Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Duh zena, duh začetništva (odlomki)

ZAČETNIŠKI DUH
„V duhu začetnika je veliko možnosti, pri strokovnjaku jih je le malo.“

Ljudje pravijo, da je težko prakticirati zen, toda napačno razumejo, zakaj. Ni težko zato, ker je naporno sedeti v drži s prekrižanimi nogami ali doseči razsvetljenje. Težko je zato, ker je naporno ohranjati svojega duha in svojo prakso čisto v izvornem pomenu. Ko je zen prišel na Kitajsko, se je razvil v zelo različne smeri, obenem pa je postajal vse bolj nečist. Toda ne želim govoriti o kitajskem zenu in tudi ne o zgodovini zena. Hočem vam pomagati, kako bi obvarovali svojo prakso, da ne bi postala nečista.

Na Japonskem imamo izraz shoshin, ki pomeni „duh začetništva“. Cilj prakse je neprenehno ohranjati začetniškega duha. Če bi vi na primer recitirali Prajna Paramita sutro samo enkrat, bi to utegnila biti zelo dobra recitacija. Toda kaj bi se zgodilo, če bi jo recitirali dvakrat, trikrat, štirikrat ali še pogosteje? Zelo lahko bi izgubili svojo izvorno naravnanost do nje. Podobno se dogaja tudi pri drugih praksah zena. Nekaj časa sicer vzdržujete svojega začetniškega duha, toda ko nadaljujete s prakso eno, dve, tri ali več let, ste kljub določenemu napredku izpostavljeni nevarnosti, da izgubite brezmejni pomen izvornega duha.

Za učenca zena je najpomembnejša naloga, da ni dualističen. Naš „izvorni duh“ vse vsebuje v sebi. Je vedno bogat in samozadosten. Tega samozadostnega stanja duha ne smete izgubiti. Pri tem ni mišljen zaprt duh, temveč prazen in pripravljen duh. Če je vaš duh prazen, je pripravljen za vse, je vsemu odprt. V duhu začetnika je veliko možnosti, pri strokovnjaku jih je le malo.

Če preveč razločujete, omejujete sami sebe. Če preveč zahtevate ali če ste preveč pohlepni, potem vaš duh ni bogat in samozadosten. Če izgubimo svojega izvornega samozadostnega duha, izgubimo tudi vsa načela in zapovedi. Kadar vaš duh nekaj zahteva, ko si nečesa želite, se bo to končalo s prekršitvijo vaših lastnih zapovedi: ne lagati, ne krasti, ne ubijati, ne biti nemoralen itd. Če pa ohranjate izvornega duha, potem se bodo zapovedi vzdrževale same od sebe.

V začetniškem duhu ni misli, da sem nekaj dosegel. Vse na nas usmerjene misli omejijo našega neizmernega duha. Kadar ne mislimo na to, da bi nekaj dosegli, ko ne mislimo nase, takrat smo pravi začetniki. Takrat se zares lahko nečesa naučimo. Duh začetnika je duh sočutja. Kadar je naš duh sočuten, takrat je brezmejen. Dogen Zenji, utemeljitelj naše smeri, je vedno poudarjal, kako pomembno je, da ponovno pridobimo svojega izvornega, brezmejnega duha. Takrat smo resnični v odnosu do nas samih, takrat čutimo z vsemi bitji in lahko zares prakticiramo.

Najtežje je torej vedno ohranjati začetniškega duha. Ni potrebno imeti globokega razumevanja zena. Tudi če berete veliko zenovske literature, morate vsak stavek brati s svežim duhom. Nikoli ne recite Vem, kaj je zen ali Dosegel sem razsvetljenje. Resnična skrivnost umetnosti je biti vedno začetnik. Na to bodite zelo zelo pozorni. Če boste pričeli prakticirati zazen,[1] boste začeli ceniti svojega začetniškega duha. On je skrivnost prakse zena.

DRŽA
„Lastnosti drže niso sredstva za dosego pravega stanja duha. Če zavzamete takšno držo, to že po sebi pomeni imeti pravo stanje duha. Nobene potrebe ni, da bi dosegli neko posebno stanje duha.“

Zdaj bi rad govoril o naši drži pri zazenu. Ko sedite v polnem lotosovem položaju, je vaše levo stopalo na desnem stegnu in vaše desno stopalo na levem stegnu. Kadar na tak način prekrižamo nogi, postaneta eno, četudi imamo desno in levo nogo. Drža izraža enost dvojnosti: ne dvoje, ne eno. To je najpomembnejši nauk: ne dvoje in ne eno. Naše telo in naš duh nista ne dvoje in ne eno. Če mislite, da sta telo in duh dvoje, je to napačno. Če mislite, da sta eno, je tudi to napačno. Naše telo in duh sta oboje: dvoje in eno. Navadno mislimo, da če nekaj ni eno, potem je več kot eno; če ni ednine, je dvojina ali množina. Toda v resničnem izkustvu naše življenje ni le množina, temveč tudi ednina. Vsak od nas je odvisen in obenem neodvisen.

Čez nekaj let bomo umrli. Če mislimo, da je to konec našega življenja, je to napačno razumevanje. Po drugi strani pa bi bilo ravno tako napak misliti, da ne bomo umrli. Umremo in ne umremo. To je pravo razumevanje. Nekateri ljudje bi rekli, da sta duh ali duša večna in da umre le naše fizično telo. Toda to ni povsem prav, ker imata tako duh kot telo svoj konec. Toda obenem je tudi res, da obstajata večno. In četudi govorimo ločeno o duhu in telesu, gre dejansko za dve strani enega kovanca. To je pravo razumevanje. Kadar torej zavzamemo omenjeno držo, simbolično izražamo to resnico. Ko je levo stopalo na desni strani telesa in desno stopalo na levi strani telesa, ne vem, katero je katero. Vsako od njiju je lahko levo ali desno.

Najpomembnejše pri drži v zazenu je vzravnana hrbtenica. Vaša ušesa in rame morajo biti v isti liniji. Sprostite ramena in potisnite tême glave proti stropu. Pri tem potegnite k sebi brado, kajti če je brada privzdignjena, nimate moči v svoji drži. Verjetno sanjate. Da bi držo okrepili, je potrebno potisniti prepono navzdol v smeri hare oziroma spodnjega trebuha. To vam pomaga ohranjati telesno in duševno ravnotežje. Na začetku se vam bo v takšni drži zdelo težko dihati na naraven način. Toda ko se nanjo navadite, boste lahko dihali naravno in globoko.

Vaše dlani naj oblikujejo „kozmično mudro“. Če levo dlan položite v desno dlan, tako da so srednji členki sredincev skupaj in se palca narahlo dotikata (kot da bi med njima držali list papirja), bodo vaše dlani oblikovale lep oval. To vseobsežno mudro morate ohranjati z vso skrbnostjo, kakor da bi v rokah nosili nekaj zelo dragocenega. Dlani držite ob telesu, palca naj bosta približno v višini popka. Gornji del rok držite sproščeno in lahkotno ter malce odmaknjeno od telesa, kakor da bi pod pazduho stiskali jajce, ne da bi ga strli.

Ne držite se postrani; ne na stran, niti ne naprej ali nazaj. Sedeti morate tako vzravnano, kot da bi podpirali nebo s svojo glavo. To ni zgolj oblika drže ali dihanje. Izraža namreč ključno misel budizma. Je popoln izraz vaše Budove narave. Če iščete pravo razume­vanje budizma, morate prakticirati na tak način. Lastnosti drže niso sredstva za dosego pravega stanja duha. Zavzeti takšno držo je že sam cilj naše prakse. Če zavzamete takšno držo, nastopi pravo stanje duha in nobene potrebe ni, da bi skušali doseči neko posebno stanje. Ko želite nekaj doseči, potem prične vaš duh pohajati naokrog. Ko pa ne želite ničesar doseči, ste s svojim telesom in duhom povsem tukaj. Zenovski mojster bi rekel: „Ubij Budo!“ Ubijte Budo, če obstaja kje drugje! Ubijte Budo, kajti usvojiti morate vašo lastno Budovo naravo!

Delati nekaj pomeni izražati svojo lastno naravo. Ne živimo zavoljo nečesa drugega. Živimo zavoljo nas samih. To je temeljni nauk, ki se izraža v vseh formah, ki se jih držimo. Kot za sedenje imamo nekaj pravil tudi, kako se v zendu stoji. Toda namen pravil ni v tem, da bi vsi postali enaki, temveč da bi vsakomur omogočili, da samega sebe izrazi na najsvobodnejši način. Tako na primer vsak izmed nas stoji na svoj način, pri čemer drža temelji na razmerjih lastnega telesa. Ko stojite, naj bodo vaše pete narazen za širino vaše pesti, palca na nogah pa naj bosta v isti liniji z bradavicama vaših prsi. Kot pri zazenu nekaj moči prenesite v spodnji del trebuha. Tudi tu naj roke izražajo vas same. Levo roko, pri kateri s prsti objemate palec, prislonite k prsim ter položite nanjo desno roko. Ko držite palec navzdol in podlahti vzporedno s tlemi, imate občutek, kakor da bi oprijemali okrogle stebre – velik okrogel tempeljski steber –, tako da ne morete pasti ali biti potisnjeni na stran.

