Izbrisana meja

Pavle Rak

Oči sem “dal na peclje” in si na vso moč prizadeval, da ne bi spregledal nekoč tako dobro zastražene meje, posejane z minskimi polji, preprežene z bodečo žico, s pasom sveže pograbljene zemlje, na kateri je bila vidna vsaka sled, tudi vrabčja. Nepremično sem buljil v rahlo zamegljene zgodnjejesenske njive: zeleno, rjavo, spet zeleno, malo rumenega. Gozdovi, v katerih je listje komaj začelo odpadati, mokre potke poleg proge, majhne, urejene železniške postaje – vse popolnoma prazne. Hej, ljudje, kje ste?
Mejo sem spregledal. Kam so se poskrile vse nekdanje zapreke? Vlak je – zame neopazno – presekal sedaj nevidno črto med dvema združenima Nemčijama. In vse se je spremenilo. Vstopili smo v drug svet, ne da bi mogel točno povedati, kdaj.
Njive so bile sicer še vedno enake: zelene, rjave, zelene. In z redkih dreves je počasi padal kak list. Toda v naseljih so se nenadoma začele povsod ob progi pojavljati zapuščene zgradbe. Polovice strehe ni, vsa okna so razbita. Na stavbah skladišč poleg postaj zijajo odprta, na silo vlomljena vrata. Štrle tovarniški dimniki, na katerih so štorklje spletle svoja gnezda. Nizajo se hale, v katerih izza zidov rastejo krošnje topolov. Razdejane ograje. Zapuščeni peroni z zarjavelimi kovinskimi konstrukcijami. Med grobimi betonskimi ploščami, s kakršnimi so peroni tlakovani, zijajo razpoke, iz katerih raste trava in manjši grmički. Vlak pa drvi dalje, brzi mimo zapuščenih tovarn, zaškripa na ovinku, zaropota na kretnicah. Prazen vlak, prazna, zapuščena zemlja, nikogaršnja.
Postaje v tem delu sveta so stare, z debelo plastjo patine. Včasih je katera tudi obnovljena, vendar ne cela, dela še tečejo. Fasade so razpokane, grobe, brazgotinaste. Tudi vse drugo je grobo, rjavo-sivo. Grobo, kot razpokan asfalt.
Na drugi strani nevidne meje, tam, odkoder sem prišel, le nekaj deset kilometrov stran, pa se blešči sijoče nerjaveče jeklo, marmor, motno steklo in kristal. Na oglasnih deskah pa so – na tej in oni strani – isti simboli železnic in bank in velikih koncernov in zavarovalnic, iste državne insignije, iste barve. Celo enake reklame. Nazadnje vidim tudi enake blagovnice. Pa tudi v predmestjih so enake škatle, kakor skladišča in tovarniške hale v plastični embalaži. Torej tudi tu obstajajo nove tovarne in skladišča, vendar jih je neprimerno manj kakor zapuščenih. Toda okolica novih zgradb je vsa v ruševinah, groba, groba in siva.
Odkod tolikšna razlika, od kod dva svetova v isti državi?
Seveda, v trenutku združitve je bila razlika v razvitosti obeh Nemčij velikanska, pa vendar, pa vendar … Tovarne, kakršne koli so bile, so nekaj proizvajale, medtem ko sedaj enostavno gnijejo. Ali je moralo v borbi z agresivno konkurenčno tehnologijo res vse propasti? Očitno je moralo, toda ne vedno iz istega vzroka. Bile so tovarne, ki so res proizvajale le nikomur potrebni škart. Take so seveda izginile prve. Bile so take, ki so proizvajale uporabno robo, vendar neusklajeno z infrastrukturo, z navadami, s predsodki močnejšega tržišča. Tudi te so morale izginiti z obličja zemlje. Bile pa so tudi take, ki bi se jih dalo izkoristiti, vendar bi bil za njihovo preživetje potreben dodaten napor vključevanja v že obstoječi sistem, kar pa bi za prenekaterega člana tega zahodnega sistema pomenilo tudi neprijetno konkurenco. Tudi te tovarne so propadle.
