Izreki očetov / Pirqe Abot – Komentar

Janez Zupet

Prvo poglavje

1.
V tej prvi mišni (= členu, paragrafu)1 je naveden začetni del nepretrgane verige izročila, ki sega od Moj­zesa do mož vélike shodnice (Ezrov čas). Zadnji in naj­globlji izvir judovske modrosti je na Sinajski gori, kjer je Mojzes prejel Božje razodetje – Postavo. Postava (Tora) po judovskem verovanju obsega tako pisano kot ustno postavo: Izreki očetov so del ustne postave. – S Sinaja pomeni toliko kot od Boga. V rabinskih šolah so se nam­reč izogibali tega, da bi izgovarjali sveto Božje ime. Zanj so uporabljali razne nadomestne besede: Vsemogočni, Gospod (Adonaj), Večni, Nebesa pa tudi Sinaj. – Izročil (hebr. masar): iz tega glagola je izpeljana beseda masorah, izročilo, ki je ena temeljnih besed v judovstvu in krščan­stvu, kajti vera se opira na razodetje in na izročilo, na toro in masoro. – Jozue: neposredni Mojzesov naslednik (prim. Jozuetovo knjigo); starešine: njim je Jozue ob svoji smrti izročil vodstvo ljudstva in skrb za zvestobo izročilu (prim. Joz 24,31; Sod 2,7). Naloge starešin in prerokov so končno prevzeli možje vélike shodnice. Mišljena je usta­nova iz časa po babilonskem izgnanstvu, ki naj bi štela 120 ali 85 modrecev in je bila vez med zadnjimi preroki in vélikim duhovnikom Simeonom Pravičnim (čas Ale­k­san­dra Velikega). Zasluge je imela na področju bogo­služja, ohranjanja Svetega pisma (kanonizirala naj bi Ezekiela, male preroke, Daniela in Estero) ter ustne po­stave. Položila je temelje midrašu, halaki in hagadi. – Poskrbite za veliko učencev: ne gre za človeško znanje, ampak za Božjo modrost. Kakor je Bog brezmejen, tako tudi poznavanje Božjega razodetja sámo po sebi teži k širjenju. Učenec mora postati oznanjevalec. Jezusovo naročilo apostolom je iste narave: »Pojdite in naredite vse narode za moje učence!« (Mt 28,19). – Napravljajte ograjo okrog Postave: Tora – in z njo vse Sveto pismo – je podobno čudovitemu vrtu, ki ga je z ograjo treba zava­rovati pred uničenjem. Z »ograjo« so torej mišljene do­datne določbe, ki naj bodo verniku v pomoč, da ne bo kršil Postave. Da kdo ne bi kršil zapovedanega sobotnega počitka, so npr. določili, da v soboto ni dovoljeno peša­čiti več kot 2000 komolcev (900 m). Vendar ta »ograja« ni znamenje duhovne ozkosti: če imamo danes pred seboj zanesljivo svetopisemsko besedilo, ga imamo prav po zaslugi »ograje«, s katero so možje vélike shodnice zagradili še »tekoče« izročano sveto besedilo.

2.
Simeon Pravični je bil 40 let véliki duhovnik, po talmudskem izročilu (Joma 69b) v 4.–3. stol. pr. Kr. Tudi Jožef Flavij (JS, 2,4) mu daje vzdevek Pravični: »Pravični so ga imenovali zaradi njegove pobožnosti pred Bogom in njegove dobrote do rojakov.« Simeon predstavlja most med véliko shodnico in poznejšimi pismouki. V njegovem času (okrog 300) je bil v glavnem dokončan kánon svetih knjig. Kmalu nato je v Egiptu nastal grški prevod Septuaginta, ki predpostavlja že dokončno he­brej­sko besedilo. Zanimivo je, kaj ta véliki duhovnik na začetku novega helenističnega obdobja postavlja kot tri temeljne stebre sveta: najprej Postavo, tj. Sveto pismo; potem bogoslužje, se pravi tempelj z njegovimi daritvami; in končno dobrodelnost, ki presega prva dva, saj je delo ljubezni, ki je največja (prim. 1 Kor 13,13). Če je prvo – preučevanje Postave – dolžnost do samega sebe, je drugo dolžnost do Boga, tretje pa do sočloveka. Že preroki so se bojevali proti pozunanjenim daritvam in zahtevali ponotranjeno vero. V Jezusovi napovedi poslednje sodbe pa ta poudarek doseže svojo krono: za vstop v nebeško kraljestvo so odločilna dobra dela (prim. Mt 25,31sl.).