Najpomembneje je, da imate fizično telo v svoji lasti. Če zlezete vase, potem se izgubite. Vaš duh bo pohajal naokrog; ne boste v svojem telesu. To ni prava pot. Eksistirati morate prav tukaj, prav zdaj! To je odločilno. Imeti morate svoje lastno telo in svojega lastnega duha. Vse mora eksistirati na pravem mestu in na pravi način. Potem ni nobenih težav. Če mikrofon, ki ga uporabljam, eksistira nekje drugje, potem ne more služiti svojemu namenu. Če sta naše telo in naš duh v pravem stanju, potem bo tudi vse drugo na pravem mestu in na pravi način.

Toda običajno, ne da bi se tega zavedali, poskušamo spreminjati kaj drugega, in ne nas samih; poskušamo urejati stvari zunaj nas. Vendar je nemogoče urejati stvari, če nismo sami v pravem stanju. Kadar stvari delate ob pravem času in na pravi način, bo tudi vse drugo urejeno. Vi ste „šef.“ Ko šef spi, potem vse spi. Ko šef dela nekaj prav, potem bo vsakdo delal vse prav in ob pravem času. To je skrivnost budizma.

Zato poskušajte vedno ohranjati pravo držo, ne le ko prakticirate zazen, temveč pri vseh svojih dejavnostih. Zavzemite pravo držo, ko vozite avto ali ko berete. Če berete v brezbrižni drži, ne boste dolgo ostali budni. Poskusite. Odkrili boste, kako pomembno je ohranjati pravo držo. To je resnični nauk. Nauk, ki je napisan na papirju, ni resničen nauk. Napisan nauk je neke vrste hrana za vaše možgane. Seveda je potrebno, da dobimo nekaj hrane za možgane, toda veliko pomembnejše je biti mi sami, s tem da prakticiramo pravi način življenja.

Zato Buda ni mogel sprejeti verstev, ki so obstajala v njegovem času. Ukvarjal se je z mnogimi verstvi, toda ni bil zadovoljen z njihovo prakso. Niti v askezi niti v filozofijah ni mogel najti odgovora. Ni ga zanimala neka metafizična eksistenca, temveč njegovo lastno telo in lasten duh, tukaj in zdaj. In potem ko je našel samega sebe, je dojel, da ima vse bivajoče naravo Bude. To je bilo njegovo razsvetljenje. Razsvetljenje ni neko dobro občutje ali neko posebno stanje duha. Stanje duha, ki obstaja, ko sedite v pravi drži, je razsvetljenje. Če pri zazenu niste zadovoljni s svojim stanjem duha, to pomeni, da vaš duh še vedno tava naokoli. Telo in duh ne smeta kolebati ali pohajati naokoli. V drži pri zazenu ni potrebe, da bi govorili o pravem stanju duha. Ga že imate. V tem je vsebovan celotni budizem.

DIHANJE
„Kar imenujemo jaz, ni nič drugega kot nihajna vrata, ki nihajo, ko vdihnemo in izdihnemo.“

Ko prakticiramo zazen, naša pozornost vedno sledi dihanju. Ko vdihnemo, pride zrak v notranji svet. Ko izdihnemo, gre zrak v zunanji svet. Notranji svet je brez meja in tudi zunanji svet je brez meja. Pravimo notranji svet ali zunanji svet, toda v resnici obstaja le en sam celoten svet. V tem brezmejnem svetu je naše grlo podobno nihajnim vratom. Zrak prihaja notri in gre ven, kakor nekdo, ki gre skozi nihajna vrata. Če mislite jaz diham, potem je ta jaz dodatek. Nikogar ni, ki bi lahko rekel jaz. Kar imenujemo jaz, so le nihajna vrata, ki se gibljejo, ko vdihujemo in izdihujemo. Samo nihajo; to je vse. Kadar je vaš duh dovolj čist in umirjen, da sledi samo temu gibanju, potem ni ničesar: ne jaza, ne sveta, ne duha, ne telesa – le ena sama nihajna vrata.

Kadar torej prakticiramo zazen, je vse, kar obstaja, le gibanje dihanja, toda tega gibanja se zavedamo. Ne smete biti namreč odsotni v duhu. Toda biti pozoren na gibanje, ne pomeni, zavedati se svojega malega sebe [self], temveč svoje vseobsegajoče narave ali Budove narave. Ta način zavedanja je zelo pomemben, ker smo navadno enostranski. Običajno razumevanje življenja je dualistično: ti in jaz, to in ono, dobro in slabo. V resnici pa so ta razlikovanja sáma ovédenje[2] vseobsegajoče univerzalne eksistence. Ti pomeni zavedati se univerzuma v obliki tija, jaz pomeni zavedati se ga v obliki jaza. Ti in jaz so samo nihajna vrata. Potrebno je razumevanje take vrste. Pravzaprav mu sploh ne bi smeli reči razumevanje; gre za resnično izkustvo življenja skozi prakso zena.

Kadar prakticirate zazen, tudi ni nobene predstave o času in prostoru. Morda porečete: »Četrt pred šesto smo začeli sedeti v tem prostoru.« Tako imato neko predstavo o času (četrt pred šesto) in neko predstavo o prostoru (v tej sobi). Toda tisto, kar dejansko počnete, je preprosto sedenje in zavedanje vseobsegajoče dejavnosti. To je vse. V tem trenutku se nihajna vrata odprejo v eno smer in v naslednjem trenutku se odprejo v drugo smer. Trenutek za trenutkom vsak izmed nas ponovi to dejavnost. Tu ni nobene predstave o času in prostoru. Čas in prostor sta eno. Lahko sicer rečete: »Danes popoldne moram nekaj storiti,« toda tega danes popoldne dejansko ni. Stvari počnemo eno za drugo. To je vse. Ni nobenega časa kot danes popoldne ali ena ura ali ob dveh. Ob enih boste imeli kosilo. Kosilo kot tako je ena ura. Nekje boste, toda ta kraj ne more biti ločen od ene ure. Za tistega, ki v resnici ceni življenje, sta oba eno in isto. Toda kadar smo naveličani življenja, morda porečemo: »Ne bi smel priti na ta kraj. Bilo bi veliko bolje, če bi šel jest kam drugam. Ta kraj ni tako dober.« V svojem duhu si ustvarite predstavo kraja, ki je ločen od dejanskega časa.

Ali morda rečete: »To je slabo, tega naj ne bi delal.« Ko pravite, tega naj ne bi delal, pravzaprav ravno v tem trenutku delate to nedelanje. Tako nimate izbire. Kadar ločite predstavi časa in prostora, se vam zdi, kot da bi lahko izbirali, toda v resnici morate ali storiti nekaj ali storiti neko nedelanje. Nekaj ne delati je nekaj storiti. Dobro in slabo sta samo v vaši glavi. Zato ne recite To je dobro ali To je slabo. Namesto slabo rajši recite Ne delati! Če si mislite To je slabo, se v vas ustvari določena zmeda. Zato v območju čiste religije ni nobene zmede med časom in prostorom, med dobrim in slabim. Storiti moramo to, kar ravno pride. Storiti nekaj! Kar koli to že je, storiti je treba, četudi gre za to, da nečesa ne storimo. Živeti moramo v tem trenutku. Zato se, kadar sedimo, koncentriramo na dihanje in postanemo nihajna vrata ter delamo to, kar naj bi delali, kar moramo delati. To je praksa zena. V tej praksi ni nobene zmede. Če na ta način sprejemate življenje, potem ne boste poznali nikakršne zmede.

Tozan, slavni zenovski mojster, je rekel: „Modra gora je oče belega oblaka. Beli oblak je sin modre gore. Ves dan pogojujeta drug drugega, ne da bi bila odvisna drug od drugega. Beli oblak je vedno beli oblak. Modra gora je vedno modra gora.“ To je čista, jasna razlaga življenja. Veliko stvari je, kot sta modra gora in beli oblak: moški in ženska, učitelj in učenec. Pogojujejo drug drugega. Toda beli oblak ne sme dopustiti, da ga modra gora spravi v nemir. Sta povsem neodvisna, čeprav se medsebojno pogojujeta. To je način, kako živimo in kako prakticiramo zazen.

Kadar resnično postanemo mi sami, postanemo kot nihajna vrata, povsem neodvisni od vsega drugega ter istočasno pogojeni z vsem drugim. Brez zraka ne moremo dihati. Vsak od nas je sredi nešteto svetov. Trenutek za trenutkom smo središče sveta. Tako smo povsem odvisni in neodvisni. Kadar boste usvojili takšno izkušnjo, takšen način eksistence, boste imeli popolno neodvisnost in nič vas ne bo moglo spraviti s tira. Kadar torej prakticirate zazen, naj se vaš duh osredotoči na dihanje. Ta način dejavnosti je osnovna dejavnost vseobsegajoče biti. Brez tega izkustva, brez te vaje je nemogoče doseči absolutno svobodo.

