Kocbekovi razmisleki ob branju tujih knjig

Mihael Glavan

Vsi pisatelji in pesniki, in sploh vsi pisci, veliko berejo, čeprav še “rajši pišejo”. Berejo, ker morajo, ker hočejo prebrati tisto končno, za vselej veljavno in odrešilno “besedo”, ki je potem nikoli ne preberejo in jo zato skušajo napisati sami.

Tudi Edvard Kocbek je neprestano bral, vsak dan, vse življenje. In sproti pisal. Ob pregledu njegovega opusa, komajda lahko trdimo, da je več prebral, kot je napisal. V tem pogledu leto 1952 ni nič drugačno, čeprav je sicer bilo v njegovem življenju nedvomno usodno in prelomno zaradi izida knjige Strah in pogum, ki je povzročila njegov izgon iz javnega političnega in književniškega življenja.

V tem prispevku se ne mislimo ukvarjati s temeljnimi eksistenčnimi vprašanji Kocbekovega življenja v tem letu, temveč predstavljamo nekaj njegovih bolj ali manj iskrivih zapisov ob branju tujih knjig, kakor si jih je sproti zapisal v svoj dnevnik. Tudi ne gre za celovito predstavitev Kocbekovega branja v tem letu. Tega je bilo veliko in bilo je zelo raznovrstno. Najbolj temeljito je gotovo bral uničujoče, nesramne, topoumne, pa tudi pohvalne kritike o svoji knjigi. Teh se ne bomo dotikali. Prav tako ne njegovega branja tuje in domače periodike, ki jo je bolj ali manj tekoče spremljal in pogosto tudi komentiral. Opustili bomo tudi pomisli o tujih filmih, ki so bili posneti po literarnih predlogah, čeprav so te še najbliže knjižnemu branju.

Kocbekovi komentarji h knjižnemu branju v tem letu niso obsežni, vendar zanimivi in sporočilni, tako z gledišča njegove percepcije prebranega kakor tudi z gledišča izbora branja. Analitik Kocbekove literarno-estetske in filozofske misli bi si želel razvidne programske usmerjenosti tega branja, ki bi omogočala razbiranje interakcije med bralcem in berilom, vendar je v tem letu ni mogoče začrtati, ne da bi bili pri tem pretirano arbitrarni. Pregled Kocbekovega branja v desetletju 1942-1952 sicer kaže izrazito močno, skoraj izključno usmeritev v sočasno “filozofijo življenja” in zahodnoevropske prozo.Brez ambicioznejših spekulacij lahko zatrdimo le, da se Kocbek ukvarja predvsem s tremi tipi berila: francosko katoliško personalistično filozofijo (Mounier, Emmanuel, Domenach idr.), zahodnoevropskim (umetniškim) romanom in z aktualno politično publicistiko. Ukvarjanje z Maupassantom v tem času je pač nekaj posebnega, ker je potekalo zaradi prevajanja po naročilu Cankarjeve založbe.