3.
Za izročanje modrostnih izrekov je značilno, da usodo avtorja povsem zasenči njegov izrek. O Antignósu ne vemo drugega, kakor da je bil doma iz majhnega judejskega mesta Sohója, jugozahodno od Jeruzalema, ki je omenjeno tudi v Svetem pismu (Joz 15,35; 1 Sam 17,1; 2 Krn 11,7; 28,28). Kot duhovni dedič Simeona Pra­vič­nega je deloval okrog leta 150 pr. Kr. – Služiti Bogu je sicer prav, vendar ni popolno. Služabnik tedaj gleda bolj na plačilo kakor na Gospodarja. Kdor pa gleda na Go­spo­darja, kdor ima v sebi sveti strah pred Nebesi, tj. sveto spoštovanje do Boga, temu bo plačilo navrženo.

4.
Prvi trije izreki so bili le samotni miljniki na poti skoz stoletja. Tu pa se začenja sklenjena veriga izročila: prvi od petih parov (hebr. zugot) pismoukov v tem prvem poglavju. Tadva modreca sta živela v času makabejskih bojev. Poznejše legende so zmeraj enemu pripisale mesto »kneza« ali »predsednika« (hebr. nasi) vélikega zbora, drugemu pa mesto vrhovnega sodnika (hebr. ab bet–din). – Cereda je mestece v dolini Jordana (prim. 1 Kr 11,26); zbirališče modrih: v tem izreku je čutiti ozračje, ki spo­minja na modrostne knjige, zlasti na Siraha: »Nastanite se v hiši vzgoje« (Sir 51,23). – Izrek Oprašuj se s prahom njihovih nog nam pričara tedanjo učno metodo: pri pouku je učitelj sedel na pručici, učenci pa so posedli okrog njega po tleh. »Sedeti pri nogah nekoga« je zato pome­nilo »biti njegov učenec«. Ta način izražanja nahajamo tudi v Novi zavezi. Dvanajstletni Jezus je sedel sredi učiteljev (Lk 2,46), Marija je sedela pri Gospodovih nogah (Lk 10,39): Pavel je svoj študij Postave opravil pri Gama­lielovih nogah (Apd 22,3). – Prva predpostavka učenja je žeja. Zato tudi Božja Modrost vabi: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije« (Jn 7,37). Sveti nauk je torej v pisani in ustni postavi izražen s prispodobo vode.

5.
Gostoljubnost je ena od značilnosti Vzhoda. Rabi Natán pripoveduje, da sta Abraham in Job imela vrata na vseh štirih straneh svojega doma, da sta lahko hitro sprejela gosta (prim. 1 Mz 18,3sl.; 19,1sl.), in še posebej reveže. Ljubezen do revežev in gostoljubje sta tudi zahtevi evangelija in Pavlovih pisem (Mt 25,44–45; Rim 12,13; Heb 13,2). – Temu širokosrčnemu izreku pa sledi izrek, ki se zdi sovražen ženskam, vendar izraža le tedanje splošno občutje. Tudi apostoli so se čudili, da je Jezus govoril z žensko – Samarijanko (Jn 4,27). A če hočemo izrek prav razumeti, ga ne smemo iztrgati iz konteksta. Modrostne knjige resda svarijo pred ženskim zapeljevanjem (Sir 9,1–9), vendar je v njih tudi hvalnica vrli ženi (Prg 31,10-31). V patriarhalni ureditvi je v javnosti nastopal samo mož, mesto žene pa je bil dom in družina. – Preučevanje Postave je nekaj tako velikega, da je vsaka lahkomiselna raztre­se­nost lahko le daljnosežna izguba. Če to misel razvijamo dalje, pridemo do Jezusove besede o tistih, ki so si izbrali samski stan zaradi nebeškega kraljestva (prim. Mt 19,12). Za pismouka je Postava spodbuda k umerjenosti v širšem pomenu, za Jezusa pa spodbuda k odprtosti za Božje kraljestvo.