NOBENE SLEDI
„Ko nekaj počnete, morate v tem povsem izgoreti, kot dober ogenj, ki ne pušča sledi.“

Ko prakticiramo zazen, je naš duh miren in povsem preprost. Toda običajno je naš duh zelo nemiren in zapleten, zato se težko osredotočimo na to, kar počnemo. Vse to je posledica dejstva, da pred delovanjem mislimo in da ta misel pušča določeno sled. Naše delovanje zasenči neka poprej zamišljena ideja. Mišljenje ne pušča za sabo le sledi ali sence, temveč nam tudi sicer tvori mnoge predstave o drugih dejavnostih in stvareh. Zaradi sledi in predstav postane naš duh zelo zapleten. Če nekaj delamo s povsem preprostim, jasnim duhom, nimamo nobene predstave ali sence in takrat je naša dejavnost močna ter neposredna. Ko pa z zapletenim duhom delamo nekaj v odnosu do stvari, ljudi ali družbe, postane naše delovanje zelo zapleteno.

Večina ljudi ima dvojen ali trojen namen pri eni sami dejavnosti. Obstaja rek: „Ujeti dve muhi na en mah.“ Prav to ljudje največkrat poskušajo. Ker hočejo ujeti preveč muh, se ne morejo osredotočiti na eno samo dejavnost in nazadnje ne ujamejo nobene muhe! Takšna vrsta mišljenja vedno pušča senco na njihovem ravnanju. Toda senca pravzaprav ni mišljenje. Seveda je pogosto potrebno razmisliti in se pripraviti, preden nekaj storimo. A pravo mišljenje ne pušča nobenih sledi. Mišljenje, ki pušča sledi, prihaja iz vašega odnosnega, zmedenega duha. Odnosni duh [relative mind] je tisti duh, ki se postavlja v odnos do drugih stvari in se s tem omejuje. Ta mali duh rojeva predstave o doseganju in pušča sledi.

Če puščate sled mišljenja pri svojih dejavnostih, se boste na to sled navezali. Rekli boste na primer: „To sem jaz naredil!“ V resnici pa ni tako. Ali se boste spominjali, rekoč: „Napravil sem to in to stvar na določen način.“ Toda v resnici ni nikoli natančno to, kar se je zgodilo. Kadar mislite na tak način, dejansko omejite izkušnjo tega, kar ste storili. Če ste navezani na predstavo o tem, kar ste storili, ste se že zapletli v egocentrične misli.

Pogosto mislimo, da je to, kar smo napravili, dobro, četudi morda dejansko ni tako. Ko se postaramo, smo često zelo ponosni na to, kar smo storili. Ko drugi poslušajo, kako nekdo zanosno pripoveduje, kaj vse je napravil, se v sebi nasmihajo, ker vedo, da je njegovo spominjanje enostransko. Vedo, da tisto, kar jim je povedal, ni natančno to, kar je tudi storil. Če pa je poleg tega še ponosen na to, kar je napravil, mu bo ta ponos povzročal težave. Z nenehnim ponavljanjem svojih spominov se bo njegova osebnost vse bolj izkrivljala, dokler ne bo postal zoprn in trmast mož. To je primer, kako mišljenje pušča sledi. Ne gre za to, da bi morali pozabiti, kar smo storili, toda to mora biti brez dodatnih sledi. Pustiti sled ni isto kot spominjati se nečesa. Potrebno se je spominjati tega, kar smo napravili, toda na to se ne smemo navezati v nekem posebnem smislu. Kar imenujemo navezanost, so prav sledi naših misli in dejavnosti.

Da ne bi puščali sledi, ko nekaj počnete, morate delati z vsem telesom in duhom; osredotočeni morate biti na to, kar delate. Delati morate popolnoma, kot dober ogenj. Ne smete biti zadimljen ogenj. Popolnoma morate izgoreti. Če povsem ne izgorite, boste v vsem, kar počnete, puščali sled. Nekaj vam bo ostalo, kar ni povsem izgorelo. Zenovska dejavnost je tista dejavnost, ki povsem izgori, tako da ne preostane nič drugega kot pepel. To je cilj naše prakse. Na to meri Dogen, ko pravi: „Iz pepela ne morejo več nastati drva.“ Pepel je pepel. Pepel mora biti popolnoma pepel. Drva morajo biti drva. Kadar se vrši takšna dejavnost, ena dejavnost pokriva vse.

Zato naša praksa ni stvar ene ali dveh ur, enega dneva ali enega leta. Ko prakticirate zazen z vsem svojim telesom in duhom, četudi en sam trenutek, je to zazen. Zato se morate trenutek za trenutkom predati svoji praksi. Od tega, kar ste delali, ne sme ostati ničesar več. Kar pa ne pomeni, da morate vse pozabiti. Če razumete to stvar, bo izginilo vaše dualistično mišljenje in vsi problemi življenja.

Ko prakticirate zen, postanete eno z zenom. Ne obstajate ne vi ne zazen. Ko se priklonite, takrat ni ne Bude ne vas. Zgodi se popoln priklon, to je vse. To je nirvana. Ko je Buda izročil naš nauk Mahu Kashyapi, je preprosto dvignil cvetlico in se smehljal. Samo Maha Kashyapa je razumel, kaj je mislil Buda, nihče drug. Ne vemo sicer, ali je to zgodovin­sko dejstvo ali ne, toda ima svoj pomen. Je prikaz naše tradicionalne poti. Dejavnost, ki vse vključuje, je resnična dejavnost in skrivnost te dejavnosti nam je posredoval Buda. To je praksa zena, ne neko Budovo učenje ali neka življenjska pravila, katera je postavil. Učenje in pravila se spreminjajo glede na kraj in glede na ljudi, ki jim sledijo, medtem ko se skrivnost te prakse ne more spremeniti. Je vedno resnična.

Zato za nas ni druge poti, kako živeti na tem svetu. Mislim, da je to povsem res; in to je lahko sprejeti, lahko razumeti, lahko prakticirati. Če primerjate način življenja, ki temelji na tej praksi, s tem, kar se dogaja v svetu in človeški družbi, boste odkrili, kako dragoceno resnico nam je zapustil Buda. Je zelo preprosta, kakor je tudi praksa zelo preprosta. Vendar zato te resnice ne smemo prezreti, temveč moramo odkriti njeno veliko vrednost. Če je nekaj preprosto, običajno pravimo: „Ah, to poznam! To je čisto preprosto. Vsak to pozna.“ Toda če ne odkrijemo vrednosti tega, kar je preprosto, nam nič ne pomeni. Enako je, kot če ga ne bi poznali. Bolj ko poznate kulturo, bolj boste razumeli, kako resničen in kako potreben je ta nauk. Namesto da bi zgolj kritizirali svojo kulturo, se morate s telesom in duhom predati praktici­ranju te preproste poti. Potem bosta iz vas rastli družba in kultura. Za tiste, ki so preveč navezani na svojo kulturo, je prav, da so kritični. Njihova kritična drža pomeni, da se vračajo nazaj k preprosti resnici, katero je zapustil Buda. Toda naša praksa je v tem, da smo osredotočeni na preprosto, temeljno prakso in na preprosto, temeljno razumevanje življenja. V našem delovanju naj ne bi bilo nobenih sledi. Ne bi se smeli vezati na nenavadne ideje ali lepe stvari. Ne bi smeli iskati nekaj dobrega. Resnica je vedno povsem blizu, je na dosegu roke.

NIRVANA, SLAP
„Življenje in smrt sta isto. Ko enkrat spoznamo to dejstvo, nimamo nobenega strahu pred smrtjo, niti nimamo nobene prave težave v življenju.“

Če greste na Japonsko in obiščete samostan Eiheiji, boste pred vstopom vanj videli majhen most, ki se imenuje Hanshaku-kyo, kar pomeni „most polovičnega zajemanja.“ Vedno kadar je Dogen Zenji zajemal vodo iz reke, je vzel le polovico od zajetega, ostanek pa vrnil reki, ne da bi kaj zlil stran. Zato se most Hanshaku-kyo imenuje „most polovičnega zajemanja.“ Kadar si v Eiheijiju umivamo obraz, napolnimo posodo le do sedemdeset odstotkov prostornine. In ko smo se umili, izpraznimo vodo v smeri svojega telesa in ne proč od njega. V tem se izraža spoštovanje do vode. Ta način prakse ne temelji na kakšni ideji varčnosti. Morda je težko razumeti, zakaj je Dogen polovico vode, ki jo je zajel, vrnil nazaj reki. Ta vrsta prakse gre onkraj našega mišljenja. Če občutimo lepoto reke, če smo eno z vodo, potem bomo intuitivno ravnali tako kot Dogen. Naša prava narava je, da tako ravnamo. Toda če je vaša prava narava zakrita s predstavami varčnosti in donosnosti, potem je način Dogenovega ravnanja nesmiseln.

