Ruski Feniks ali kaj je filozofija v Rusiji? Dec20

Tags

Related

Share

Ruski Feniks ali kaj je filozofija v Rusiji?

Pavel Kuznecov

Nenavadno, a zdi se, da so vse katedre na naših univerzah mrtve.
V. Rozanov, 1916.

Filozofija v Rusiji ima nesrečno usodo in čeprav je nesrečnih usod pri nas veliko, je, kot je znano, vsaka nesrečna po svoje. Ljudje z ljubeznijo do modrosti, ki naj bi bili “lastniki duš”, to pravzaprav nikoli niso bili in tudi danes niso. Na evroazijski celini je to bil in ostaja kdor koli, le filozofi ne. Čaadajev, slovanofili, Solovjov, Berdjajev, Losev, Bahtin, Mamardašvili nikoli niso imeli takega vpliva na zavest sodobnikov kot njihovi zahodni kolegi: Kant, Hegel, Bergson, Sartre, Derrida ali Heidegger. Bacon in Descartes sta postavila temelje evropske civilizacije – o takem vplivu ruski filozofi ne morejo niti sanjati (Vladimira Uljanova Lenina pač ne moremo uvrščati k filozofski miselnosti). Pri vsej očitni filozofskosti ruske duše, v deželi, kjer je vsak tretji bolj ali manj izobražen človek premišljevalec samega sebe, obstaja posebno do metafizike kot take, kot avtonomne sfere intelektualne dejavnosti, stalno nezaupanje in precej ironičen odnos. Razumljivo je, da je potrebno razlikovati filozofijo kot svobodno iskanje resnice, ki kakor duh veje, kjer hoče in kakor hoče, in filozofijo kot poklic, ki ga pri nas največkrat redko kdo jemlje resno. »V Rusiji je danes veliko filozofov, vendar filozofije ni«, to nenavadno sodbo je pogosto slišati iz ust privržencev ljubezni do modrosti. Kaj to pomeni? In zakaj je tako?

Stvar ni toliko v tem, da si je uradna (akademska) filozofija v Rusiji v vseh režimih prizadevala (ali pa je bila v to prisiljena) služiti interesom oblasti, ampak se je sleherni dan tudi gnala, da bi jim služila zaradi naročila, naj izdela novo ideologijo za “novo Rusijo” Če so bile v vzhodni Evropi po »žametnih revolucijah« vse ideološke katedre razpuščene, pa so v postkomunistični Rusiji borci na ideološki fronti večinoma ostali na svojih položajih. »Istmatiki« in »diamatiki«, kritiki škodljivega antikomunizma, borci z ideološkimi diverzijami naprej učijo družbo filozofije, pripravljajo svoje konference in filozofske kongrese in ustvarjajo zatohlo prostranstvo, v katerem umira vse pokončno in kjer propadajo redki živi glasovi. Zaradi pravičnosti je treba povedati, da je tovrstno predstavo o sodobni intelektualni krajini možno dobiti iz akademske publikacije »Vprašanja filozofije«, ki se je do nerazpoznavnosti spremenila v zadnjih desetih letih. A čeprav se v reviji po starem stalno pojavljajo stilno in sicer dolgočasni teksti sovjetskih akademikov in profesorjev filozofije tipa »znanost, filozofija, nravnost« (prej je bilo »marksizem, humanizem, morala«), so v drugem delu revije ostri teksti z različno problematiko, sveži prevodi in publikacije…

Vse to je seveda na površini. Drama ruske misli pa je veliko resnejša in njene korenine segajo v globoko preteklost.

Resnica in bit v resnici: ruska misel in zahodna filozofija

Je tu vplival ruski karakter ali zgodovinske okoliščine – tega vprašanja ne bom reševal. Vendar je nedvomno, da filozofija pri nas nima sreče. Starodumovsko: “Um, pa čeprav je samo um – je čisto brezdelje” – se, kot kaže, odraža v vsakem Rusu.
Pavel Florenski

Stara Rusija, ki je dobila krščanstvo iz Bizanca, je bila iz raznih vzrokov prikrajšana za najbogatejše grško filozofsko-bogoslovno nasledstvo. Obstajata najmanj dve razlagi te dramatične situacije: odsotnost antičnega elementa, na katerem je bila osnovana krščanska kultura tako v Grčiji kot v Rimu in odklon od grškega in latinskega jezika kot izvirov krčanske omike. Gustav Špet je videl v tem temeljno dramo ruske kulture:«Krstili so nas grško, jezik pa so nam dali bolgarski. Kaj je mogel prinesti s sabo jezik naroda brez kulturne tradicije, literature, zgodovine? Solunska brata (Ciril in Metod) sta odigrala za Rusijo fatalno vlogo. Le kaj bi bilo, če bi sprejeli krščanstvo v grščini, kot ga je Zahod v latinščini?«

