Razveseljiv dosežek domačega potopisja

Andrijan Lah

(Pavle Rak: Zlati ptič na kobrini glavi. Ljubljana, Cankarjeva založba, 2002, 225 strani)Da Pavle Rak (rojen 1950 v Beogradu) ni le občasen popotnik, ampak je popotništvo njegov življenjski stil, priča zapis na platnici njegove knjige Zlati ptič na kobrini glavi. Tam preberemo med drugim: »Živim med Kranjem, Parizom, Peterburgom, Atosom in Beogradom«. Lahko bi rekli, da je avtor razpet med Zahodom in Vzhodom, le da se nekoliko bolj nagiba na Vzhod. O tem nas med drugim potrjujejo avtorjevi popotni zapiski, katerim je Vzhod dal tudi naslov (Zlati ptič na kobrini glavi). ...

Izbrisana meja

Pavle Rak

Oči sem “dal na peclje” in si na vso moč prizadeval, da ne bi spregledal nekoč tako dobro zastražene meje, posejane z minskimi polji, preprežene z bodečo žico, s pasom sveže pograbljene zemlje, na kateri je bila vidna vsaka sled, tudi vrabčja. Nepremično sem buljil v rahlo zamegljene zgodnjejesenske njive: zeleno, rjavo, spet zeleno, malo rumenega. Gozdovi, v katerih je listje komaj začelo odpadati, mokre potke poleg proge, majhne, urejene železniške postaje – vse popolnoma prazne. Hej, ljudje, kje ste? Mejo sem spregledal. Kam so se poskrile vse nekdanje ...

Utopiji, primerni času

Pavle Rak

Sliši se kot anekdota, a je žalostna resnična zgodba neke družine ruskih »novih bogatašev«: Družino so sestavljali oče, mati in sin. Oče je bil politik in poslovnež, mati uspešna znanstvenica. Sin je stopal po očetovi poti. Družinski prijatelj pripoveduje, kako je nekega dne slišal očeta reči enemu svojih poslovnih partnerjev: »Ni mi jasno, kako sploh lahko živiš, ko pa zaslužiš samo 10.000 dolarjev na dan.« Sin je imel po dveh-treh letih poslovanja že kapital, ki je močno presegal tristo milijonov dolarjev. Nekega dne je mati dobila poziv na znanstveno konferenco...

Misli iz dnevnika 1952

Edvard Kocbek

Filozofska branjaPrebral v Öffentliche Weg (18. 1. 1952) daljši esej o eksistencializmu ter prišel ob njem do jasnega spoznanja, kje stojim. Eksistencializem me še bolj odbija od diamata, zato bi rad prijel za pero in svoje miselno mesto določil. To tembolj, ker mi celo Ziherl podtika Sartra[1] in v današnji Pravici govori o kocbekovščini kot pesimističnem in idealističnem nagnjenju pri književni in kulturni mladini. To bi zijali, če bi mi pustili objaviti traktat, ki bi pokazal trdne realistične osnove, hkrati pa podčrtal tisto izkustveno svobodo, ki...