Iskanje obličja May22

Tags

Related

Share

Iskanje obličja

Edvard Kovač

Ob navdihu Messiaenove glasbe se tudi naš pogled še vedno dviga kvišku, od koder je skladatelj prejel mistične zvoke, vznemirjujoče tone in pomirljive barve. Toda Messiaenova glasba je tudi nas napolnjevala in pred seboj smo zrli prispodobe ter sence teh figur: “des Corps glorieux”, sledove “poveličanih teles”. Sedaj smo se preselili iz sakralno liturgičnega prostora v Frančiškanski atrij, toda glasovi so še vedno v nas in iščemo slike, ki so nam izginile izpred oči. Zato smo veseli, da sedaj ne uzremo samo te ali one projekcije, tudi ne svojih domišlijskih predstav, ampak da stojimo pred originali akademskega slikarja Mateja Metlikoviča.

 

Rojstvo. Akril na papirju, predloga za barvno okno v Meckenbeurenu (izrez), 1997.

In kaj znova zaznamo, ko se nam pogled dvigne proti nebu? Na pol poti se ustavi ob osnutkih slikarjevih barvnih oken, ki imajo poseben umetniški, sakralni pa tudi bogoslužni pomen. Pomen barvnih oken srednjeveških katedral bi lahko primerjali pogledu oči, ki potrebujejo znova zaslon, da upajo pogledati proti nebeškemu. Ko bi videli večnost iz oči v oči, bi morali umreti. Tako pa nam vitraji pomagajo, da preživimo, saj nas na eni strani vračajo nazaj v zemeljskost in na drugi strani nas podobno kot medla prosojnica pripustijo k večnostnemu, kar pomeni, k nebeškemu. Toda v današnjem slovenskem trenutku sakralne umetnosti zmaguje zemeljskost. Nebeško se mora znova skriti v globine srca, kjer se razodeva večnostna svoboda. Metlikovič hoče uiti tej skušnjavi podobarjev, da bi tudi sam stregel hitremu užitku in lahki, površinski dojemljivosti. Zavestno se odloča za pot k razlaščanju realističnih podob, pri tem pa pazi, da ne bi šel predaleč in da ne bi izgubil stika s preprostostjo duše. Zato vztraja pri prepoznavnosti človeškega obličja in mu zato odmeri le najnujnejše obrise, kakor da bi hotel povedati s svetim Pavlom: tistemu, ki je prejel božjo milost, mora to zadostovati. Naš slikar zato tvega, da bo nekdo videl v njegovih obrisih človeškega pogleda meje konvencionalnega, drugi pa zopet zaradi svoje domišljijske nemoči in pomanjkanja kreativnosti ne bo hotel uzreti slikarjevega iskanja.

In to je pravi izraz za Metlikovičeve barvne osnutke, risbe in platna: večnostno iskanje. Vsako dokončanje bi pomenilo tisto fiksacijo, ki za slikarja ni samo umetniško nedovoljiva, ampak tudi religiozno nedopustna, saj lahko vodi v čisto malikovalsko podobo. V tem tipanju k nebeškemu slikar včasih preraste svojo moč in se preda navdihu, drugič zopet se mora zadovoljiti z že doseženim in mu je v tolažbo, da bo ostal poveden ter da bo v vrtincu svojih barv povedal, da tudi v ponavljajočih variacijah ostaja iskriv, pristen in ponižen pred gledalčevim pogledom.
S to držo pa se je slikar približal liturgičnemu. Bogoslužje samo sicer izraža vero v neskončno, hkrati pa računa v svojem izrazu na dejavno udeležbo hrepenečih src, zato je mogoče pravo lepoto uzreti onkraj nedovršenih form, samo v molitvi.

Slikarjevi liturgični elementi v njegovih bogoslužnih paramentih so več kot prijetna dekorativnost, so vera, da bogočastja ni brez lepega. In četudi slikarja obvezujejo liturgična pravila in ambient, v katerega so njegova dela umeščena, tako da se ne more docela kompozicijsko sprostiti, to zadržanje ni frustracija, ampak ponižnost preprostosti, ki izraža spoštovanje do občestva in hkrati novo lepoto, ki obvezuje, da se najlepše izraža le v preprostosti. To je izjemna zahteva: biti globok v preprostosti. To zahtevo vsak pristen umetnik uresničuje vse življenje in jo dokonča šele v zadnjem stavku svojega življenja: Dopolnjeno je.

Končno imamo pred seboj tudi platna, kjer slikar Metlikovič že nakazuje, da se bo tudi v svojih sakralnih delih enkrat pognal onkraj vseh form, kjer njegove smele poteze ne bodo predrznost jeznega mladeniča, ampak nuja duha, ki zahteva svobodo za izpoved lastne vere. To ne bo nasilje individualizma, še manj narcisoidna zagledanost v lastno doživljanje, ampak veselje, da lahko z nami deli tisto, česar mi nimamo in kar je on prejel za vse nas.

Slikarju se za takšno prijateljsko gesto, ki jo je v osnutkih že upodobil in jo hkrati nocoj izrazito nakazal, zahvaljujem, Vas pa, cenjeni gostje, vabim, da si razstavo znova ogledate v spominu živih akordov Messiaenove glasbe, in v slikah iščete barvitost njegovih tonov in sledove Messiaenovega smelega pogleda v nebo, ki se razodeva v preprostosti in pristnosti človeškega obraza.

(*) Govor ob razstavi v Frančiškanskem atriju, 19. aprila 2001