Človek povsem drugega kova, oče Sergij Bulgakov, se v svoji izpovedi Pri stenah Hersonisa (1922), ki je bila izdana šele 50 let po njegovi smrti, kar ni nenavadno, pretresen nad rušenjem Imperija in Cerkve v svojem pojmovanju sklada s skeptikom in agnostikom Gustavom Špetom, le da poudarjata različne stvari. V sprejetju krščanstva iz Bizanca je po njegovih besedah »zgodovinska usoda Rusije postala tragedija kulturne osamljenosti in ločenosti, nekak križev pot.« Razlika v zgodovinski zrelosti je bila med Bizancem in Rusijo »tako velika, da izključujem vsako misel o prijateljskem sodelovanju« … Zato so slovanska plemena lahko sprejela le zunanjost bizantinskega obreda, ne pa bizantinske kulture v vsej njeni raznovrstnosti: »Odtod je bilo rusko krščanstvo za dolgo obsojeno na versko obredje … Takrat je bil položen začetek tega zunanjega krščanstva, ki za obredom pušča nedotaknjeno vso zverinsko pogansko stihijo, ki je čez tisoč let krščenja Rusije vstala pred nami kot da ni bilo niti Kijeva niti Hersonisa.«

Seveda je nesmiselno obsojati zgodovino, vendar je situacija jasna: ko je Stara Rusija sprejela grško krščanstvo v slovanskem jeziku, je bila obsojena na osamljenost, bila je odtrgana od bogoslovnega in filozofskega razsvetljenja. Rusija je bila krščena, ne pa prosvetljena, zato je na prelomu stoletij tu opaziti nezadostnost tako bogoslovne kot tudi filozofske misli. Še več, nezaupljiv odnos do vsake drugačne teorije je postal organski del ruske kulture. Kot v srednjeveški Rusiji srečujemo nenehne napade na račun “grškega govoričenja” <ellinskoe bljadoslovie> tako slišimo tudi v svetovni literaturi 19. in 20. stoletja – od Gogolja do Pasternaka – rezke opazke na račun kakršnega koli umskega ali analitičnega znanja, ki ubija in ruši »živo življenje«. To je povezano tudi z drugim pomembnim aspektom vpliva Bizanca na kijevsko in moskovsko Rusijo.

Kot opažajo krščanski zgodovinarji je v razvoju Bizanca nastal edinstven trenutek, ko se je bizantinska kultura v osnovnih smernicah dovršila. Takrat je postala pomembna sakralizacija preteklosti, kar je med drugim neizbežno za katerokoli srednjeveško kulturo. “Vsako novo izrekanje bogoslovnih tem, vsako postavitev novih vprašanj je treba zvesti na to preteklost” – tako Aleksander Šmeman označuje to dobo. Predanost svetim očetom in njihovi avtoriteti je glede na citate (ki so včasih iztrgani iz konteksta) zagotovilo blagoslova. Prav v tem času je bila Rusija krščena v pravoslavno vero in z njo je prišlo prepričanje, “da je vse razrešeno in sklenjeno v preteklosti in da nanašanje na to preteklost daje porok pravovernosti <pravoslavie>.”
S to religiozno zazrtostjo v preteklost <passeizm> je povezan tudi posebne vrste prelom v ruski kulturi apofatične tradicije, ki je prišla iz globin bizantinskega pravoslavja.

Zato tako pozno – sredi 19. stoletja – in na teh prelomnicah nastaja ruska filozofija v stalnem prepletanju naklonjenosti in nenaklonjenosti, ljubezni in zavisti do Zahoda. Pojavila se je ne toliko zahvaljujoč teoretičnemu delu misli, kot zatrjujejo kritiki, ampak bolj neposredno iz temnih globin notranjih tegob. Ne glede na vse svoje pomankljivosti in padce, ki jih zdaj pogosto omenjajo (nestrogost razumskega aparata, sinkretizem, lirično-filozofski stil, prizadevanje zgrabiti Boga za brado itd.), je ruska misel druge polovice 19., začetka 20. st., od slovanofilov in Vladimira Solovjova do Berdjajeva in Stepuna ustvarila veliko religiozno-filozofsko utopijo, nič manj pomembno od tiste, ki jo je ustvarila ruska literarna in slikarska avantgarda.To je bilo prizadevanje za univerzalno sintezo kulture, krščanstva, metafizike, projekt religiozne preobrazbe naše biti, oblikovanje drugega človeka in človeštva, kar se je neizbežno končalo z zgodovinsko katastrofo…