Nekoč sem šel v narodni park Yosemite in tam videl orjaške slapove. Najvišji med njimi meri do 450 metrov in padanje vode je podobno zavesi, ki bi jo spustili z vrha gore. Ne zdi se, da bi voda padala hitro, kot bi morda pričakovali; zaradi razdalje izgleda, kot da voda pada navzdol zelo počasi. In voda ne pada navzdol kot tok, temveč se razdeli na veliko tenkih curkov. Od daleč izgleda kakor zavesa. Ob tem sem premišljeval, da mora biti za vsako kapljico zelo težko izkustvo, priti dol s tako visokega vrha. Potreben je čas, kot veste, veliko časa, da voda končno doseže dno slapa. In zdi se mi, da je podobno tudi z našim člo­veškim življenjem. Veliko težkih izkušenj imamo v življenju. Toda obenem, sem razmišljal, voda izvorno ni razdeljena, temveč je en sam tok. Samo ker je razdeljena, ima pri padanju določene težave. Tako je, kot da voda ne bi imela občutja, dokler je en sam tok. Šele ko se razdeli na mnogo kapljic, prične imeti ali izražati neko občutje. Kadar gledamo celotno reko, ne začutimo žive dejavnosti vode, toda ko del vode zajamemo v posodo, potem izkusimo neko občutje vode in tudi začutimo vrednost osebe, ki vodo uporablja. Če čutimo sebe in vodo na ta način, potem je ne bomo mogli rabiti zgolj v materialnem smislu. Je živa stvar.

Preden smo se rodili, nismo imeli nobenega občutja; bili smo eno z vsemirom. To imenujemo zgolj duh ali bistvo duha ali véliki duh. Potem ko smo po rojstvu ločeni od te enosti, kakor veter in skale ločijo padajočo vodo od slapu, imamo občutja. Težave imate, ker imate občutja. Navezani ste na svoja občutja, ne da bi vedeli, kako takšno občutenje nastane. Če ne doumete, da ste eno z reko ali eno z vsemirom, vas navdaja strah. Toda voda je voda, če je razdeljena v kapljice ali ne. Življenje in smrt sta isto. Ko enkrat spoznamo to dejstvo, nimamo nobenega strahu pred smrtjo, niti nimamo nobene prave težave v življenju.

Ko se voda povrne v svojo izvorno enost z reko, v sebi nima več posamičnega občutenja. Nazaj pridobi svojo lastno naravo in najde mir. Kako vesela mora biti voda, ko se vrne v izvorno reko! Če je temu tako, kaj bomo čutili, ko bomo umrli? Mislim, da smo kakor voda v posodi. Takrat bomo imeli mir, popoln mir. Morda se nam to zdaj zdi preveč popolno, ker smo še tako zelo navezani na lastna občutja in na svojo posamično eksistenco. Zdaj imamo še nekaj strahu pred smrtjo, toda ko bomo pridobili nazaj našo resnično, izvorno naravo, bo nastopila nirvana. Zato pravimo: „Doseči nirvano je miniti.“ Miniti ni najprimernejši izraz. Morda bi bilo bolje reči preiti ali iti naprej ali združiti se. Ali ne bi poskusili najti kakšen boljši izraz za smrt? Ko ga boste našli, boste imeli povsem novo razumevanje življenja. Podobno bo mojemu doživetju, ko sem videl vodo v orjaškem slapu. Predstavljajte si, bil je visok 450 metrov!

Pravimo: „Vse prihaja iz praznine.“ Celovita reka ali celovit duh je praznina. Ko dose­žemo to razumevanje, najdemo pravi pomen svojega življenja. Ko dosežemo to razumevanje, lahko vidimo lepoto človeškega življenja. Preden dojamemo to dejstvo, je vse, kar vidimo, zgolj utvara. Včasih precenjujemo lepoto, včasih jo podcenjujemo ali je sploh ne opazi­mo, ker naš mali duh ni v sozvočju s stvarnostjo.

O tem govoriti na ta način je prav lahko, toda to dejansko čutiti ni tako preprosto. Vendar s prakticiranjem zazena lahko razvijete to občutje. Če ste zmožni sedeti s celotnim telesom in duhom, v enotnosti duha in telesa, ter vas vodi univerzalni duh, boste zlahka dosegli pravo razume­vanje. Vaše vsakdanje življenje bo prenovljeno, ne da bi bili navezani na staro, zmotno razlago življenja. Če spoznate to dejstvo, boste odkrili, kako brez pomena je bila stara razlaga in koliko nesmiselnega truda ste vložili. Našli boste pravi pomen življenja in četudi vam je težko padati z vrha slapu k vznožju gore, se boste veselili svojega življenja.

IZKUSTVO, NE FILOZOFIJA
„Nekaj svetoskrunskega je govoriti, kako dovršen je budizem kot filozofija ali kot nauk, ne da bi vedeli, kaj dejansko je.“

Čeprav je v tej deželi veliko ljudi, ki se zanimajo za budizem, pa se jih le malo med njimi zanima zanj v njegovi čisti obliki. Večino zanima preučevanje nauka ali filozofije budizma. Ko ga primerjajo z drugimi religijami, pri budizmu posebej cenijo to, kako intelektualno dodelan je. Toda to, ali je budizem filozofsko globok, ali dober, ali dovršen, sploh ni odločilno. Naš namen je, da ohranjamo prakso v njeni čisti obliki. Včasih se mi zdi, da je nekaj svetoskrunskega govoriti, kako dovršen je budizem kot filozofija ali kot nauk, ne da bi vedeli, kaj dejansko je.

Prakticirati zazen v skupini je najpomembnejša stvar v budizmu in tudi za nas, kajti ta praksa je izvorni način življenja. Če ne poznamo izvora stvari, ne znamo ceniti sadu prizadevanja v našem življenju. Naš trud mora imeti smisel. Najti smisel truda pomeni najti izvorni vir truda. Ne smemo si delati skrbi glede sadu našega truda, preden ne poznamo njegovega izvora. Če izvor ni jasen in čist, naš trud ne bo čist in nas tudi njegov sad ne bo zadovoljil. Če pridobimo nazaj svojo izvorno naravo ter se na tej osnovi nenehno trudimo, bomo znali ceniti sad svojega truda trenutek za trenutkom, dan za dnem, leto za letom. Na tak način bi morali ceniti življenje. Tisti, ki se vežejo samo na sad svojega truda, nimajo priložnosti, da bi ga cenili, kajti ta ne bo nikoli prišel. Če pa se vaš trud v vsakem trenutku dviga iz čistega izvora, bo vse, kar počnete, dobro in zadovoljni boste z vsem, kar počnete.

Praksa zazena je praksa, pri kateri se znova vrnemo k čistemu načinu življenja, onkraj pridobitnih predstav, onkraj slave in dobička. S to prakso preprosto vzdržujemo svojo izvorno naravo, kakor ona je. Nobene potrebe ni, da bi razglabljali, kaj je naša čista izvorna narava, ker je onkraj intelektualnega razumevanja. In tudi ni potrebe, da bi jo cenili, ker je onkraj našega spoštovanja. Zato preprosto sedimo, brez predstave po kakšni pridobitvi, z najčistejšim namenom, da bi ostali tako tiho kot naša izvorna narava – to je naša praksa.

V zendu ni nič posebnega. Preprosto pridemo in sedimo. Potem ko smo bili v med­sebojni povezanosti, odidemo domov in se posvetimo vsakdanji dejavnosti kot nadaljevanju čiste prakse ter se veselimo pristnega načina življenja. Pa vendar je to zelo nenavadno. Kamor koli pridem, me ljudje sprašujejo: „Kaj je budizem?“ ter imajo pripravljene beležke, da bi si zapisali odgovor. Lahko si predstavljate, kako mi je pri duši! Toda tu enostavno prakticiramo zazen. To je vse, kar počnemo, in srečni smo v tej praksi. Za nas ni nobene potrebe, da bi razumeli, kaj je zen. Prakticiramo zazen. Zato nam ni treba vedeti, kaj je zen v intelektualnem smislu. Menim, da je to zelo nenavadno za ameriško družbo.

V Ameriki je veliko modelov življenja in veliko ver, zato se zdi povsem normalno govoriti o razlikah med posameznimi religijami in jih med seboj primerjati. Toda mi nimamo nobene potrebe, da bi primerjali budizem s krščanstvom. Budizem je budizem in budizem je naša praksa. Pravzaprav sploh ne vemo, kaj počnemo, kadar preprosto prakticiramo s čistim duhom, zato naše poti ne moremo primerjati s kakšno drugo religijo. Nekateri ljudje bodo rekli, da budizem zen ni religija. Morda je temu tako, morda pa je budizem zen religija pred religijo. Zato mogoče ni religija v običajnem pomenu. Toda je čudovit in čeprav ne preučujemo, kaj je v intelektualnem smislu, čeprav nimamo nobenih katedral in nobenega vpadljivega okrasja, lahko cenimo svojo izvorno naravo. To je, menim, prav nenavadno.

(prevedel Branko Klun)


[1] »Zazen« pomeni zen (meditacija) v sedenju (»za«, jap. sedenje); temeljni način meditacije pri zenu (op. prev.).

[2] »Awareness« – zavedanje (brez nosilca zavedanja), pozornost, ovedenje (op. prev.)

