovemu čutenju, hotenju in spoznanju postavil tja, kjer se z njim lahko sporazume. Dobrota te ljubezni po Svetem Duhu, ki ga je obudil in poklical, se je izlila v njegovo srce. Naj je bil še tako slaboten in zloben, ta dobrota ga je vsega izpolnila tako, da zdaj iz tega srca skozi vse godrnjanje, vzdihovanje in tožbe, lastne tej posodi, lahko pride le slava: slava upanja, slava nam zagotovljenega prihodnjega veličastva Boga, našega zaveznika, in potem resnično tudi slava vseh sedanjih stisk, ker upanje tistih, ki so v miru z Bogom, lahko postane le večje, nikoli manjše.

Za nas tako nenavadno apostolovo strmenje se še zlasti pokaže v v. 6–11. S tem je povezana tudi gotovost dejstva, da more človek z Bogom živeti v miru in s tem tudi v upanju. Bolj ko je stvar presenetljiva, bolj je verjetna – ker je večji od vsakega razuma, je mir zato tudi zanesljiv. To je, na kratko, kar je tu povedano. Kaj je tista Božja ljubezen, ki napolnjuje naša srca in imamo v njeni moči mir? Pavel odgovarja v v. 8 z ugotovitvijo: Bog jo dokazuje s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. »Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne« (v. 6), kot je bil Abraham (4,5)! »Kajti po smrti njegovega Sina smo se spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki« (v. 10). Takšna ljubezen torej napolnjuje naša srca in vlada po Svetem Duhu. Ne razložljiva in razumljiva ljubezen, ki jo čutimo do dobrega prijatelja, za katerega smo mogoče pripravljeni umreti – ali pa tudi ne (v. 7)! To ni ljubezen, ki jo mogoče poznamo ali smo jo doživeli. Ni naša človeška ljubezen, v kateri ljubimo tiste, ki tudi nas ljubijo, ampak Božja ljubezen, ki je ljubezen do sovražnikov. Zdaj razumemo, da pri tistem miru ne smemo misliti na miroljubno prepričanje in čustva. Zato je ljubezen – in mir z Bogom, ki ga utemelji v nas – nedoumljiva, čudovita. Da je Božje dejanje, v katerem je svojega Sina dal za nas, da bi namesto svojega Sina sprejel nas, da je dejanje, ki utemelji naš mir z njim, dejanje take ljubezni – Boga do nas, ki smo proti njemu –, da je to v Jezusu Kristusu resnično in nam je Sveti Duh položil v srca. Naše srce je s tem napolnjeno, tako napolnjeno, da more izbruhniti v slavo našega večnega veličastja in tudi v slavo naše stisk polne sedanjosti – temu se čudi Pavel. Vendar ne tako, da bi o tem dvomil! Dvomiti bi mogli o njegovem krščanskem mišljenju, čustvih in posledicah, ki bi iz njih sledile. Dvomiti bi mogli v vse, kar nam človeška ljubezen lahko prinese duhovnega in tolažilnega. Kar Bog je in kar počne: razsodba, ki je prav kot taka dokaz njegove ljubezni, ki je prav zaradi tega njegova razsodba. To je tako veliko, v svoji veličini tako jasno govori sámo zase, da je ne le nedvomno, ampak nujno gotovo: »Po njem bomo rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo« (v. 9). To je naša prihodnost: naša rešitev po njem v njegovi krvi! Temu primerna je naša sedanjost: Bog v svoji ljubezni do sovražnikov, kri njegovega Sina prelita za nas, grešnike, taka je naša prihodnost, naše upanje. Ta Bog prihaja v podobi tega človeka: on, ki je v svoji smrti že pretrpel vso pravično jezo, jo nosil in odnesel. On, v katerem je vse, kar govori proti nam, že ovrženo. On, v katerem je naše lastno hudobno sovraštvo do Boga že odvrženo in je za nami! On, ki je vso bedo, tèmo smrti, ki jo to sovraštvo prinese s seboj, že prestal in prehodil! In prav to: On, ki je vse to storil brez nas in proti nam, tako da nam ni potrebno in ne moremo spraševati, kako bi mi sami od sebe mogli imeti mir z Bogom, biti z njim spravljeni kljub vsemu, kar smo in počnemo! On, v katerem se je vseeno zgodilo in postalo resnično: Spravljeni smo! Ta dokaz za to, kaj naj pričakujemo, in s tem tudi smisel naše sedanjosti, je nujen prav zato, ker je skrajno presenetljiv. Pavel dvakrat sklepa dalje »Veliko bolj« (v. 9 in 10). Veliko bolj, ker je to večje dogodek in resnica od Boga in mora za nas obstajati tudi manjše. Večje: čudež Božje ljubezni do sovražnikov, prostovoljne, neutemeljene. Ne moremo je izpeljati iz kakih človeških razlogov. Ni ji enaka nobena ljubezen ali čudež, ki bi se nam mogel pripetiti. Manjše: naš mir, naša spravljenost, naša prihodnja rešitev in zato čast in hvala našega srca, polnega Božje ljubezni. To je utemeljeno – v Bogu utemeljeno in prav zato tako brezpogojno utemeljeno po večjem, kar je Bog storil prostovoljno, utemeljeno v Božji božanskosti.

V v. 12–21 stopi v ospredje to, da je ta Jezus Kristus tisti, v katerem je bila odločitev o človeku, opisana v v. 1–11, sprejeta in razodeta: da naj ima človek mir z Bogom. Jezus Kristus je tisti, ki je obrnil in izničil odločitev, ki jo je izvršil človek sam, začetek sovraštva do Boga in beda smrti, ki jo je to sovraštvo prineslo s seboj. Jezus Kristus je popravil, kar je Adam storil slabega. Odlomek razumemo, če po v. 12 najprej beremo v. 18 in nato v. 21. Prvi stavek v. 12 je namreč bodisi nepopoln bodisi, kar je verjetneje, predstavlja naslov: »Kakor je torej po enem človeku na svet prišel greh in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi« – tako je namreč tudi z Jezusom Kristusom. Mišljeno je: vsa zgodovina človeštva, ki jo je z izvirnim grehom določil Adam, vse ponavljanje njegovega greha in njegove bede v vseh in vsakem posamezniku, ki nosi njegovo ime, »človek«, je ena sama prilika o tem, kar se je z močjo Božje pravičnosti in ljubezni zgodilo v Jezusu Kristusu. Prilika, zgled (v. 14) – prav toliko in nič več! –, da prav ob tem in le ob tem pogledamo sebe! Torej tudi svojo udeleženost pri tem, vse to, kar pri nas samih opazimo – resnično po pravici! – o sovraštvu do Boga in o bedi, ki iz tega sledi. Tako je naše bivanje, če nočemo videti, da vendar po veri sprejemamo svojo osvoboditev ter smemo živeti v tej osvoboditvi in iz nje. Vse to nas more in mora spomniti na Jezusa Kristusa: na Božjo odločitev, ki zmagoslavno stoji proti Adamovi odločitvi. Z njo je bila preobrnjena, odpravljena in uničena. V v. 18–19 in v. 21 je podano jedro tega, kar hoče Pavel tu povedati v skladu z naslovom v v. 12. Po prestopku enega človeka je prišlo do sodbe nad vsemi ljudmi in po pravičnem dejanju enega človeka so bili osvobojeni vsi. V neposlušnosti enega so bili mnogi pred Boga postavljeni kot grešniki in v poslušnosti spet enega človeka so mnogi postali pravični. Tu in tam eden, tu in tam vsi, mnogi! Tu je eden, ki je svojim bivanjem, ravnanjem in trpljenjem priča, kaj mnogi so, kaj počnejo in kaj morajo trpeti. Tu so vsi, mnogi, ki se lahko še predobro prepoznajo v bivanju, ravnanju in trpljenju tistega enega. Tam spet eden, ki ponovno predstavlja vse, mnoge in tam spet vsi, mnogi, ki v tem enem lahko prepoznajo sebe same. Tu je kot posledica bivanja enega za vse, za mnoge gospostvo greha in smrti – tam je spet kot posledica bivanja enega za vse, za mnoge gospostvo milosti po pravičnosti za večno življenje (v. 21). Zapomnimo si, da Pavel Adama in Kristusa, vse tu in vse tam, ne postavlja enostavno enega poleg drugega kot podobi in dejavnika enakega dostojanstva, iste teže in nosilca enakega poslanstva. Samo kot prilika naj Adam in njegovi mnogi stojijo poleg Kristusa in njegovih mnogih. Le kot senca in predpodoba gre pred Kristusom. Le na videz je prvi. Prvi, nosilec resničnosti, ki jo oni lahko le odslikuje in jo v svoji celotni drugačnosti mora odslikavati, je Kristus. Tu torej ne stoji moč proti moči, pravica proti pravici in sploh ne Bog proti Bogu. Tu Bog stoji proti človeku, ker je za človeka. Tu torej stoji pravica proti krivici, resnica proti laži, moč proti nemoči – vendar tako, da mora krivica pričati za pravico, laž za resnico, nemoč za moč, grešni človek za milostljivega Boga, da se Bog in njegovo ravnanje za človeka odražata tudi v tem, da razodevata, kar je človek proti Bogu hotel in storil. Božja pravičnost in ljubezen slavita zmagoslavje v tem, da v podobi in priliki človeške krivičnosti in sovraštva postaneta vidni in veličastni. Da Pavel misli tako, vidimo v v. 15–17, kjer vedno znova opozarja, kako popolnoma različno si oba partnerja stojita nasproti v svojem delovanju za vse in za mnoge. Kako si Božja milost in človekov greh in kazen (v. 15), Božja milost in Božja sodba (v. 16), kraljestvo življenja in kraljestvo smrti (v. 17) sploh niso v ravnotežju, nimajo enakovrednega značaja resničnosti. Drugo je prvo dejansko odtehtalo in odpravilo, obvladalo, preseglo, premagalo in spravilo s poti. Tako in prav v tej neenakosti hočeta oba partnerja, naj vidimo in razumemo njuno delo za vse, za mnoge. Ta Pavlov namen se kaže še ostreje, ko v v. 13–14 in v. 20 govori o postavi. Pravi, da tudi razodetje in veljava postave – na videz strašno zaostrovanje nasprotja, na videz ovekovečen Adamov greh in nad njim izgovorjena obsodba – v resnici – kot nam na drug način kaže 1,18–3,20 – lahko služi in dejansko služi le razodetju milostne Božje odločitve. Milost se preliva prav tam, kjer človekovi prestopki v njegovem srečevanju s sveto Božjo voljo postanejo vidni in so razkriti v podobi sovraštva do Boga, ter zaslužijo smrt. Tako in nič drugače je s tem, kar proti nam govori iz vse človeške resničnosti, ki se imenuje »Adam« in je gospostvo greha in zavezanost smrti. Prav podoba tega, kar govori za nas, nam lahko pokaže to resničnost! Prav Božji zmagovalec odseva v našem človeškem porazu. Človekov greh priča o Božji milosti ravno takrat, ko ga najostreje osvetlita Božja volja in postava, osvetlita tako, kot bi ga morali videti. In prav o večnem življenju priča smrt, ki je nujna posledica greha. Takrat namreč, ko je vsa ta Adamova resničnost soočena z Jezusom Kristusom, ob njem merjena in gledana od njega sem. Da se z njo sooča in ne dvomi o naši spravi z Bogom, o miru z Bogom, ki ga imamo, ampak ga lahko le potrdi, to je predpostavka, iz katere tu izhaja. Če zadošča odločitev, sprejeta v Jezusu Kristusu in vera vanj, potem za Adama in Adamovo resničnost ni nobene druge predpostavke in nobene druge posledice.

Prevedel Marko Urbanija