Uvodnik

Gorazd Kocijančič

Napad na Svetovni trgovinski center in Pentagon je ameriška administracija kmalu proglasila za vojno dejanje. Analitiki so pohiteli s pojasnili, da se »novi« terorizem razlikuje od »starega« prav po tem, da hoče doseči srhljive učinke, ne da bi mu bilo mar za semantiko. Stari terorizem naj bi bil srhljivo sredstvo komunikacije, novi pa naj bi hlepel le po dejanskem učinku in naj bi zato zahteval povračilna vojna dejanja. Vojna napoved grešnemu kozlu Afganistanu je logična posledica takšnega razumevanja terorja.
Vendar pa so takšne oznake nespametne in povsem neustrezne. Dejanje islamskega terorizma ima eminentno simboličen pomen. V zavest ameriškega ljudstva učinkovito priklicuje smrt, minljivost – in s tem večnost, neskončnost edinega »Boga« in realnost posmrtnega življenja. Osama bin Laden ni norec, ampak človek specifične molitve. Bojevnik vere, ki mu je bilo v življenju dano vse, tako da je njegova celotna eksistenca morala postati radikalno soočenje z vprašanjem »smisla«, ki je onstran vsega. Na to vprašanje je Osama bin Laden odgovoril z odgovorom vere, s totalno vdanostjo Absolutnemu. In totalna vdanost zahteva širjenje sporočila. Spreobračanje nevernih. Četudi za ceno svojega življenja ali njihovih življenj. Zaradi te predanosti se mi muslimanska duhovnost na nek način zdi vredna občudovanja. V popolni devociji Edinemu je skrita njena resnica. Vendar pa je ta transcendenca, v kateri bojeviti islamizem vidi odgovor na vprašanje o smislu, transcendenca brez človeka. Ubijajoča, morilska transcendenca. Resnica, sprevržena v Zlo.
Na drugi strani je ameriška »duhovnost«, simbolično upredmetena v visokih stolpnicah WTCja, pravzaprav uresničenje humanizma brez Transcendence. »Bog« seveda živi na marginah ameriške psihe; devetdeset odstotkov Američanov se ima za verne. Vendar je drugost Boga, resničnost večnosti, resničnost posmrtnega življenja razkrojena v življenjskem slogu potrošniške, permisivne, postvarjene, poplitvene Amerike, kakršno lahko razbiramo iz njenih medijskih samoreprezentacij. »Vera« je le okvir raznih človeških eksperimentov: vseeno, ali gre za predanost delu ali za čisti hedonizem. Človek je – kot pri starem Protagoru – mera vsega. In globoko v njem je skrit strah pred smrtjo. Odpor do Drugega. Duhovnost raznih krščanskih cerkva je vse prevečkrat le instrumentaliziran dodatek temu antropocentrizmu.
Vsaka od dveh zoperstavljenih strani ima svojo resnico. In obe sta globoko lažni, neresnični prav v svoji izoliranosti. Prihodnost človeštva je odvisna od tega, ali bomo znali preseči to nasprotje med morilsko Transcendenco in človeštvom brez odprtosti za Večnost, za neskončno Skrivnost.
Edina pot, ki nas lahko kam pripelje, je sinteza, ki priznava človeka in njegove možnosti, njegovo svobodo in pravico do samoopredelitve, a se obenem ne boji smrti in dejansko živi v radikalni predanosti Neskončnemu, veri v nedoumljivo večnost, v premagano smrt.
Takšna duhovnost ni privilegij ene kulture, civilizacije ali religije. Tudi je ni treba šele iznajti, čeprav zahteva vedno nove ustvarjalne napore. Srečamo jo tako v taoizmu kot budizmu, tako v islamskem sufizmu in šiitski mistiki kot v judovski pobožnosti. Srečamo jo v velikih literaturah vseh kultur. Živa je tako v najvišjih dosežkih poganske antike kot v sadovih duhovnosti krščanskega Vzhoda in Zahoda. Prepoznamo jo v najdrznejših sodobnih iskanjih. Srečamo je povsod, kjer so posejana semena Logosa.
Osrednji del pričujoče številke elektronske revije Logos sestavljajo prispevki z mednarodnega kolokvija o misli, ki nam je zapustila eno najbogatejših dediščin, iz katere lahko črpamo v svojem prizadevanju za takšno »bogo-človeško« duhovnost: dediščino ruske religijske filozofije. Čeprav so prispevki tako tematsko raznoliki, da jih ne moremo zvesti na osnovno misel, je vendar v vseh priklicana v spomin drugost Absolutnega, ki pušča človeku, da biva in živi v polnosti svoje človeškosti, svoje svobode. Na krščanskem Zahodu je takšno sintezo nekoč utelešala drža svetega Frančiška in Bližnjem Vzhodu duhovnost puščavskih mater. Iz te sinteze se rojeva tudi sodobno ustvarjanje: to dokazuje tako poezija mladega slovenskega pesnika Primoža Čučnika kot likovno ustvarjanje Jožefa Muhoviča.