Duh zena, duh začetništva (odlomki)

ZAČETNIŠKI DUH
„V duhu začetnika je veliko možnosti, pri strokovnjaku jih je le malo.“

Ljudje pravijo, da je težko prakticirati zen, toda napačno razumejo, zakaj. Ni težko zato, ker je naporno sedeti v drži s prekrižanimi nogami ali doseči razsvetljenje. Težko je zato, ker je naporno ohranjati svojega duha in svojo prakso čisto v izvornem pomenu. Ko je zen prišel na Kitajsko, se je razvil v zelo različne smeri, obenem pa je postajal vse bolj nečist. Toda ne želim govoriti o kitajskem zenu in tudi ne o zgodovini zena. Hočem vam pomagati, kako bi obvarovali svojo prakso, da ne bi postala nečista.

Na Japonskem imamo izraz shoshin, ki pomeni „duh začetništva“. Cilj prakse je neprenehno ohranjati začetniškega duha. Če bi vi na primer recitirali Prajna Paramita sutro samo enkrat, bi to utegnila biti zelo dobra recitacija. Toda kaj bi se zgodilo, če bi jo recitirali dvakrat, trikrat, štirikrat ali še pogosteje? Zelo lahko bi izgubili svojo izvorno naravnanost do nje. Podobno se dogaja tudi pri drugih praksah zena. Nekaj časa sicer vzdržujete svojega začetniškega duha, toda ko nadaljujete s prakso eno, dve, tri ali več let, ste kljub določenemu napredku izpostavljeni nevarnosti, da izgubite brezmejni pomen izvornega duha.

Za učenca zena je najpomembnejša naloga, da ni dualističen. Naš „izvorni duh“ vse vsebuje v sebi. Je vedno bogat in samozadosten. Tega samozadostnega stanja duha ne smete izgubiti. Pri tem ni mišljen zaprt duh, temveč prazen in pripravljen duh. Če je vaš duh prazen, je pripravljen za vse, je vsemu odprt. V duhu začetnika je veliko možnosti, pri strokovnjaku jih je le malo.

Če preveč razločujete, omejujete sami sebe. Če preveč zahtevate ali če ste preveč pohlepni, potem vaš duh ni bogat in samozadosten. Če izgubimo svojega izvornega samozadostnega duha, izgubimo tudi vsa načela in zapovedi. Kadar vaš duh nekaj zahteva, ko si nečesa želite, se bo to končalo s prekršitvijo vaših lastnih zapovedi: ne lagati, ne krasti, ne ubijati, ne biti nemoralen itd. Če pa ohranjate izvornega duha, potem se bodo zapovedi vzdrževale same od sebe.

V začetniškem duhu ni misli, da sem nekaj dosegel. Vse na nas usmerjene misli omejijo našega neizmernega duha. Kadar ne mislimo na to, da bi nekaj dosegli, ko ne mislimo nase, takrat smo pravi začetniki. Takrat se zares lahko nečesa naučimo. Duh začetnika je duh sočutja. Kadar je naš duh sočuten, takrat je brezmejen. Dogen Zenji, utemeljitelj naše smeri, je vedno poudarjal, kako pomembno je, da ponovno pridobimo svojega izvornega, brezmejnega duha. Takrat smo resnični v odnosu do nas samih, takrat čutimo z vsemi bitji in lahko zares prakticiramo.

Najtežje je torej vedno ohranjati začetniškega duha. Ni potrebno imeti globokega razumevanja zena. Tudi če berete veliko zenovske literature, morate vsak stavek brati s svežim duhom. Nikoli ne recite Vem, kaj je zen ali Dosegel sem razsvetljenje. Resnična skrivnost umetnosti je biti vedno začetnik. Na to bodite zelo zelo pozorni. Če boste pričeli prakticirati zazen,[1] boste začeli ceniti svojega začetniškega duha. On je skrivnost prakse zena.

DRŽA
„Lastnosti drže niso sredstva za dosego pravega stanja duha. Če zavzamete takšno držo, to že po sebi pomeni imeti pravo stanje duha. Nobene potrebe ni, da bi dosegli neko posebno stanje duha.“

Zdaj bi rad govoril o naši drži pri zazenu. Ko sedite v polnem lotosovem položaju, je vaše levo stopalo na desnem stegnu in vaše desno stopalo na levem stegnu. Kadar na tak način prekrižamo nogi, postaneta eno, četudi imamo desno in levo nogo. Drža izraža enost dvojnosti: ne dvoje, ne eno. To je najpomembnejši nauk: ne dvoje in ne eno. Naše telo in naš duh nista ne dvoje in ne eno. Če mislite, da sta telo in duh dvoje, je to napačno. Če mislite, da sta eno, je tudi to napačno. Naše telo in duh sta oboje: dvoje in eno. Navadno mislimo, da če nekaj ni eno, potem je več kot eno; če ni ednine, je dvojina ali množina. Toda v resničnem izkustvu naše življenje ni le množina, temveč tudi ednina. Vsak od nas je odvisen in obenem neodvisen.

Čez nekaj let bomo umrli. Če mislimo, da je to konec našega življenja, je to napačno razumevanje. Po drugi strani pa bi bilo ravno tako napak misliti, da ne bomo umrli. Umremo in ne umremo. To je pravo razumevanje. Nekateri ljudje bi rekli, da sta duh ali duša večna in da umre le naše fizično telo. Toda to ni povsem prav, ker imata tako duh kot telo svoj konec. Toda obenem je tudi res, da obstajata večno. In četudi govorimo ločeno o duhu in telesu, gre dejansko za dve strani enega kovanca. To je pravo razumevanje. Kadar torej zavzamemo omenjeno držo, simbolično izražamo to resnico. Ko je levo stopalo na desni strani telesa in desno stopalo na levi strani telesa, ne vem, katero je katero. Vsako od njiju je lahko levo ali desno.

Najpomembnejše pri drži v zazenu je vzravnana hrbtenica. Vaša ušesa in rame morajo biti v isti liniji. Sprostite ramena in potisnite tême glave proti stropu. Pri tem potegnite k sebi brado, kajti če je brada privzdignjena, nimate moči v svoji drži. Verjetno sanjate. Da bi držo okrepili, je potrebno potisniti prepono navzdol v smeri hare oziroma spodnjega trebuha. To vam pomaga ohranjati telesno in duševno ravnotežje. Na začetku se vam bo v takšni drži zdelo težko dihati na naraven način. Toda ko se nanjo navadite, boste lahko dihali naravno in globoko.

Vaše dlani naj oblikujejo „kozmično mudro“. Če levo dlan položite v desno dlan, tako da so srednji členki sredincev skupaj in se palca narahlo dotikata (kot da bi med njima držali list papirja), bodo vaše dlani oblikovale lep oval. To vseobsežno mudro morate ohranjati z vso skrbnostjo, kakor da bi v rokah nosili nekaj zelo dragocenega. Dlani držite ob telesu, palca naj bosta približno v višini popka. Gornji del rok držite sproščeno in lahkotno ter malce odmaknjeno od telesa, kakor da bi pod pazduho stiskali jajce, ne da bi ga strli.

Ne držite se postrani; ne na stran, niti ne naprej ali nazaj. Sedeti morate tako vzravnano, kot da bi podpirali nebo s svojo glavo. To ni zgolj oblika drže ali dihanje. Izraža namreč ključno misel budizma. Je popoln izraz vaše Budove narave. Če iščete pravo razume­vanje budizma, morate prakticirati na tak način. Lastnosti drže niso sredstva za dosego pravega stanja duha. Zavzeti takšno držo je že sam cilj naše prakse. Če zavzamete takšno držo, nastopi pravo stanje duha in nobene potrebe ni, da bi skušali doseči neko posebno stanje. Ko želite nekaj doseči, potem prične vaš duh pohajati naokrog. Ko pa ne želite ničesar doseči, ste s svojim telesom in duhom povsem tukaj. Zenovski mojster bi rekel: „Ubij Budo!“ Ubijte Budo, če obstaja kje drugje! Ubijte Budo, kajti usvojiti morate vašo lastno Budovo naravo!

Delati nekaj pomeni izražati svojo lastno naravo. Ne živimo zavoljo nečesa drugega. Živimo zavoljo nas samih. To je temeljni nauk, ki se izraža v vseh formah, ki se jih držimo. Kot za sedenje imamo nekaj pravil tudi, kako se v zendu stoji. Toda namen pravil ni v tem, da bi vsi postali enaki, temveč da bi vsakomur omogočili, da samega sebe izrazi na najsvobodnejši način. Tako na primer vsak izmed nas stoji na svoj način, pri čemer drža temelji na razmerjih lastnega telesa. Ko stojite, naj bodo vaše pete narazen za širino vaše pesti, palca na nogah pa naj bosta v isti liniji z bradavicama vaših prsi. Kot pri zazenu nekaj moči prenesite v spodnji del trebuha. Tudi tu naj roke izražajo vas same. Levo roko, pri kateri s prsti objemate palec, prislonite k prsim ter položite nanjo desno roko. Ko držite palec navzdol in podlahti vzporedno s tlemi, imate občutek, kakor da bi oprijemali okrogle stebre – velik okrogel tempeljski steber –, tako da ne morete pasti ali biti potisnjeni na stran.