Ruska filozofija je, izgnana v emigracijo, prav tam doživela svoj pozni razcvet in zaton, ki se je tiho končal v 60 letih. Vendar je zametke sodobne metafizične situacije možno opaziti v emigraciji v enaki meri kot v Moskvi ali Peterburgu. Filozofski teksti so se tiskali v znanih emigrantskih časopisih »Vestnik RHD«, »Kontinent«, »Sintaksis«, edina publikacija, posvečena izključno sodobni misli, je postala religiozno-filozofska revija »Beseda«, ki je izhajala v Parizu od 1982 v redakciji Tatjane Goričeve, Pavla Raka in Borisa Grojsa. Čeprav revija ni mogla imeti velikega vpliva, je postala predhodnica za mnoge filozofske revije, ki so se pojavile v prestolnici že v času pred perestrojko (»Načala«, »Logos«, »Put«, »Stupeni«, »Volšebnaja gora« itd.) Stvar ni toliko v tem, da so se v Besedi objavljali filozofski teksti in esejistika avtorjev, ki so kmalu postali znani: A. Volohonskij, T. Goričeva, B. Grojs, I. Kabakov, V. Krivulin, Ju. Mamleev, A. Pjatigorski, I. Smirnov idr., revija je tudi neposredno spregovorila o sodobnosti in si pri tem prizadevala združiti filozofijo in bogoslovje, kulturo in religijo, nacionalno tradicijo in sodobno zahodno misel. Določena filozofska vprašanja in razumevanja so se prvič pojavila na straneh “Besede”: metafizika telesa, postmodernizem, konec zgodovine, utopija, apokalipsa, tehnika kot magija, dekonstrukcija; prav tako tudi imena, o katerih je takrat v Rusiji slišal malokdo: Bataille, Deleuze, Foucault, Lacan, Levinas, Girard, Sloterdijk z ene strani in z druge predstavniki evropske religiozne misli: Balthasar, Jannaras, Clement. Vsi so se prvič in najverjetneje tudi zadnjič združili pod isto streho. V nadaljnem razvoju se avtorji “Besede” razhajajo (B. Grojs se ukvarja v osnovi s filozofijo umetnosti, T. Goričeva nadaljuje v žanru religiozno-filozofske estetike), kot se razhajajo tudi poti sodobne kulture in krščanstva. Ruska filozofija “srebrnega veka”, ki je bila ponovno tiskana v velikih nakladah konec 80, začetek 90 let, doživlja drugo rojstvo, v času perestrojke pa je nepotrebna tako družbi kot cerkvi in državi ter ostaja v praznini. Srečanje filozofije in pravoslavja, kulture in bogoslovja, ki so si jih prizadevali uresničiti S. Averincev, S. Horužij, N. Gavrjušin in mnogi drugi avtorji, se ni zgodilo, nasprotno, vsi postavljeni mostovi so se zrušili zaradi tržnega novopoganstva, postmodernistične skepse in cerkvenega obskurantizma.

Posebno bogoslovno filozofski dosežki domačih fundamentalistov žal niso veliki, z izjemo A. Dugina, izdajatelja evrazijske revije »Elementi«, metafizika in geopolitika, neobičajno plodovitega avtorja, ki se je v svoji kritiki zahoda orientiral izključno po zahodnih vzorcih.

Morda je »Beskonečnyj typik« D. Gladkovskega eno izmed najboljših del podobnega tipa, ki je nastalo v 90, kjer je združena pretrgana tradicija in dramatična sedanjost, filozofija in literatura, religiozna iskanja in nihilizem postmoderne.

Ob neki priložnosti je Kant ironiziral egipčanske menihe, ki so svoje meniško življenje imenovali »filozofija«. Danes pa se stalno srečujemo s primeri, ko sta čisti intelektualizem in avtonomno mišljenje v Rusiji izpostavljena napadom z vseh strani. Ruski emigrant – hegeljanec Aleksander Kojeve, ki je pomemben za francosko misel 30 let, je razglasil konec filozofije, konec zgodovine in za vedno zapustil filozofijo; radikalni ruski umi (ne samo hegeljanci) pa preklinjajo metafiziko, postajajo duhovniki ali kmetje in s tem potrjujejo staro bogoslovno resnico, da metafizični problemi niso rešljivi v mišljenju, ampak v praksi pravičnega življenja.