6.
Arbela je bilo mestece med Seforisom in Tiberijo v Galileji. Ta rabinska dvojica je delovala okoli 100 pr. Kr. Tedaj se je znotraj hasidejcev oblikovala strumno orga­nizirana skupnost farizejev: vsaka verska celica je morala imeti svojega učitelja, učenci, mladi ali odrasli, pa so se imenovali »tovariši« (hebr. haberim), ki so si bili med seboj odkritosrčni prijatelji, vneti za Postavo. – Priza­nesljivo presojanje drugih temelji na zaupanju v dobroto v človeku. Zrelost v obravnavanju človeka pa je mogoče doseči le z inten­zivnim ukvarjanjem s Postavo pod vod­stvom izkušenega učitelja.

7.
Dober ali slab sosed je večkrat predmet modrostnih izrekov. Arabski pregovor pravi: Preden kupiš stano­vanje, si oglej soseda! – Svarilo pred krivičnežem. Naš pregovor pravi: Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si! – Ni vseeno, kaj človek dela in počne. Za vse se bliža dan Božjega povračila. Misel na prihodnjo sodbo nam mora pomagati pri odločanju in ravnanju (prim. Mt 25,31-46).

8.
Tretji par pismoukov je živel v času hasmonejskega kralja Aleksandra Janaja (103–67), ki je preganjal farizeje, tako da sta oba morala bežati. Juda je bežal v Alek­san­drijo, Simon, brat kraljice Aleksandre Salome, Janajeve žene in naslednice, pa se je končno smel spet pojaviti na dvoru. Nazadnje sta oba postala predsednika vélikega zbora (sinedrija). Ustanovila sta tudi šole za pouk otrok. V teh nemirnih časih, ko je sila hodila pred pravico, imata izreka tega para učenjakov še posebno težo. – Ne delaj, kakor delajo pristranski sodniki; drugi prevajajo: Ne postani enak sodniškim advokatom, spet drugi celo: Ne povišuj se za sodnika, vendar se zdi naš prevod bolje utemeljen. Sodnik naj bi bil nepristranski. Najprej naj ima obe strani za krivi, dokler preiskava ne pojasni za­deve. In če sta obe stranki sprejeli sodbo, naj ima obe za nedolžni.

9.
Na sodišču se resnica odkriva s pomočjo zasli­še­vanja in vprašanj. Pri tem pa lahko premeten advokat tako sprašuje, da priči ne polaga na jezik resnice, ampak laž. Pred tako zlorabo zasliševanj svari rabi Simeon. Po­šte­­nost in nepodkupljivost sta opori pri iskanju resnice.

10.
Četrti par učenjakov je deloval v času Heroda Velikega (okoli 47–20 pr. Kr.), torej v času velikega poli­tičnega preobrata v Palestini. Herodu se je z rimsko po­močjo posrečilo, da je zgradil kraljestvo, ki je spominjalo na davidovsko-salomonski blišč. Vendar ga hasidejci (in farizeji) kljub njegovim uspehom kot Idumejca in po poli Juda niso sprejeli. Napetost med njimi in državo se je tako še zaostrila. V tem ozračju je treba razumeti tudi Šemajájev izrek. – Vsak pismouk naj bi se izučil neke obrti. Pavel je bil izdelovalec šotorov (Apd 18,3; 20,34; 1 Kor 4,12). Tako so se lažje neodvisno posvečali preu­če­vanju Postave. Pismouki niso delali za zaslužek, ampak v službi Postave. – Gospodovanje (hebr. rabbanut): s tem ni mišljeno sámo dostojanstvo učitelja Postave (rabija), temveč njegova zloraba, sla po visokih mestih. Zunanja služba brez vsebine deluje prazno in smešno. Na to opo­zar­ja tudi Evangelij: »Radi imajo častno mesto na gosti­jah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ,rabi’« (Mt 23,7). – Tretji izrek svari pred preveliko povezanostjo z oblastniki; na to opozarja že modri Sirah (13,9–13).

11.
Za Antignósom (1,2) je Abtaljón (Ptollion) že drugi pismouk z grškim imenom. Tudi v zboru apo­stolov sta bila dva z grškim imenom: Andrej in Filip. V Abtaljo­novem izreku je namig na nadzor nad pravim naukom, ki ga je imel véliki zbor. Tudi apostol Pavel je s pove­rilnimi pismi odhitel v Damask, da bi tam zajel tiste, ki so odstopali od pravega nauka (Apd 9,1sl.). Izgnani je bil v nevarnosti, da bo premeščen na kraj, kjer tudi vlada zgrešeni nauk – slaba, kužna voda. Nauk in voda se upo­rab­ljata v istem pomenu, npr. v Jezuso­vem izreku: »Kdor je žejen, naj pride k meni in naj pije!« (Jn 7,37; prim. 4,14). Nesreča za izgnanega uči­telja je bila v tem, da je za sabo v zmoto – in s tem v smrt – zavedel tudi svoje učence. S tem se oskrunja ime Nebes, tj. Bog. Zmotni nauk je torej isto kot sra­mo­tenje Boga.

12.
Peti rabinski par po pomenu daleč presega prej­šnje. Oba, Hilel in Šamaj, sta ustanovila svojo šolo. Najsi sta bili njuni poti v posamičnostih še tako različni, sta si bila v jedru oba edina, v prizadevanjih namreč, da bi Postavo karseda natančno pojasnila in udejanjala. V metodi pa sta se razhajala. Hilel je bil blag in človeško razumevajoč, zato ni pretiraval s svojimi zahtevami. Ker oba izhajata iz Abtaljonove šole, sta morala delovati okrog 30–20 pr. Kr. (sočasno z zidavo Herodovega templja). – Prvi Hilelov izrek je vabilo k dejavni ljubezni do ljudi in do Postave. Kot zgled navaja Arona. Poznejše izročilo pravi, da je Mojzesov brat Aron dovolil izdelati zlato tele iz gole ljubezni do miru. – Ljubil ljudi db. ustvarjena bitja, stvar­stvo. Enako se izraža Jezus, ko razpošlje apostole: »Oznanjajte evangelij vsemu stvarstvu«, tj. vsem lju­dem (Mr 16,15).

13.
Ta izrek je Hilel skoval najbrž v Babilonu, potem ko se je vrnil tja kot sloveč učenjak in bil deležen vse­splošne slave. Zato je tudi zapisan v aramejščini. Kdor razglaša svoje ime db. razširja: izrek je naperjen proti stremuštvu in slavohlepju; »ime« v semitskih jezikih pomeni sámo »osebo«, človekov »jaz«; smisel izreka je torej: kdor išče (»forsira«) sebe, sebe izgubi. Podoben stavek je v evangeliju: »Kdor se povišuje, bo ponižan« (Mt 23,12), in še jasnejši: »Kdor najde svoje življenje/dušo, tj. samega sebe (= kdor se uveljavlja samo na zunaj, v »svetu«), ga/jo bo izgubil (zapravil, pogubil). Ta Jezu­sov izrek je torej po vsebini istoveten s Hilelovim, kar kaže na to, da je Jezus pri formuliranju svojih izrekov prevzel miselni svet in obliko rabinskih šol. – Tudi drugi stavek: Kdor ne dodaja, odvzema ima vzporednico v evan­geliju: »Kdor nima (v smislu: ne pridobiva, se ne trudi/žene), se mu bo vzelo še to, kar ima« (Mt 13,12). V priza­devanju za Božjo postavo torej ni mirovanja. Kdor misli, da je cilj že dosegel, ga je že izgubil. Človek je podoben čolnu v deroči vodi, v katerem je treba ne­nehno veslati, da ga tok ne odnese. – Tretji izrek preseneča s svojo trdoto: Kdor se ne poduči, zasluži smrt. Vendar gre tukaj za najpo­membnejšo, bistveno zadevo: za preuče­vanje Postave. Kdor se v njej ne pouči, sramoti Boga, ker zaničuje Božjo besedo. Za sramotenje Boga pa je dolo­čena smrtna kazen. – Četrti izrek je dopolnilo k temu, z vidika učitelja Po­stave: »Krona« pomeni Postavo; v shod­nicah so zvitke Postave krasili s krono. »Okoriščati se s Krono« torej pomeni, poučevanje Postave izrabljati kot sredstvo za zaslužek. Tudi to bi bilo sramotenje Boga, saj tak človek Boga izkorišča za svoje sebične cilje.

14.
Če sam ne skrbim zase, kdo bo skrbel zame, db. Če nisem zase, kdo (bo) zame? Ne škilimo na levo in na desno, kaj delajo drugi: tua res agitur – zate gre! Če si brezbrižen in ti ni do tega, da bi izpolnil svojo dolžnost – tvoja glavna dolžnost pa je, da se poučiš o Božji postavi –, kdo bo to storil namesto tebe in kako boš resnično napredoval? In če se trudiš za to, nisi storil nič posebnega, nisi še noben junak. Jezus bo za Hilelom poudaril: »Ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ,Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti’« (Lk 17,10). Izpolnitev dolžnosti je torej samoumevna in ne trpi odloga. Zato stvari ne smemo odlagati, ampak mo­ramo takoj, tukaj in zdaj, poprijeti za delo. Priložnost zamujena ne vrne se nobena.

15.
Iz treh Šamajevih stavkov govori brezkompro­misen duh. Ne gre, da bi Postavo preučeval samo, kadar bi se ti zljubilo: poglabljanje vanjo mora postati nekaj rednega, nekaj, česar se moraš neizprosno držati. – Malo govôri in veliko delaj: izrek kaže na redkobesednega moža dejanj. Naš vzornik naj bo očak Abraham, ki svojim gostom ni veliko obljubljal, ampak veliko nudil. Vsakega človeka, tudi reveža, sprejmimo prijazno in vljudno, čeprav to včasih zahteva od nas veliko mero samo­ob­vladanja.

16.
Rabán Gamaliel, ki je tu omenjen, očitno ni Ga­ma­liel, ki ga poznamo iz Apostolskih del (5,34–39; 22,3), torej Pavlov učitelj, ki je bil zelo strpen do kristjanov. Izreki očetov se namreč ne držijo čiste kronologije: tudi na začetku 2. poglavja je naveden izrek Rabija, tj. Juda Kneza, ki bi kronološko moral stati na koncu. Jedro 1. poglavja tako tvorijo izreki petih parov, pred njimi so trije izreki »mož vélike shodnice«, za njimi pa spet trije izreki, ki imajo podobno vlogo: tvorijo most do »mož druge vélike shodnice«, če smemo tako reči. Po razde­janju Jeruzalema (70 po Kr.) se je namreč zbralo okrog Johanána ben Zakaja (ki ga bomo srečali v 2. pogl.) vse duhovno judovstvo. Naslednik ben Zakaja pa je bil raban Gamaliel II., ki je deloval okoli 90–110 po Kr. in je avtor tu navedenega izreka. – Priskrbi si učitelja se navezuje na izrek Jošúa, Perahjajevega sina, in ga dopolnjuje. Prednost, da imaš učitelja, je velika, saj te lahko reši večnega dvoma. Šele učitelj te vključi v tok izročenega in normiranega verskega življenja. Seveda tu ni mišljeno katero koli učenje in poučevanje, ampak samo pravilno razume­vanje Postave. – Zahteva po plačevanju desetine (levitom in revežem) kaže, da je ta dolžnost ostala tudi po uni­čenju templja. Mnogi so se pri tem zadovoljevali z le približno oceno, vendar so proti Postavi tako prevelike kot premajhne dajatve. Biti moraš vesten in natančen.

17.
V času Gamalielovega sina Simeona sta bila jam­nij­ska šola in sinedrij preseljena v Ušo v Galilejo. Zanj res velja, kar pravi izrek: vse svoje življenje je preživel med modreci in se naučil, da je najvišja modrost molk. Malo spominja na Šamaja, moža dejanj in redkih besed. Ara­mejski pregovor pravi: »Molk je zdravilo za vse,« arabski pa: »Kdor je molčal, je svoboden.« Pomembnejše kot sámo učenje Postave, je njeno udejanjanje, življenje po njenih smernicah.

18.
Že Simeon Pravični je govoril o treh stebrih sveta (1,2). Tedaj je še stal tempelj s svojimi slovesnimi darit­vami. Z razdejanjem Jeruzalema je ta steber padel. Zato je bilo treba izrek predelati in ponotranjiti. Simeon omenja le bolj duhovne vrednote, ki ohranjajo svet v ravnotežju: resnico, pravo in mir. Če eno od teh treh (pro)pade, je svet iz tira. Kot potrdilo za to spoznanje je naveden citat iz preroka Zaharija (8,16b). Tako se 1. poglavje, ki se je začelo z Božjo besedo na Sinaju, tudi konča z Božjo besedo iz ust preroka.