Najpomembneje je, da imate fizično telo v svoji lasti. Če zlezete vase, potem se izgubite. Vaš duh bo pohajal naokrog; ne boste v svojem telesu. To ni prava pot. Eksistirati morate prav tukaj, prav zdaj! To je odločilno. Imeti morate svoje lastno telo in svojega lastnega duha. Vse mora eksistirati na pravem mestu in na pravi način. Potem ni nobenih težav. Če mikrofon, ki ga uporabljam, eksistira nekje drugje, potem ne more služiti svojemu namenu. Če sta naše telo in naš duh v pravem stanju, potem bo tudi vse drugo na pravem mestu in na pravi način.

Toda običajno, ne da bi se tega zavedali, poskušamo spreminjati kaj drugega, in ne nas samih; poskušamo urejati stvari zunaj nas. Vendar je nemogoče urejati stvari, če nismo sami v pravem stanju. Kadar stvari delate ob pravem času in na pravi način, bo tudi vse drugo urejeno. Vi ste „šef.“ Ko šef spi, potem vse spi. Ko šef dela nekaj prav, potem bo vsakdo delal vse prav in ob pravem času. To je skrivnost budizma.

Zato poskušajte vedno ohranjati pravo držo, ne le ko prakticirate zazen, temveč pri vseh svojih dejavnostih. Zavzemite pravo držo, ko vozite avto ali ko berete. Če berete v brezbrižni drži, ne boste dolgo ostali budni. Poskusite. Odkrili boste, kako pomembno je ohranjati pravo držo. To je resnični nauk. Nauk, ki je napisan na papirju, ni resničen nauk. Napisan nauk je neke vrste hrana za vaše možgane. Seveda je potrebno, da dobimo nekaj hrane za možgane, toda veliko pomembnejše je biti mi sami, s tem da prakticiramo pravi način življenja.

Zato Buda ni mogel sprejeti verstev, ki so obstajala v njegovem času. Ukvarjal se je z mnogimi verstvi, toda ni bil zadovoljen z njihovo prakso. Niti v askezi niti v filozofijah ni mogel najti odgovora. Ni ga zanimala neka metafizična eksistenca, temveč njegovo lastno telo in lasten duh, tukaj in zdaj. In potem ko je našel samega sebe, je dojel, da ima vse bivajoče naravo Bude. To je bilo njegovo razsvetljenje. Razsvetljenje ni neko dobro občutje ali neko posebno stanje duha. Stanje duha, ki obstaja, ko sedite v pravi drži, je razsvetljenje. Če pri zazenu niste zadovoljni s svojim stanjem duha, to pomeni, da vaš duh še vedno tava naokoli. Telo in duh ne smeta kolebati ali pohajati naokoli. V drži pri zazenu ni potrebe, da bi govorili o pravem stanju duha. Ga že imate. V tem je vsebovan celotni budizem.

DIHANJE
„Kar imenujemo jaz, ni nič drugega kot nihajna vrata, ki nihajo, ko vdihnemo in izdihnemo.“

Ko prakticiramo zazen, naša pozornost vedno sledi dihanju. Ko vdihnemo, pride zrak v notranji svet. Ko izdihnemo, gre zrak v zunanji svet. Notranji svet je brez meja in tudi zunanji svet je brez meja. Pravimo notranji svet ali zunanji svet, toda v resnici obstaja le en sam celoten svet. V tem brezmejnem svetu je naše grlo podobno nihajnim vratom. Zrak prihaja notri in gre ven, kakor nekdo, ki gre skozi nihajna vrata. Če mislite jaz diham, potem je ta jaz dodatek. Nikogar ni, ki bi lahko rekel jaz. Kar imenujemo jaz, so le nihajna vrata, ki se gibljejo, ko vdihujemo in izdihujemo. Samo nihajo; to je vse. Kadar je vaš duh dovolj čist in umirjen, da sledi samo temu gibanju, potem ni ničesar: ne jaza, ne sveta, ne duha, ne telesa – le ena sama nihajna vrata.

Kadar torej prakticiramo zazen, je vse, kar obstaja, le gibanje dihanja, toda tega gibanja se zavedamo. Ne smete biti namreč odsotni v duhu. Toda biti pozoren na gibanje, ne pomeni, zavedati se svojega malega sebe [self], temveč svoje vseobsegajoče narave ali Budove narave. Ta način zavedanja je zelo pomemben, ker smo navadno enostranski. Običajno razumevanje življenja je dualistično: ti in jaz, to in ono, dobro in slabo. V resnici pa so ta razlikovanja sáma ovédenje[2] vseobsegajoče univerzalne eksistence. Ti pomeni zavedati se univerzuma v obliki tija, jaz pomeni zavedati se ga v obliki jaza. Ti in jaz so samo nihajna vrata. Potrebno je razumevanje take vrste. Pravzaprav mu sploh ne bi smeli reči razumevanje; gre za resnično izkustvo življenja skozi prakso zena.

Kadar prakticirate zazen, tudi ni nobene predstave o času in prostoru. Morda porečete: »Četrt pred šesto smo začeli sedeti v tem prostoru.« Tako imato neko predstavo o času (četrt pred šesto) in neko predstavo o prostoru (v tej sobi). Toda tisto, kar dejansko počnete, je preprosto sedenje in zavedanje vseobsegajoče dejavnosti. To je vse. V tem trenutku se nihajna vrata odprejo v eno smer in v naslednjem trenutku se odprejo v drugo smer. Trenutek za trenutkom vsak izmed nas ponovi to dejavnost. Tu ni nobene predstave o času in prostoru. Čas in prostor sta eno. Lahko sicer rečete: »Danes popoldne moram nekaj storiti,« toda tega danes popoldne dejansko ni. Stvari počnemo eno za drugo. To je vse. Ni nobenega časa kot danes popoldne ali ena ura ali ob dveh. Ob enih boste imeli kosilo. Kosilo kot tako je ena ura. Nekje boste, toda ta kraj ne more biti ločen od ene ure. Za tistega, ki v resnici ceni življenje, sta oba eno in isto. Toda kadar smo naveličani življenja, morda porečemo: »Ne bi smel priti na ta kraj. Bilo bi veliko bolje, če bi šel jest kam drugam. Ta kraj ni tako dober.« V svojem duhu si ustvarite predstavo kraja, ki je ločen od dejanskega časa.

Ali morda rečete: »To je slabo, tega naj ne bi delal.« Ko pravite, tega naj ne bi delal, pravzaprav ravno v tem trenutku delate to nedelanje. Tako nimate izbire. Kadar ločite predstavi časa in prostora, se vam zdi, kot da bi lahko izbirali, toda v resnici morate ali storiti nekaj ali storiti neko nedelanje. Nekaj ne delati je nekaj storiti. Dobro in slabo sta samo v vaši glavi. Zato ne recite To je dobro ali To je slabo. Namesto slabo rajši recite Ne delati! Če si mislite To je slabo, se v vas ustvari določena zmeda. Zato v območju čiste religije ni nobene zmede med časom in prostorom, med dobrim in slabim. Storiti moramo to, kar ravno pride. Storiti nekaj! Kar koli to že je, storiti je treba, četudi gre za to, da nečesa ne storimo. Živeti moramo v tem trenutku. Zato se, kadar sedimo, koncentriramo na dihanje in postanemo nihajna vrata ter delamo to, kar naj bi delali, kar moramo delati. To je praksa zena. V tej praksi ni nobene zmede. Če na ta način sprejemate življenje, potem ne boste poznali nikakršne zmede.

Tozan, slavni zenovski mojster, je rekel: „Modra gora je oče belega oblaka. Beli oblak je sin modre gore. Ves dan pogojujeta drug drugega, ne da bi bila odvisna drug od drugega. Beli oblak je vedno beli oblak. Modra gora je vedno modra gora.“ To je čista, jasna razlaga življenja. Veliko stvari je, kot sta modra gora in beli oblak: moški in ženska, učitelj in učenec. Pogojujejo drug drugega. Toda beli oblak ne sme dopustiti, da ga modra gora spravi v nemir. Sta povsem neodvisna, čeprav se medsebojno pogojujeta. To je način, kako živimo in kako prakticiramo zazen.

Kadar resnično postanemo mi sami, postanemo kot nihajna vrata, povsem neodvisni od vsega drugega ter istočasno pogojeni z vsem drugim. Brez zraka ne moremo dihati. Vsak od nas je sredi nešteto svetov. Trenutek za trenutkom smo središče sveta. Tako smo povsem odvisni in neodvisni. Kadar boste usvojili takšno izkušnjo, takšen način eksistence, boste imeli popolno neodvisnost in nič vas ne bo moglo spraviti s tira. Kadar torej prakticirate zazen, naj se vaš duh osredotoči na dihanje. Ta način dejavnosti je osnovna dejavnost vseobsegajoče biti. Brez tega izkustva, brez te vaje je nemogoče doseči absolutno svobodo.