Rezultat vidimo danes. Vzhodni Nemci živijo (sorazmerno) revno, mnogi so odvisni od pomoči iz državnega proračuna in zaradi tega nergajo. Po drugi strani večina Zahodnih Nemcev tarna, da gre del njihovih davkov za podpiranje lenobe na Vzhodu, manjšina Zahodnih Nemcev pa – tisti, ki bogatijo prav na račun državnega proračuna – vlaga vse sile, da bi se tako stanje nadaljevalo. Kajti ne živijo od državnega proračuna le tisti, ki živijo od socialne pomoči, ampak – in predvsem – parazitirajo tisti, ki to pomoč nudijo, zlasti pa tisti, ki na račun državne blagajne gradijo infrastrukturo “nerazvitih pokrajin”. Vojaška industrija, zdravstvo, javna dela, pa tudi vsi tisti, katerih robo za državni denar kupujejo ljudje, ki bi jo v drugih okoliščinah verjetno sami proizvedli – vsi ti živijo na podoben način. Tam, kjer bi bilo vse v redu, oni ne bi imeli kaj iskati.
Žalostna je videti danes Vzhodna Nemčija. To, kar se zida, spominja na “nove zaplate na starih oblekah” – poleg zahodnjaško bleščečih prodajaln je grobo, gnilo in razrušeno okolje še strašnejše.
Toda to so bila nekoč lepa mesta. Kajpak, dolgo jih že uničujejo, začenši z zavezniškim bombardiranjem ob koncu druge svetovne vojne, preko podvigov socialističnega urbanizma do zidanja veleblagovnic v zadnjih desetih letih (ki so prav tako grde v Hamburgu ali Münchnu kakor v Dresdnu). Pa vendar so ponekod ta mesta še vedno lepa. Pravi čudež.
V Leipzigu se pred železniško postajo (edino popolnoma obnovljeno izmed vseh, kar sem jih videl v Vzhodni Nemčiji, ter sijočo kot lekarna) razprostira tipičen socialistični bulvar, širok, obrobljen z brezobličnimi dolgimi stanovanjskimi bloki. Na levi je “nebotičnik”, na katerem se še danes vrti ne preveč izviren simbol leipziškega sejma. Ko prečkate bulvar, zabredete v četrt, v kateri so pomešane stare (začetek 20. stoletja) hiše, in pa tiste, ki so zamašile luknje, nastale v bombardiranju. Druga zraven druge sta dve hiši z živalskimi figurami. Prva je vsa v temnih, težkih reliefih; na drugi prevladujeta dva jezdeca, pravzaprav še dečka, na kozorogih z dolgimi rogovi v obliki lire. Ljudje se ustavljajo in opazujejo fasadi, ki tiho ugašata v dokaj mrzli somrak večera. Sem in tja kdo zašepeta opazko. V bližini je nekoliko ploščadi, bolj ali manj ohranjenih. Svetla cerkev z neogotskim stropom, sestavljenim kot čebelje satje, vsa v pastelnih barvah ter z vitkimi zelenimi stebri, ki se končujejo z rastlinskimi kapiteli; župnišče poleg nje je v istem slogu (nekoč je bila v njem šola, sedaj je gostilna); pa mestna hiša z izjemno masivnim pročeljem, ki spominja na skalne pečine. Prepletata se nekdanji prefinjeni okus in nekdanje grobo bogastvo, včasih kljub vsemu harmonično, včasih pa v škodo dobrega okusa in prefinjenosti. Povsod naokrog so socialistične prodajalne ali kulturni domovi, kino-dvorane s pročelji, na katerih se šopirijo orjaške podobe delavcev in delavk s kladivi in srpi ter včasih s peterokrako zvezdo v ozadju. In še te nove škatle, ki jih šele gradijo. Med njimi je še vedno socialistični tlak, grobi betonski kvadrati, ne preveč natančno položeni: v kanalčkih raste trava. Lépo in grdo, pomešano tako, da se ne da več ločiti. Siamska dvojčka z različnima obrazoma. Ali je bilo tako tudi na višku klasicistične in secesijske gradnje? Verjetno. Saj tudi takrat nihče ni imel toliko sredstev, da bi svojemu okusu podredil cele četrti, da bi odpravil prav vse, kar je motilo.
Razen kombinacije treh svetov (starega, socialističnega in globalnega), ki so tukaj še bolj presenetljivo prepleteni in hkrati nezdružljivi med seboj, ponuja Dresden še najlepše muzeje Nemčije, ki danes privlačijo trume turistov. Ne vem, ali je bilo naključje, da so bili tistega dne, ko sem obiskal Zwinger, tam prepričljivo najštevilnejši Rusi, nekaj sto jih je bilo. Verjetno prihajajo še po stari navadi, iz časov, ko dlje na Zahod niti niso šli. Morda pa se tu počutijo prijetneje, v kljub vsemu skupnem postsocialističnem svetu. Če so prišli iz Moskve, jim mora biti vse domače: ostanki bivše estetike, tako cesarske kakor tudi proletarske, nove stekleno-kovinske konstrukcije in pa beda, ki nepričakovano pokuka izza vogala. In čeprav so prišli iz veliko revnejšega ruskega podeželja, kjer ni bleščečih poslovnih in trgovskih centrov iz “belega” sveta, je še vedno veliko motivov, na katere so navajeni. Na primer improvizirani kioski na ulici, kjer ženske, že precej stare ali pa v srednjih letih, prodajajo “instant-loterijo”. V svetu, v katerem se vse blešči in vabi, denarja pa je le za najnujnejše, subjektivne potrebe histerično naraščajo in lačne oči so vas pripravljene nagovoriti k čemur koli, samo da bi se ohranila iluzija, da je vendarle vse dostopno – ali da bo vsaj nekoč postalo. Paradiž za loterije, tombole in “piramidalne” sisteme. V Dresdnu se ponuja realen dobiček deset tisoč mark, v Peterburgu – Rusi so kot otroci – pa magična številka milijon rubljev. Vzdolž ene glavnih trgovskih ulic Dresdna, v razdalji samo tristo metrov, sem videl štiri take kioske. Pogostnost, podobna tisti iz Peterburga. Vzhodna Evropa se oprijema rešilne bilke, revni se nadejajo, da jim bo pomagal Bog – iz loterijskega bobna. Ali bo Bog res pomagal – to niti ni več vprašanje: loterija in ostali srečolovi so, to se ve, hudičeva stvar.
V muzeju seveda nudijo največ veselja slike. Vsekakor sijajna zbirka nemškega slikarstva. Vsega je dovolj: lepote, razkošja, bogastva. A niti tu zmes teh elementov ni vedno posrečena. Najboljše slike so neprimerno bolj skromne kakor pretenciozne slikarije “srednje roke”. Več deset in več sto razkošnih mitoloških kompozicij, mestnih in drugih pejsažev, bleščeče osvetljenih interierjev lahko brez skrbi pozabite, takoj ko se postavite pred prešerno, a notranje mirno mojstrovino Vermeerja, prečudovitega van Eycka ali pred katero, četudi manj pomembno platno Rembrandta, polno zadržane vedrine ali notranje modrosti. Poleg teh dveh je celo tukajšnji van Dyck nekako pozunanjen, Rubens pa še neprimerno bolj, medtem ko večina severnih mojstrov učinkuje enostavno kot ilustratorji.
Radost vzbuja celo sama stavba muzeja, dolga, s črno patino prevlečena neoklasicistična zgradba z notranjim dvoriščem, svetlim in veselim. Na srečo muzej še ni popolnoma obnovljen, še vedno ni podoben salonu za prodajo zobozdravniške opreme. Pa tudi uslužbenke muzeja, ki stoje v razstavnih dvoranah, so nekako drugačne kot v podobnih institucijah z druge strani izbrisane meje. Pripravljene so komunicirati, smejijo se, nekaj vam spregovore, če nič drugega, vam voščijo dober dan.
V tem delu Nemčije je vse bolj skromno, vendar vse prav tako dobro kot v tistem, ki je prevzel oblast v svoje roke in misli, da mora biti vse po njegovem kopitu. Kaj to pomeni? Da je seveda tisto loščenje pretirano. Da pogosto ne služi ničemur, razen razdeljevanju državnih dotacij in subvencij. Najboljši primer je še vedno skromni Dresden v primerjavi s Hannovrom in njegovo umetno svetovno razstavo. Koliko milijard je bilo zmetanih v razstavo, v obnavljanje vsega, kar se je v mestu dalo obnoviti – in kar je bilo pred obnavljanjem povsem uporabno, lepo, prijetno, po obnovi pa je postalo mrzlo in tuje. Tako je, za moj okus, popolnoma uničena stara, solidna železniška postaja z barvo in mogoče tudi vonjem nekdanje domače Nemčije. Sedaj se lesketa kakor povzpetniški trgovski center (kar v dobršnem delu tudi je, saj je v aluminiju in steklu našlo svoje mesto več deset prodajaln). Višek Expo-zapravljanja iz – kakor je videti – neizčrpnega proračuna sem videl v hannovrskem mestnem gozdu Eilenriede, kjer so bila na več mestih že zdavnaj zgrajena, za to priložnost pa modernizirana, javna stranišča. Da, to je pa res treba videti. Prvič je vse v steklu in nerjavečem jeklu. Pa naj bo, to še ni nič tako posebnega. Predprostor s sijočimi umivalniki in napravo za sušenje rok, s kolikor hočete papirnatimi brisačami. Nežne barve keramičnih ploščic. Vse brezhibno. Pa naj bo tudi to. Potem samo stranišče, prostorno, svetlo, brezhibno. Straniščna školjka iz prav take nerjaveče kovine: s pritiskom na gumb se vakuumsko prazni. V gozdu. Dobro, naj bo tudi to. Pa tudi to, da sta v obeh prostorih po dva gumba in s pritiskom nanju lahko prikličete pomoč. Toda velikanska plošča iz motnega zelenkastega stekla, na kateri je beseda ‘stranišče’ napisana v več jezikih, nadalje etimološke podrobnosti, pa zgodovina samega pojava in institucije stranišča, s skrbno navedenimi viri podatkov. Kakor v kakem znanstvenem delu. Kar žal vam je, da je vse to za vašim hrbtom, ko sedite na školjki. Poleg tega sta oba prostora ozvočena, iz zidov se ves čas razliva postmodernistična glasba, kakor da bi bili v muzeju sodobne umetnosti. Kdo je pospravil denar za to “umetniško obdelavo” stranišča?
Pojdite v Dresden, dokler je še čas, čez kako leto bo tudi tam vse pološčeno in odbijajoče.

***

Ko sem ob povratku čakal na Magdeburški železniški postaji za prestop na drug vlak, sem imel priložnost videti, kam peljejo socialne posledice tega pretvarjanja nekega sveta v goli privesek drugega, privesek, ki služi samo zato, da bi se opravičile (proračunske) investicije. Tiste številne tovarne, ki so zaposlovale na desettisoče delavcev, so pozaprte. Odprtih je nekaj večjih blagovnic, ki uokvirjajo trg pred železniško postajo. Kakor bi bili na Zahodu – vse dokler ne zaidete malo dlje v notranjost mesta, saj je na ta način “obnovljenih” in “zgrajenih” samo nekaj ulic. Ljudje vidijo “blišč” Zahoda, a še naprej živijo od skromne socialne pomoči. Perspektiva je klavrna, oziroma je sploh ni. In zato je na hodnikih postaje nekaj deset mladih nacistov, članov NDP, z megafoni, plakati, z nekakšnimi koli, zelo prikladnimi za boj, vsi so v črnem, na kratko ostriženi ali obritih glav. Očitno so bojevito razpoloženi. Med njimi je kar dosti deklet, podobno našemljenih kot njihovi vitezi. Na njihovo žalost je v podzemeljskem prehodu vsaj toliko ali nekaj več dobro opremljenih policistov. Na ploščadi pred postajo je več kot dvajset policijskih avtomobilov, pa spet več deset policistov s čeladami. Eden tistih v črnem, ki si je zaželel akcije, je šel ven. Hitro se je vrnil in zdaj svojim tovarišem pripoveduje, da še nosu nima smisla pomoliti ven: “Tam jih je še več kakor notri.” Malo so v zboru peli o tem, kako mislijo urediti Nemčijo, brez tujcev in brezposelnosti; pesem je bila podobna maršem, ki se jih spominjamo iz vojnih filmov. Pa so počasi, razočarani, krenili proti lokalnim vlakom, ki jih bodo popeljali domov, v sive, napol razrušene delavske četrti, do naslednje priložnosti. Pripeljal je tudi moj vlak za Hannover. Kakor ob prihodu – skoraj popolnoma prazen. Med obema Nemčijama se še vedno malo potuje. Nevidna meja še vedno opravlja svojo razdelilno vlogo.

(Jesen 2000)