Tukaj je možno ugotoviti, kakšna je edinstvena vloga filozofije v Rusiji. Apofatična kultura, ki ne pozna ostrih formalnih opredelitev, ne rojeva toliko lastne misli (četudi samonikleži v duhu G. Skovorode, N. Fedorova ali D. Andrejeva nikoli ne bodo izumrli), ampak bolj dramatično doživlja tuje ideje, simbole in paradigme. Spreminja jih v svoje, potaplja v bolečino in kri stvarnega sveta in vodi do zaključka, predelave, absurda. V teku 150 let smo dramatično preživeli hegeljanstvo, pozitivizem, kantovstvo, antropozofijo, ničejanstvo in končno marksizem. Tako danes prihaja na površje psihoanaliza, poststrukturalizem, mutacije vzhodnega misticizma, nevarno hitro tudi »nedolžni« liberalizem, ki pušča krvave rane na telesu kontinenta. Evrazijsko prostranstvo ostaja gigantski poligon, kjer se bodo, kot kaže, odigrale intelektualne skrivnosti nastopajočega stoletja.

Smrt filozofije. Metafizika kot zgodovina filozofije

V intelektualni zgodovini Rusije imamo skrajno redek primer umiranja filozofije. Morda je ta »smrtnost«, krhkost, osnovna posebnost ruskega mišljenja.
D. Galkovski

V pretekli polovici stoletja smo bili priče zaporednih in razkošnih pogrebov, do katerega je v prvi vrsti prišlo pri posvečenih v ljubezen do modrosti. Najprej pri Nervalu in Nietzscheju umira Bog, kasneje nam sporočajo o koncu Avtorja, v neenakopravnem boju umirajo: Poezija, Umetnost, Roman, razglašajo izginotje človeka, nastopi konec zgodovine, kar končno privede do samomora metafizike – filozofija sporoča smrt Filozofije. Ta teza (prvič se je pojavila pri Heglu) se dejavno uporablja v zadnjem času in oznanja, da se filozofija spreminja v zgodovino filozofije in hermenevtiko. Problem je dovolj nazoren: filozofija tako na zahodu kot na vzhodu že dolgo ni več ljubezen do modrosti, ne sredstvo za doseganje resnice ne modrost kot taka. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je filozofija celostno zazrta vase, njen glavni smisel pa ljubezen do same sebe. Nekoč je Berdjajev razlikoval filozofijo, ki je govorila »nekaj« in filozofijo, ki je govorila »o nečem«, in s prezirom govoril o slednji, da ne bo trajala. Sedaj skoraj vsa filozofija govori le o »nečem«, tj. ne o biti kot takšni, ampak o njenih kulturnih in intelektualnih odrazih. V Rusiji je prišlo do tega, da filozofija umira dvakrat: naravno smrt je prehitela nasilna smrt v času sovjetske oblasti. Dvakrat pokopana se metafizika ponovno rojeva iz pepela kot zgodovina filozofije in kulturologija, ki sta v sovjetsko-ruskih pogojih postali najboljši način za notranjo emigracijo in sta dali pomembne rezultate. Delo, prevodi in komentarji S. Averinceva, V. Bibihina o Heideggerju in filozofskem jeziku, P. Gajdenka o Kierkegaardu, Jaspersu, Heideggerju, N. Mostrošilove o Husserlu in fenomenologiji, K. Svasjana o Nietzscheju itd. so bili glavni dogodki nedavnega intelektualnega življenja. Najbolj znana in dovolj snobovska moskovska literarno filozofska revija Logos je zgolj zgodovinsko filozofsko fenomenološka publikacija, prevodi in publikacije Husserla, Gadamerja, Rortyja idr. so v ospredju pred izvirnimi avtorskimi teksti. Kulturologija je prikladna, ker nanjo lahko navežemo kogar koli: poznega A. Loseva in M. Bahtina, J. Lotmana in vso tartujsko šolo, medievalista A. Gureviča in sociologa V. Maljavina, filozofa-disidenta G. Pomerancova, M. Epštejna, esejista B. Parmanova. Vsakdo lahko nadaljuje ta spisek po lastni presoji.

Jezik misli: filozofija kot literatura in filozofija kot ustna ustvarjalnost

Španski filozof Jose Gaos je kot vsi filozofi pisal v neverjetnem žargonu. Nekoč je človeku, ki ga je v tem pograjal, odgovoril: »Toliko slabše za vas. Filozofija je namenjena filozofom.« Temu dodajam frazo Andrea Bretona: »Filozof, ki ga ne razumem, je malopridnež.«
Luis Bunuel

Po pravilu filozofi pišejo slabo. Literarna brezobličnost metafizičnih spisov, pomnožena s specifičnim žargonom, naredi branje tekstov, posebno sodobnih, preprosto nemogoče. Filozofe z literarnim darom lahko preštejemo na prste ene roke: Platon, Montaigne, Pascal, Rousseau, Schopenhauer; Nietzsche, Bergson, Sartre, Russel, Wittgenstein. Zahvaljujoč svoji nadarjenosti so takoj stopili čez meje gole filozofije, njihove ideje imajo neprimerljivo širši vpliv. Kljub vsemu nenavaden način pisanja ni toliko odsotnost talenta pri tem ali onem mislecu kot problem same metafizike: kot predmet njenih razmišljanj od vsega začetka vstopa v dramatično nasprotje s konkretno upodobitvijo in plastičnostjo literarnega jezika. Zato so vsi literarno nadarjeni misleci antifilozofi v odnosu do predhodne tradicije. Konec 20. stoletja se je ta téma grdo poigrala s filozofijo. Ko so odkrivali neskončno število problemov v jeziku (z njimi so se ukvarjali: Wittgenstein in Heidegger, Barthes in Derrida), so se ti globoko zasidrali med filozofska vprašanja, da so le-ta postala brezupni plen sintakse in semantike: danes to upravičeno imenujejo »babilonsko plenjenje« filozofije.

Ruska filozofija je imela v tem smislu srečo: v stotih letih svojega obstoja je dala nemalo pisateljev: od Čaadajeva, K. Leontjeva do Rozanova, Šestova in Stepuna. V sovjetskem obdobju, ko je popolnoma gospodaril hegeljansko-marksistični dialekt, je bila tradicija filozofskega pisanja iz znanih razlogov prekinjena. Intelektualcev šestdesetih, sedemdesetih let, E. Iljenkova, H. Šedrovickega, H. Batiševa, ki so bili filozofi ustne besede, se vse do zdaj z obžalovanjem spominjajo njihovi učenci, njihova dela, objavljena pred kratkim, pa je danes težko brati. Paradoksalno je, da je filozofija v literarno usmerjeni Rusiji ustno ustvarjanje, bodisi v obliki pogovorov za mizo ali v obliki filozofskega seminarja in ima svoj vrh v gruzinsko-moskovskem Sokratu Merabi Mamardašvilu.

Filozof kot tujec

Komur se zgodi, da postane filozof, ta je po definiciji tujec. Mesto, seveda ne vsako, ima lahko svojega filozofa, vendar filozof temu mestu ne more biti domač.
Aleksander Pjatigorski

M. Mamardašvili (1930–1990) je bil načelno nesistematičen mislec. Ni maral filozofskega sistema, rad je imel mišljenje in je razvijal poseben tip filozofiranja – mišljenje na glas v obliki svobodne intelektualne improvizacije. Kaj je razsvetljenje? To je polnoletnost človeka, sposobnost samostojnega razmišljanja – Kantova misel, ki jo je filozof pogosto ponavljal. V Rusiji ni bilo razsvetljenja v zahodnem smislu, zato smo kot prej dežela nepolnoletnih. Obstajamo v carstvu nemišljenja, v prostranstvu bogate, vendar razrahljane, z ničimer utrjene in razpadajoče vsebine. »Kdor ne misli, umira,« – ta imperativ je opredeljeval filozofski stil avtorja Lekcij o Proustu in Kartezijanskih razmišljanj, čigar knjige se razlikujejo od njegovih ustnih improvizacij. Tukaj je glavno vnos ratia v kaos ruske zavesti in življenja, ki nenehno delata enake napake. Ostaja v nacionalni tradiciji ustnega filozofiranja in razume filozofijo ne kot teoretično obstajanje, ampak kot način obstoja. Mamardašvili je bil v opoziciji do domače mentalitete, ki postavlja življenje više od vsake zavesti, gnoze, metafizike. Filozof je v tem smislu res vedno tujec – v stalni kritiki zavesti, ideoloških klišejev, miselnih stereotipov. Osebnost tega Gruzinca – Evropejca na ruskem ozemlju, oboroženega z Descartesom in Kantom (od Rusov priznava le Čadajeva in V. Solovjova), je plastično demonstrirala pomembnost avtonomne samozavesti skupaj z eksistencialnimi izkušnjami. Poleg tega se je lotil skoraj naloge prepričevanja, premišljevanja, motrenja iracionalnih kategorij, črnih lukenj, brezen evrazijskega kontinenta, v prostranstvu katerega moramo živeti. Tukaj je nadaljevanje večletne utopije ruskega zahodnjaštva: vnesti v rusko stihijo ideje, forme in odgovornosti in naučiti ljudi misliti tako, kot mislijo v Evropi, in sicer ne realni, ampak prej idealni Evropi, ki v principu ne obstaja več.

Mamardašviliju ob bok lahko postavimo njegovega prijatelja Aleksandra Pjatigorskega (soavtorja v ožjih krogih dobro znane knjige “Simbol in spoznanje”), semiologa, budologa, v zadnjem času avtorja filozofskih romanov, ki se je skrival pred sovjetsko oblastjo v Londonu še leta 1974 in se redko pojavlja v metropoli. Če je Mamardašvili strogi vitez nekoliko staromodnega racionalizma, je Pjatigorski čudovit improvizator, še večji nasprotnik »sistemov«, intelektualni provokator, in celo razbojnik, ki ves čas misli sebi navkljub, pri tem pa primerja neprimerljivo, v budizmu pa se znajde enako dobro kot v semiotiki, evropski misli ali ruski literaturi. Prav tukaj je potrebno dati tudi metafiziki tisto, kar ji gre kot eni izmed redkih disciplin, ki sili človeka k večnemu, in razumeti njeno glavno prednost v primerjavi z vsemi humanističnimi vedami, ki se ukvarjajo z neskončnim in nesmiselnim kopičenjem in hranjenjem podatkov – to pa je sposobnost videti bistva, osnove in smisle, zahvaljujoč temu pa se svet popolnoma spreminja in postaja drugačen.

»Zaznamovani z mišljenjem«: intelektualec kot antropološki tip

“E, da je vse to filozofija!”, včasih pravijo ljudje in govorijo resnico, globoko resnico … Ko so ljudje mladi in jih misel še ni skazila, ne morejo brez nasmeha opazovati, kako nam hočejo zavest predstaviti kot življenje. Zavest pa gre včasih še dlje in postane še smešnejša: kadar hoče zamenjati življenje s teorijami o njem, ki temeljijo na znanju in naravnost izvirajo iz njega … Zavest je bolezen. Ne samo, da iz zavesti izvirajo bolezni (kar je tako jasno kot aksiom), ampak je sámo zavedanje – bolezen.
F. M. Dostojevski

Če smo že hvalili metafiziko, moramo nekaj povedati tudi o njenih dramatičnih problemih. Filozof (širše – intelektualec) je bitje, ki je potopljeno v neskončni in neustavljivi potok refleksije »z vzrokom« ali »brez vzroka«, brez začetka in brez konca. V glavnem mu je vseeno, kaj je predmet njegovega premišljevanja (npr. »dobra« ali »slaba« literatura; »slaba« lahko vzbudi celo boljši impulz, kot »dobra«), saj je na področju biti vse istoznačno in vse eno. »Ne v pisanju Montaigna, v meni samem je vse, kar iz tega razberem« – je znameniti rek Pascala, ki je resnično metafizičen. Z drugimi besedami je filozof neke vrste mag: iz surovega materiala življenja je sposoben skonstruirati svojo realnost in v njej obstajati. Ves čas opozarja na grozote in trivialnost družbe, filozof (v nasprotju z navadnim človekom) jih mora znati predelati in zadaj videti smisel. Glavni organ konstruiranja druge realnosti so odločne čeljusti intelektualne refleksije, včasih sposobne narediti čudeže: razstavljati in premlevati kakršenkoli absurd in ga na ta način sprejeti. Tema nadaljnega filozofiranja je sprejem in opravičitev sveta, kakor koli čuden že je. Filozof je tako ali drugače vedno konformist v pravem pomenu besede, ki svoje zavesti ne podreja svetu, ampak svet podreja sebi. Nikoli ni borec za resnico, saj razume relativnost vsake resnice. V opredelitvah idealnega filozofa ni in ne sme biti niti lastne pozicije niti naklonjenosti do te ali one ideje, saj je nasproti katerim koli najbolj resničnim idejam vedno mogoče postaviti druge, nič manj resnične. Filozof v principu organsko ni sposoben izbirati in pozicija Buridanovega osla, ki umira od lakote med dvema identičnima otepoma sena, je globoko metafizična. Vse oblike nesprejetja, upora ali izbora so v zgodovini misli pri Kierkegaardu, Nietzscheju, Šestovu ali Camusu »krivoverstvo« znotraj same filozofije. Opaziti je, da v vsem času svojega obstoja metafizika tako ni mogla dati nikakršne zunajreligiozne utemeljitve morale – primer je tragikomični kantovski imperativ. Prav s filozofskega stališča je nemogoče dokazati, da je dobro boljše od zla, ker je oboje nujno potrebno, saj sta to dve strani enega in istega. Od tu je jasno, da filozof konec koncev organsko ne pripada življenju, obstoj katerega je vedno izbira, drama, konflikt, saj iz neskončnega labirinta refleksije in dvoma ni izhoda. Filozof in vsa metafizika nista prisotna v biti, kot bi rekel Heidegger, saj sama sebi zakrivata dostop do svojih izvorov. “Kaj je zavest?,” beremo pri Pasternaku. Poglejmo. Zavestna želja zaspati in na drugi strani prava nespečnost, zavestna želja vživeti se v lastno prebavo in na drugi strani prava prebavna motnja… Zavest je strup, za subjekt je sredstvo za samozastrupitev, ki ga preizkuša na sebi. Zavest je svetloba, ki sili navzven, pred nami osvetljuje pot, da se nebi spotaknili. Samozavedanje lahko preoblikuje svet, lahko pa tudi uniči tistega, ki se zaveda samega sebe. Človek potrebuje smisle, ki odkrivajo drugo realnost in niso potrebni istočasno: razumevanje daje perspektivo, vendar lahko kvari in paralizira. V določenem pogledu je zgodovina metafizike kot samozavedanje kulture zgodovina borbe z življenjem (naravo), prizadevanje obvladati, pokoriti in podrediti si jo. Če začnemo z antično Grčijo, kjer sta kultura in filozofija obstajali zahvaljujoč suženjstvu, je vse do 20. stoletja to boj s spremenljivim uspehom. Vendar so se vsa prizadevanja vkovati realnost v intelektualni sarkofag v prejšnjem stoletju končala kot popolna katastrofa. “Za intelekt je značilno naravno nerazumevanje življenja,” je misel Bergsona, ki jo ponavlja sledeč Nietzscheju in pomeni, da zahodna metafizika šele v tretjem tisočletju obstoja vidi tako elementarno resnico in priznava svojo nemoč. Po vstaji množic se položaj filozofa in filozofije v principu menja: sprejem in opravičitev biti v slogu Spinoze, Hegla in celo Solovjova nista več možna. Zavest, obrnjena navznoter, teče svoj osamljeni tek in kvari dušo in telo svojega lastnika, ki se spreminja v vase upognjeno bitje, ki govori v fantastičnem jeziku, v katerem trudoma odkrivamo razlike med spoli. V ruski realnosti, kjer je bilo življenje vedno močnejše od vsakršnega samozavedanje, to poraja ali izrazit eskapizem, prizadevanja zgraditi zaščitne zidove iz nepronicljivega jezika, intelektualnega snobovstva in posnemati življenje intelektualcev na Zahodu, ali si prizadeva piti grenkobo, kar je, čeprav ne specifično filozofsko, pa vendar najboljši način prisostvovanja v biti in pomiritvi z resničnostjo.

Če si je Plotin, zadnji veliki filozof antike, ki je živel v ne tako katastrofičnem okolju, dovolil razkošje sramovati se lastnega telesa, je v sodobni kulturi situacija nasprotna. In namesto kantovskih vprašanj “Kaj lahko vem?”, “Kaj moram narediti?” in “Kaj lahko upam?” – je osnovno vprašanje postmoderne misli možno oblikovati približno takole: “Kako živeti v tem malenkostnem življenju intelektualcu, ki ima ne samo samozavedanje, ampak tudi točno tako telo kot drugi?”

Telocentrizem in postklasična filozofija

Dano mi je telo – kaj naj z njim,
Tem edinim, tem mojim?
O. Mandelštajm

Kopičenje kulturnih vrednot pripelje do njihove inflacije. Beseda, tako pisna kot ustna, brezkončno razmnožena v prostranstvih komunikacije, terja smisel in popolnoma izgublja ceno. Desakralizacija tekstov, ki so še pred desetimi leti izžarevali velikansko moč, se je z grozljivo hitrostjo zgodila pred našimi očmi. Žive besede, polne notranje vsebine, so umrle, razpadle in ne pomenijo nič, še naprej pa se množijo duhovi in prikazni, pri tem pa širijo verižno reakcijo samoporajanje navideznih veličin. Telo je seveda tudi lahko prevara, ne more pa lagati, predvsem ne lagati ves čas in domiselno, kot lažeta zavest in jezik, ki grmadita gore smeti in oceane laži. Vse se spreminja: krhko telo, ki ga v zgodovini misli obravnavajo s prezirom, se kaže kot edina resnična dejanskost v varljivem svetu videzev in simulakrov, ki ni sposobna lagati. Telesnost se spreminja v centralno poanto poklasičnega filozofiranja. Tradicionalna filozofija je spraševala o Bogu, svobodi, nesmrtnosti, smislu življenja in smislu filozofije, v postmoderni se dogaja zavestno smešenje glavnega in drugostopenjskega – odrekanje od metapripovedi in metaproblemov kot v principu nerešljivih. Vektor mišljenja je postavljen na rob, med marginalno kulturo, kjer odkrivajo njegove boleče točke. Moskovska založba “Ad Marginem”, okrog katere se zbirajo pristaši “filozofije v budoarjih”, je sredi devetdesetih prinesla na knjižni trg intelektualno uspešnice – antologijo “Markiz de Sade in XX stoletje”, kjer so bili zbrani teksti francoskih intelektualcev (od Batailla do Blanchota) o svojem najljubšem junaku, in “Venero v krznu” Sacherja Masocha s komentarjema Deleuza in Freuda; nadaljnjim tekstom Barthesa in Derridaja pa sledijo tudi knjige moskovskih telocentristov – V. Podoroge, M. Ryklina in drugih. Od Nietzscheja, Husserla in Heideggerja se je miselno polje sodobnosti preusmerilo izključno na francosko misel, ki diktira modo ostalemu svetu. Ko je poklasična filozofija na svojem znamenju izpisala imena francoskih intelektualnih moderatorjev, od Foucaulta in Lacana do Lyotarda in Nancyja ter se zavezala podpori psihoanalize in ustreznih finančnih fondov, se je odpravila na naskok dogmatskih trdnjav racionalizma (logocentrizma) pri tem pa dekonstruirala in zrušila vse, kar ji je bilo na poti. Filozofi sedaj govorijo o “sadomazohizmu” in “libidoznih investicijah”, o “zavesti misli” in o “telesu kulture”, “disciplinarnem telesu”, raziskujejo “krvni obtok v kulturi”, pišejo o “metafiziki rane”, “bolečini in nasilju”, “usodi zaušnice” (peterburški filozof V. Savčuk) in celo o “semantiki pljunka” (E. Nadtočij). Postklasično filozofiranje postaja vse bolj vplivno med mladimi filozofi, ki postopno izgubljajo interes za domačo filozofsko tradicijo, ki je bila v devetdesetih v osnovi okupirana z nedavnimi šablonskimi marksisti. In čeprav se nadaljuje intenzivno izdajanje ruskih mislecev “srebrnega veka”, so ti kot idoli in mejniki v drugem planu.

Vendar so, odkrito rečeno, rezultati metafizike in fenomenologije telesa bolj borni (gl. npr. “Fenomenologijo telesa” V. Podoroge ali prav z njegovimi komentarji nečitljivi “Corpus” J.-L. Nancyja). Filozofska odkritja ne dajejo več, kot dajejo tradicionalne prakse: psihoanaliza, etnografija, zgodovina religije, medicina, umetnost itd., telo premeteno polzi iz objema metafizike in še naprej ostaja “stvar na sebi”. Zaradi mnogih vzrokov se zvrst intelektualne uspešnice, ki je tako razširjen na zahodu, ne obnese v Rusiji (z redkimi izjemami tipa “Eros nemogočega” A. Etkinda). Nekateri filozofi, kot npr. A. Sekackij si prizadevajo vpisati filozofijo v aktualno sodobnost in razvijajo ideje “nove sofistike”, ki oznanja, da filozof v principu lahko dokaže ali ustvari karkoli v odvisnosti od zahtev naročnika. Vendar tako ali drugače filozofija ostaja malo izkoriščen intelektualni trg.

Ruska misel v teku svojega razvoja glede na očitno “mladostno negotovost” vase ves čas potrebuje avtoritetne sankcije od zunaj: absolutno gospostvo germanske filozofije v devetdesetih je zamenjal galski vpliv. Nekoč je Hegel pravično pisal, da je filozofija razkošje, ki ne vstopa v sfero življenjskih nujnosti. Zaprta sama vase, francoska misel nadaljuje z izrazitimi vzorci intelektualne masturbacije in kot ostra, prefinjena priprava k bogati, utrujeni prenasičeni kulturi daje potrebno ostrost in trpkost gurmanom francoske intelektualne kuhinje. Vendar se podana k drugi mizi slabo prebavlja skupaj s krompirjem na postnem maslu, zeljem, vodko in slanimi gobami. Druženje nedružljivega rojeva nove smisle, lahko pa izzove želodčne motnje, težko zaprtost ali metafizično drisko. Danes novi vplivi intelektualne mode prinašajo na ruski breg nova imena – Američana R. Rortyja, Slovenca Slavoja Žižka, Nemca P. Sloterdijka, Italijana D. Agambena, ki lahko hitro izginejo z dnevnim odlivom. Devetdeseta leta so bila čas vstajenja iz nebiti in dramatičnega učenjaštva, čas osnovanja tako lastnih tradicij, kot tudi vse raznolikosti svetovnih intelektualnih praks, bila so čas blodenj, dvomov in napak. Biti odkrit in samostojen, takšen, ki neboleče srka vase vplive, pri tem pa ne izgubi lastne identitete, združiti tradicijo in novosti – za vse to je potreben krepak in močan organizem, ki ga v ruski misli zaenkrat žal še ni.

Prevedla Nataša Marinko