NOBENE SLEDI
„Ko nekaj počnete, morate v tem povsem izgoreti, kot dober ogenj, ki ne pušča sledi.“

Ko prakticiramo zazen, je naš duh miren in povsem preprost. Toda običajno je naš duh zelo nemiren in zapleten, zato se težko osredotočimo na to, kar počnemo. Vse to je posledica dejstva, da pred delovanjem mislimo in da ta misel pušča določeno sled. Naše delovanje zasenči neka poprej zamišljena ideja. Mišljenje ne pušča za sabo le sledi ali sence, temveč nam tudi sicer tvori mnoge predstave o drugih dejavnostih in stvareh. Zaradi sledi in predstav postane naš duh zelo zapleten. Če nekaj delamo s povsem preprostim, jasnim duhom, nimamo nobene predstave ali sence in takrat je naša dejavnost močna ter neposredna. Ko pa z zapletenim duhom delamo nekaj v odnosu do stvari, ljudi ali družbe, postane naše delovanje zelo zapleteno.

Večina ljudi ima dvojen ali trojen namen pri eni sami dejavnosti. Obstaja rek: „Ujeti dve muhi na en mah.“ Prav to ljudje največkrat poskušajo. Ker hočejo ujeti preveč muh, se ne morejo osredotočiti na eno samo dejavnost in nazadnje ne ujamejo nobene muhe! Takšna vrsta mišljenja vedno pušča senco na njihovem ravnanju. Toda senca pravzaprav ni mišljenje. Seveda je pogosto potrebno razmisliti in se pripraviti, preden nekaj storimo. A pravo mišljenje ne pušča nobenih sledi. Mišljenje, ki pušča sledi, prihaja iz vašega odnosnega, zmedenega duha. Odnosni duh [relative mind] je tisti duh, ki se postavlja v odnos do drugih stvari in se s tem omejuje. Ta mali duh rojeva predstave o doseganju in pušča sledi.

Če puščate sled mišljenja pri svojih dejavnostih, se boste na to sled navezali. Rekli boste na primer: „To sem jaz naredil!“ V resnici pa ni tako. Ali se boste spominjali, rekoč: „Napravil sem to in to stvar na določen način.“ Toda v resnici ni nikoli natančno to, kar se je zgodilo. Kadar mislite na tak način, dejansko omejite izkušnjo tega, kar ste storili. Če ste navezani na predstavo o tem, kar ste storili, ste se že zapletli v egocentrične misli.

Pogosto mislimo, da je to, kar smo napravili, dobro, četudi morda dejansko ni tako. Ko se postaramo, smo često zelo ponosni na to, kar smo storili. Ko drugi poslušajo, kako nekdo zanosno pripoveduje, kaj vse je napravil, se v sebi nasmihajo, ker vedo, da je njegovo spominjanje enostransko. Vedo, da tisto, kar jim je povedal, ni natančno to, kar je tudi storil. Če pa je poleg tega še ponosen na to, kar je napravil, mu bo ta ponos povzročal težave. Z nenehnim ponavljanjem svojih spominov se bo njegova osebnost vse bolj izkrivljala, dokler ne bo postal zoprn in trmast mož. To je primer, kako mišljenje pušča sledi. Ne gre za to, da bi morali pozabiti, kar smo storili, toda to mora biti brez dodatnih sledi. Pustiti sled ni isto kot spominjati se nečesa. Potrebno se je spominjati tega, kar smo napravili, toda na to se ne smemo navezati v nekem posebnem smislu. Kar imenujemo navezanost, so prav sledi naših misli in dejavnosti.

Da ne bi puščali sledi, ko nekaj počnete, morate delati z vsem telesom in duhom; osredotočeni morate biti na to, kar delate. Delati morate popolnoma, kot dober ogenj. Ne smete biti zadimljen ogenj. Popolnoma morate izgoreti. Če povsem ne izgorite, boste v vsem, kar počnete, puščali sled. Nekaj vam bo ostalo, kar ni povsem izgorelo. Zenovska dejavnost je tista dejavnost, ki povsem izgori, tako da ne preostane nič drugega kot pepel. To je cilj naše prakse. Na to meri Dogen, ko pravi: „Iz pepela ne morejo več nastati drva.“ Pepel je pepel. Pepel mora biti popolnoma pepel. Drva morajo biti drva. Kadar se vrši takšna dejavnost, ena dejavnost pokriva vse.

Zato naša praksa ni stvar ene ali dveh ur, enega dneva ali enega leta. Ko prakticirate zazen z vsem svojim telesom in duhom, četudi en sam trenutek, je to zazen. Zato se morate trenutek za trenutkom predati svoji praksi. Od tega, kar ste delali, ne sme ostati ničesar več. Kar pa ne pomeni, da morate vse pozabiti. Če razumete to stvar, bo izginilo vaše dualistično mišljenje in vsi problemi življenja.

Ko prakticirate zen, postanete eno z zenom. Ne obstajate ne vi ne zazen. Ko se priklonite, takrat ni ne Bude ne vas. Zgodi se popoln priklon, to je vse. To je nirvana. Ko je Buda izročil naš nauk Mahu Kashyapi, je preprosto dvignil cvetlico in se smehljal. Samo Maha Kashyapa je razumel, kaj je mislil Buda, nihče drug. Ne vemo sicer, ali je to zgodovin­sko dejstvo ali ne, toda ima svoj pomen. Je prikaz naše tradicionalne poti. Dejavnost, ki vse vključuje, je resnična dejavnost in skrivnost te dejavnosti nam je posredoval Buda. To je praksa zena, ne neko Budovo učenje ali neka življenjska pravila, katera je postavil. Učenje in pravila se spreminjajo glede na kraj in glede na ljudi, ki jim sledijo, medtem ko se skrivnost te prakse ne more spremeniti. Je vedno resnična.

Zato za nas ni druge poti, kako živeti na tem svetu. Mislim, da je to povsem res; in to je lahko sprejeti, lahko razumeti, lahko prakticirati. Če primerjate način življenja, ki temelji na tej praksi, s tem, kar se dogaja v svetu in človeški družbi, boste odkrili, kako dragoceno resnico nam je zapustil Buda. Je zelo preprosta, kakor je tudi praksa zelo preprosta. Vendar zato te resnice ne smemo prezreti, temveč moramo odkriti njeno veliko vrednost. Če je nekaj preprosto, običajno pravimo: „Ah, to poznam! To je čisto preprosto. Vsak to pozna.“ Toda če ne odkrijemo vrednosti tega, kar je preprosto, nam nič ne pomeni. Enako je, kot če ga ne bi poznali. Bolj ko poznate kulturo, bolj boste razumeli, kako resničen in kako potreben je ta nauk. Namesto da bi zgolj kritizirali svojo kulturo, se morate s telesom in duhom predati praktici­ranju te preproste poti. Potem bosta iz vas rastli družba in kultura. Za tiste, ki so preveč navezani na svojo kulturo, je prav, da so kritični. Njihova kritična drža pomeni, da se vračajo nazaj k preprosti resnici, katero je zapustil Buda. Toda naša praksa je v tem, da smo osredotočeni na preprosto, temeljno prakso in na preprosto, temeljno razumevanje življenja. V našem delovanju naj ne bi bilo nobenih sledi. Ne bi se smeli vezati na nenavadne ideje ali lepe stvari. Ne bi smeli iskati nekaj dobrega. Resnica je vedno povsem blizu, je na dosegu roke.

NIRVANA, SLAP
„Življenje in smrt sta isto. Ko enkrat spoznamo to dejstvo, nimamo nobenega strahu pred smrtjo, niti nimamo nobene prave težave v življenju.“

Če greste na Japonsko in obiščete samostan Eiheiji, boste pred vstopom vanj videli majhen most, ki se imenuje Hanshaku-kyo, kar pomeni „most polovičnega zajemanja.“ Vedno kadar je Dogen Zenji zajemal vodo iz reke, je vzel le polovico od zajetega, ostanek pa vrnil reki, ne da bi kaj zlil stran. Zato se most Hanshaku-kyo imenuje „most polovičnega zajemanja.“ Kadar si v Eiheijiju umivamo obraz, napolnimo posodo le do sedemdeset odstotkov prostornine. In ko smo se umili, izpraznimo vodo v smeri svojega telesa in ne proč od njega. V tem se izraža spoštovanje do vode. Ta način prakse ne temelji na kakšni ideji varčnosti. Morda je težko razumeti, zakaj je Dogen polovico vode, ki jo je zajel, vrnil nazaj reki. Ta vrsta prakse gre onkraj našega mišljenja. Če občutimo lepoto reke, če smo eno z vodo, potem bomo intuitivno ravnali tako kot Dogen. Naša prava narava je, da tako ravnamo. Toda če je vaša prava narava zakrita s predstavami varčnosti in donosnosti, potem je način Dogenovega ravnanja nesmiseln.

