Kozmična liturgija slikarstva May17

Tags

Related

Share

Kozmična liturgija slikarstva

Ivan Štuhec

Od prve razstave Mateja Metlikoviča na Teološki fakulteti v Ljubljani leta 1979 je minilo 23 let. Vendar njegov opus sega še nazaj in tako obsega obdobje vsaj petindvajsetih let ustvarjanja. To pomeni, da danes lahko govorimo o zreli podobi ustvarjalca, ki je ves čas svojega ustvarjanja iskal navdih v svetopisemski duhovnosti in teologiji. Gre torej za osebnost, ki je med redkimi slovenskimi umetniki tvegala svojo umetniško pot v neizčrpna prostranstva religioznega. Ta naravnanost je seveda spontano vodila slikarja v liturgični prostor, kateremu je poleg svojega svobodnega ustvarjanja namenil največ energije. In to ne samo v Sloveniji, ampak tudi v srednji Evropi: njegova dela najdemo tako pri nas kot tudi na Hrvaškem, v Avstriji in med evangeličani v Nemčiji.

Že iz svojih študentskih let je sledil ekumenskemu duhu Taizéja in tisti tradiciji v katoliški Cerkvi, ki jo najčisteje predstavlja sv. Frančišek Asiški – naj omenim le njegovo Sončno pesem. Tako ni nič nenavadnega in presenetljivega, da ga je osvojil tudi skladatelj Olivier Messiaen s svojo kozmično in mistično glasbo, s katero je ta katoliški umetnik-laik, organist in mislec, prodiral v čudež življenja in v skrivnostne globine razodevajočega se Boga – sv. Trojice.
Slikarstvo Mateja Metlikoviča je v svojem celotnem razvoju inspirirano od velike slikarske tradicije moderne dobe. Tako je Matej občudovalec Matissove enostavnosti, Van Goghove svetlobe in barve, Cezannove kompozicije, Chagallove biblijske poetičnosti, ekstatične zgodnje abstrakcije Vasilija Kandinskega, arhitekturnih sintez mediteranskega in celinskega Plečnika, preroške in mistične barvitosti Jakopiča in Groharja, ekspresivne Testenove frančiškovske preprostosti, ki meji na norost kaotičnosti, Meštrovičevega in Goršetovega monumentalnega lirizma, Michelangelove strastnosti ter Kregarjeve subtilnosti barvnih oken in abstraktnih platen, če omenim samo nekatere. V tej žlahtni umetniški navezi je iskal svoj izraz in ga plemenitil z najbolj prvinskimi podobami iz obdobja krščanskih katakomb in mozaikov rimskih bazilik, z modrino in čistino srednjeveških fresk Fra Angelica in Giotta in z zlatorumeno patino ikon Andreja Rubljova iz filma Andreja Tarkovskega.

Njegovi vzorniki so izrazito religiozni ustvarjalci, ki so likovno govorico razumevali v območju sostvariteljske poklicanosti človeka, da v ta zemeljski in kozmični svet izreka skrivnosti razodetja, z linijo, barvo in formo. Milček Komelj pravilno ugotavlja, ko pravi, da so »vsa Metlikovičeva dela prepričljiva ekspresionistična podoba umetnikove duhovne energije, v svetlobo barve, zanos forme in simboliko motiva zajetega doživljanja, usmerjenega v izrazito duhovne sfere in naslonjenega na izročilo vere v svetlobo in prenovljeno življenje, ki premaguje smrt… Z vsem tem umetnik prestreza znamenja božje navzočnosti, ki jo čuti v žarenju barv in dinamiki vsega stvarstva, in spreminja svoje slikarstvo v izraz čudenja, hvalnice ter molitve, v svetopisemsko obarvano sporočilo, ki pretaplja dediščino mistične srednjeveške umetnosti in poduhovljenih ekspresionističnih prijemov 20. stoletja, sunkovitost gestualnega in slikovitost abstraktnega slikarstva v docela individualen rokopis.« (1)

Matejeva pot v liturgični prostor je posledica njegovega vztrajnega iskanja izraziti Božjo skrivnost z jezikom točke, linije, barve, ploskve, kompozicije in simbola. Morda od domačih naročnikov bistveno premalo opazna, še posebej v času, ko se v slovenskem liturgičnem prostoru širi ceneni realizem nekakšnega latinoameriškega barokizma in osladno nabožnega podobarstva z Via Concilliazione v Rimu, ki je seveda pravo nasprotje vsemu tistemu, kar se skriva za vatikanskimi zidovi, hkrati pa izraz duhovne plitvine, ki bi naj zadovoljevala publiko, ki zna brati zgolj s TV ekranov.

Pristop Mateja Metlikoviča je oseben in globoko religiozen, poetičen in muzikaličen, duhoven in telesen, celovit tudi v spoštljivem dialogu z drugimi umetnostmi, še posebej z glasbo, plesom in poezijo. V iskanju te harmonije in sožitja med lepimi umetnostmi vidim izviren pristop, ki, upajmo, naznanja tudi boljšo prihodnost umetnosti sakralnega prostora. Kajti ta še vedno nastaja po fragmentih, nenačrtno, ne celostno in z neenako spoštljivim odnosom do vseh umetniških zvrsti.

Ob tem pa Matej tudi v ta slovenski, še vedno zadušljivi prostor hlepenja po ekscesu in omami, po avantgardi in destrukciji, ves čas vnaša spoštljivost in nežnost, občutljivost in presežnost, zemeljsko vpetost in nebeško onostranost. Če ve, da mora v liturgični simboliki spregovoriti prepoznavno in razumljivo, ne zataji sebe in svojega izraza, pač pa se približa gledalcu, ki ima zamegljeno oko od funkcionalnosti, da bi mu odstrl pogled v skrivnost, ki vre iz zemlje in kozmosa, ker je duh (ptica, plamen, angel) tisti ki oživlja, osmišlja in v ljubezni povezuje vso raznolikost življenja v eno samo celoto Božjega stvarstva.

Njegova svobodna izraznost pa v vsej polnosti zaživi in se razživi tudi v akrilih na platnu in papirju, v kolažih, skicah ali risbah, ki nastajajo vzporedno, v takšnem ali drugačnem odnosu do tistega, kar Matej ustvarja kot likovno sestavino bogočastja. Takšen domišljijsko, čustveno in likovno svoboden je ciklus del, ki so posvečena Messiaenu. O srečanju z Messiaenom je slikar zapisal: “Srečati Messiaena, njegovo glasbo, mi pravzaprav pomeni srečati se s pravimi kozmičnimi prostorji, z vesoljem uglasbenih videnj, polnih pristnega občutenja in čustva, … prežetimi z vzneseno krščansko religiozno-mistično izkušnjo”. Messiaen pa se mu je razkril tudi kot pesnik: “…s čudovito zanosnim besedilom k svoji skladbi Trois Petites Liturgies de la Présence Divine (Tri male liturgije o Božji prisotnosti) me je resnično začaral: besedilo, nabito s podobami, metaforami in simboli sem doživel kot pravo pesniško ubeseditev avtorjevih glasbenih videnj, v besedilu pa sem uzrl tudi presenetljivo sorodnost z nekaterimi svojimi slikarskimi uresničitvami in ustvarjalnimi videnji:

Sonce … ptice … odmev Svetlobe …
mavrica … peruti … angel … zvezda …
srce … vrtenje … kroženje … objem …
Vstajenje … Ljubezen, močnejša od smrti …
zvonovi … globina …« (2)

Res bi težko našli besedilo, ki bi bilo bolj usklajeno z deli Mateja Metlikoviča, kot je Messiaenovo…

Kontrapunkt v dvoje (Visoka pesem). Iz cikla »Hommage à Messiaen«. Akril in tuš na papirju, 36 x 18 cm, 2001.

Rad pa bi se ustavil predvsem pri treh delih, ki so me posebej pritegnila v slikarjevem zadnjem obdobju. Kontrapunkt v dvoje je kot risba – slika – kolaž, na kateri vidimo dve ptici (priljubljen Messiaenov motiv!), ki krožita med barvitimi ploskvami zemeljskih barv na ozadju modrine. Kot celota deluje slika izredno skladno, polno, barvito in živo. Je kot Mojzesova tabla na kateri Božji duh ureja resnice tega sveta za življenje ljudi, ali kot star pergament na katerem je potrebno razbrati skrivnostno pisavo razodetja, ki odpira pot do spoznanj modrosti (Sofia) za življenje na zemlji. Ti kaligrafski zapisi, kakor jih imenuje Milček Komelj, zastirajo v sebi iskanje duha za življenje sveta. Ljubezenska igra ptic naznanja večno pomlad in življenje, ki v nebesnih sferah ne pozna meja, konca in smrti. Večna igra ptic, ki so odkrile čas za svatbo.

Rojstvo (La Nativité du Seigneur). Iz cikla »Hommage à Messiaen«. Akril in tuš na papirju, 34 x 23 cm, 1999.

Druga slika z naslovom Rojstvo predstavlja Kristusovo rojstvo: stilizirana podoba žene z detetom sredi globoke modrine je primer skrajno asketske kompozicije, s katero je Matej razrešil vprašanje kozmosa in učlovečenja. Komet (zvezda Modrih), ki drvi proti žareči orbiti, da jo prebije, pod njim pa mati , ki privija otroka k sebi. Z nekaj potezami in s čudovito kompozicijo modre, rumene in zemeljsko rdeče barve, je pred nami stvaritev dogodka, ki je vrgel s tečajev svet in zgodovino. Čeprav tako krhek in mehak. Kozmični in človeški svet v dialoškem razmerju s Stvarnikom odpreta možnost življenja in njegovega preseganja v sinjo modrino onostranstva, ki je nosilec svetlobe in topline, izza katere diha Božja ljubezen kot vseobsegajoče materinstvo in mavrična zaveza absolutnega miru in spokojnosti, ki ga dosežeta kozmos in človek v trenutku Bogoučlovečenja.

Cosmophonia. Vitraj, 120 x 144 cm, izvedeno v Delavnici vitrajev Višnar 2000, sprejemni prostor podjetja Vezenje Ercigoj, Ljubljana

Žal na tej razstavi ni mogoče videti Cosmophonie, ker gre za vitraj. Lahko pa si ga ogledamo vsaj v katalogu. Če so vsemirska obzorja skrivnostnega, mističnega sveta vedno privlačila Mateja v njegovih slikarskih iskanjih, potem je s tem oknom dosegel enega od viškov svoje četrt stoletne ustvarjalnosti. Kompozicija linij in barv nam pričara svetlobo sonca in modrino neba z vsem leskom ozvezdij in z barvnimi ploskvami, ki govorijo o spreminjanju časov. Lahko v njih vidimo tudi sosledje zime, pomladi, poletja in jeseni. Zemlja, nebo, sonce in luna, zvezde in vode, vetrovi in zublji, vse v dinamičnem sozvočju Stvarnikove partiture. Mislim, da bi bila tega okna vesela tako Messiaen kot Kandinski. Matej pa pravi, da je z njim navdušil tudi plesalca Pina Mlakarja. On – ki je skupaj z ženo Pio izšel iz same srčike evropskih umetniških gibanj moderne dobe, ki je celo svoje življenje posvetil umetnosti in ki je danes, pri svojih štiriindevetdesetih letih, bliže pogledu na življenje »sub specie aeternitatis« kot mi – že ve.

(*) Prebrano ob odprtju razstave slikarskih del Mateja Metlikoviča v galeriji ARS SACRA v Mariboru, 31. januarja 2002.


Opombe:

1. Milček Komelj: Dinamično slikarstvo Božjih znamenj, »Biblijski kontrapunkti«, katalog ob razstavi v galeriji ARS SACRA v Mariboru, Ljubljana 2002.

2. Matej Metlikovič: Hommage à Messiaen, Tretji dan, št. 4, Ljubljana 2000, str. 66.