Nekoč sem šel v narodni park Yosemite in tam videl orjaške slapove. Najvišji med njimi meri do 450 metrov in padanje vode je podobno zavesi, ki bi jo spustili z vrha gore. Ne zdi se, da bi voda padala hitro, kot bi morda pričakovali; zaradi razdalje izgleda, kot da voda pada navzdol zelo počasi. In voda ne pada navzdol kot tok, temveč se razdeli na veliko tenkih curkov. Od daleč izgleda kakor zavesa. Ob tem sem premišljeval, da mora biti za vsako kapljico zelo težko izkustvo, priti dol s tako visokega vrha. Potreben je čas, kot veste, veliko časa, da voda končno doseže dno slapa. In zdi se mi, da je podobno tudi z našim člo­veškim življenjem. Veliko težkih izkušenj imamo v življenju. Toda obenem, sem razmišljal, voda izvorno ni razdeljena, temveč je en sam tok. Samo ker je razdeljena, ima pri padanju določene težave. Tako je, kot da voda ne bi imela občutja, dokler je en sam tok. Šele ko se razdeli na mnogo kapljic, prične imeti ali izražati neko občutje. Kadar gledamo celotno reko, ne začutimo žive dejavnosti vode, toda ko del vode zajamemo v posodo, potem izkusimo neko občutje vode in tudi začutimo vrednost osebe, ki vodo uporablja. Če čutimo sebe in vodo na ta način, potem je ne bomo mogli rabiti zgolj v materialnem smislu. Je živa stvar.

Preden smo se rodili, nismo imeli nobenega občutja; bili smo eno z vsemirom. To imenujemo zgolj duh ali bistvo duha ali véliki duh. Potem ko smo po rojstvu ločeni od te enosti, kakor veter in skale ločijo padajočo vodo od slapu, imamo občutja. Težave imate, ker imate občutja. Navezani ste na svoja občutja, ne da bi vedeli, kako takšno občutenje nastane. Če ne doumete, da ste eno z reko ali eno z vsemirom, vas navdaja strah. Toda voda je voda, če je razdeljena v kapljice ali ne. Življenje in smrt sta isto. Ko enkrat spoznamo to dejstvo, nimamo nobenega strahu pred smrtjo, niti nimamo nobene prave težave v življenju.

Ko se voda povrne v svojo izvorno enost z reko, v sebi nima več posamičnega občutenja. Nazaj pridobi svojo lastno naravo in najde mir. Kako vesela mora biti voda, ko se vrne v izvorno reko! Če je temu tako, kaj bomo čutili, ko bomo umrli? Mislim, da smo kakor voda v posodi. Takrat bomo imeli mir, popoln mir. Morda se nam to zdaj zdi preveč popolno, ker smo še tako zelo navezani na lastna občutja in na svojo posamično eksistenco. Zdaj imamo še nekaj strahu pred smrtjo, toda ko bomo pridobili nazaj našo resnično, izvorno naravo, bo nastopila nirvana. Zato pravimo: „Doseči nirvano je miniti.“ Miniti ni najprimernejši izraz. Morda bi bilo bolje reči preiti ali iti naprej ali združiti se. Ali ne bi poskusili najti kakšen boljši izraz za smrt? Ko ga boste našli, boste imeli povsem novo razumevanje življenja. Podobno bo mojemu doživetju, ko sem videl vodo v orjaškem slapu. Predstavljajte si, bil je visok 450 metrov!

Pravimo: „Vse prihaja iz praznine.“ Celovita reka ali celovit duh je praznina. Ko dose­žemo to razumevanje, najdemo pravi pomen svojega življenja. Ko dosežemo to razumevanje, lahko vidimo lepoto človeškega življenja. Preden dojamemo to dejstvo, je vse, kar vidimo, zgolj utvara. Včasih precenjujemo lepoto, včasih jo podcenjujemo ali je sploh ne opazi­mo, ker naš mali duh ni v sozvočju s stvarnostjo.

O tem govoriti na ta način je prav lahko, toda to dejansko čutiti ni tako preprosto. Vendar s prakticiranjem zazena lahko razvijete to občutje. Če ste zmožni sedeti s celotnim telesom in duhom, v enotnosti duha in telesa, ter vas vodi univerzalni duh, boste zlahka dosegli pravo razume­vanje. Vaše vsakdanje življenje bo prenovljeno, ne da bi bili navezani na staro, zmotno razlago življenja. Če spoznate to dejstvo, boste odkrili, kako brez pomena je bila stara razlaga in koliko nesmiselnega truda ste vložili. Našli boste pravi pomen življenja in četudi vam je težko padati z vrha slapu k vznožju gore, se boste veselili svojega življenja.

IZKUSTVO, NE FILOZOFIJA
„Nekaj svetoskrunskega je govoriti, kako dovršen je budizem kot filozofija ali kot nauk, ne da bi vedeli, kaj dejansko je.“

Čeprav je v tej deželi veliko ljudi, ki se zanimajo za budizem, pa se jih le malo med njimi zanima zanj v njegovi čisti obliki. Večino zanima preučevanje nauka ali filozofije budizma. Ko ga primerjajo z drugimi religijami, pri budizmu posebej cenijo to, kako intelektualno dodelan je. Toda to, ali je budizem filozofsko globok, ali dober, ali dovršen, sploh ni odločilno. Naš namen je, da ohranjamo prakso v njeni čisti obliki. Včasih se mi zdi, da je nekaj svetoskrunskega govoriti, kako dovršen je budizem kot filozofija ali kot nauk, ne da bi vedeli, kaj dejansko je.

Prakticirati zazen v skupini je najpomembnejša stvar v budizmu in tudi za nas, kajti ta praksa je izvorni način življenja. Če ne poznamo izvora stvari, ne znamo ceniti sadu prizadevanja v našem življenju. Naš trud mora imeti smisel. Najti smisel truda pomeni najti izvorni vir truda. Ne smemo si delati skrbi glede sadu našega truda, preden ne poznamo njegovega izvora. Če izvor ni jasen in čist, naš trud ne bo čist in nas tudi njegov sad ne bo zadovoljil. Če pridobimo nazaj svojo izvorno naravo ter se na tej osnovi nenehno trudimo, bomo znali ceniti sad svojega truda trenutek za trenutkom, dan za dnem, leto za letom. Na tak način bi morali ceniti življenje. Tisti, ki se vežejo samo na sad svojega truda, nimajo priložnosti, da bi ga cenili, kajti ta ne bo nikoli prišel. Če pa se vaš trud v vsakem trenutku dviga iz čistega izvora, bo vse, kar počnete, dobro in zadovoljni boste z vsem, kar počnete.

Praksa zazena je praksa, pri kateri se znova vrnemo k čistemu načinu življenja, onkraj pridobitnih predstav, onkraj slave in dobička. S to prakso preprosto vzdržujemo svojo izvorno naravo, kakor ona je. Nobene potrebe ni, da bi razglabljali, kaj je naša čista izvorna narava, ker je onkraj intelektualnega razumevanja. In tudi ni potrebe, da bi jo cenili, ker je onkraj našega spoštovanja. Zato preprosto sedimo, brez predstave po kakšni pridobitvi, z najčistejšim namenom, da bi ostali tako tiho kot naša izvorna narava – to je naša praksa.

V zendu ni nič posebnega. Preprosto pridemo in sedimo. Potem ko smo bili v med­sebojni povezanosti, odidemo domov in se posvetimo vsakdanji dejavnosti kot nadaljevanju čiste prakse ter se veselimo pristnega načina življenja. Pa vendar je to zelo nenavadno. Kamor koli pridem, me ljudje sprašujejo: „Kaj je budizem?“ ter imajo pripravljene beležke, da bi si zapisali odgovor. Lahko si predstavljate, kako mi je pri duši! Toda tu enostavno prakticiramo zazen. To je vse, kar počnemo, in srečni smo v tej praksi. Za nas ni nobene potrebe, da bi razumeli, kaj je zen. Prakticiramo zazen. Zato nam ni treba vedeti, kaj je zen v intelektualnem smislu. Menim, da je to zelo nenavadno za ameriško družbo.

V Ameriki je veliko modelov življenja in veliko ver, zato se zdi povsem normalno govoriti o razlikah med posameznimi religijami in jih med seboj primerjati. Toda mi nimamo nobene potrebe, da bi primerjali budizem s krščanstvom. Budizem je budizem in budizem je naša praksa. Pravzaprav sploh ne vemo, kaj počnemo, kadar preprosto prakticiramo s čistim duhom, zato naše poti ne moremo primerjati s kakšno drugo religijo. Nekateri ljudje bodo rekli, da budizem zen ni religija. Morda je temu tako, morda pa je budizem zen religija pred religijo. Zato mogoče ni religija v običajnem pomenu. Toda je čudovit in čeprav ne preučujemo, kaj je v intelektualnem smislu, čeprav nimamo nobenih katedral in nobenega vpadljivega okrasja, lahko cenimo svojo izvorno naravo. To je, menim, prav nenavadno.

(prevedel Branko Klun)


[1] »Zazen« pomeni zen (meditacija) v sedenju (»za«, jap. sedenje); temeljni način meditacije pri zenu (op. prev.).

[2] »Awareness« – zavedanje (brez nosilca zavedanja), pozornost, ovedenje (op. prev.)

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv