Hlede:

Spoštovani gospod Ošlak !

Zelo cenim prodornost Vaših razmišljanj. Kljub temu – ali prav zaradi tega – se ne morem odreči nekaterim ugovorom k Vašim protiargumentom v zvezi z referendumom. Vprašanja, ki jih danes vključujemo v bioetiko, me namreč zelo mučijo, tako na duhovni kot na politično-pravni ravni. Zato sem jim posvetil že veliko mojih razmišljanj in spisov.

Vaše besedilo me nagovarja predvsem v svojih namenih, v tem, da teži po preseganju običajne ideološke konfrontacije, po preseganju etike in bioetike z Ljubeznijo in v opozorilu po absolutni vrednosti človeške osebe, ki ne sme biti nikdar stigmatizirana kot taka, osebe, ki je v vsakem primeru vredna našega ljubečega pristopa, še posebno takrat, ko je tega najbolj potrebna. In na splošno v opozorilu k absolutni prednosti osebe – ki je onkraj vsake naše pozitivne ali negativne definicije – pred vsako še tako dobro in sveto idejo. Ne samo zaradi tega, ker bodo mnogi, ki se v zvezi z “bioetičnimi vprašanji” v svojem življenju slabo ali zgrešeno ali grešno odločajo, šli pred nami v nebeško kraljestvo (na kar bi vsekakor morali večkrat pomisliti), ampak predvsem zato, ker smo – sami potrebni – v moči križa in odprtega groba poklicani k bratskemu ljubečemu sprejemanju slehernega, ki je v potrebi.
Strinjam se s sporočilom, da ni kristjan poklican k temu, da bi z zakonom udejanil Duh Evangelija. Ne strinjam pa se s tisto izpeljavo te trditve, po kateri bi uveljavljanje lastne verske vrednote s pomočjo zakona v vsakemu primeru pomenilo uveljavljati svojo vero z nasiljem. Ne strinjam se s tem, da začetna trditev pomeni, da se ne smemo zavzemati za to, da bi težili po družbeni ureditvi, ki bi se približevala našim notranjim duhovnim krščanskim občutljivostim. Normativna bioetika in prizadevanje za njeno uzakonitev je v nasprotju z našim poklicem le takrat, ko je ta etika ločena, iztrgana iz njenega temelja, ki je duhovnost. Le takrat postane nasilna in se dejansko sprevrže v svoje nasprotje. Res je, da je ena najbolj razširjenih bolezni v današnji Cerkvi prav v tem usodnem razcepu etike, morale, misli, umetnosti od duhovnosti. Odločitev, kako uresničiti Duha Evangelija pa je prepuščena duhovnemu jedru človeka. Takšna duhovna odločitev, ki jo omogoča edini prostor absolutne svobode, pa je nepredvidljiva. V tem smislu lahko razumemo tudi absolutno koeksistenco navidez diametralno nasprotujočih si konkretnih odločitev, ki pa so enako udeležene v Duhu in torej enako, a vsaka na svoj način, duhovne in kreativne. V duhu molitve preizkušana odločitev za poiskus uveljavljanja verske vrednote na družbeno-politični ravni ne bo nikdar nasilna. Ponavljam, da je to, čemur se moramo danes izogniti, predvsem usodna izkoreninjenost našega političnega diskurza od njegovega duhovnega temelja, ne pa samo dejstvo našega političnega diskurza kot tako.

Ošlak:

Razveselili ste me z odgovorom na moje referendumske pripombe. Prav nič me ne moti Vaše nestrinjanje v nekaterih točkah, nasprotno, to je nujni mehanizem miselne rasti in dopolnjevanja. Ko bom tu poskušal na kratko odgovoriti na posamezne točke nestrinjanja, mi ne gre za to, da bi „ubranil” nekaj svojega, temveč, da ob tem sam resno premislim lastne poglede.
Problem neskladja, ki ga vidite (upravičeno) med etično normo in zakonom, se pravi državnopravnim zakonom, je v tem, da je dogodek, o katerem razpravljamo, politične narave in ga tudi rešujejo s političnimi sredstvi, mi, ki ga komentiramo, pa izhajamo iz duhovnih ali pa filozofskih izhodišč. Medtem ko duhovnost in filozofija iščeta usklajenost sestavljenih spoznanj s temeljnimi, ko gre za duhovnost tudi razodetimi, pa išče politična operativa usklajenost s politično voljo nosilcev vsakokratne oblasti. Zato pa je tudi spoj politicuma in spiritualnosti tako nevaren in nepregleden, o čemer dovolj žalostno pripoveduje Kocbekova zgodba. Ko bi živeli v „krščanski” državi, kakršna je karolinška vsaj poskušala biti, bi Vam moral dati povsem prav: tam med raznimi oblikami spoznanja in zakoni ne sme biti zeva. Živimo pa v državi, ki ni niti krščanska niti „naša”, čeprav se lahko kdaj na krščanstvo celo sklicuje, sklicuje vsaj v kakem svojem delu, recimo stranki, ki se po krščanstvu definira, in čeprav se vseskozi sklicuje na nas državljane, kar imam za čisto navadno poneverbo. To, da državo, kakršna je, sprejemam, kakor pač sprejemam tudi potrese in ujme in druge reči, še ne pomeni, da je ta pojav „moj” in jaz „njegov”.
Sam izpeljujem iz tega nekakšno vodilno misel, da souporabljam državo tam, kjer gre za najbolj grobe kršitve človeške pravice – ne kličem pa je na pomoč tam, kjer gre za finejša etična razlikovanja, glede katerih si državljani nismo tako soglasni, kakor smo si vendar soglasni v večini izmed desetih zapovedi Dekaloga. Zato sem za to, da zakon načelno prepoveduje abortus in evtanazijo, ker je oboje v bistvu ubijanje – ne morem pa biti za to, da država na isti ravni prepoveduje določeno obliko spočetja, ker jo recimo kot kristjan odklanjam. Tu želim uporabljati samo „notranja” sredstva krščanskega občestva, se pravi moralni zgled, pričevanje in poučevanje, nikakor pa ne prisilo. Če torej odklanjam zamisel predlagateljev referenduma, s tem ne razglašam, da bi bilo „umetno” oplojevanje kaj zaželenega ali versko indiferentnega, vsekakor pa menim, da je to stvar odločitve vesti in ne državne prisile. Zakon, ki ga referendumovci odklanjajo, bi bil zame sporen tedaj, če bi tiste, ki iz verskih in etičnih razlogov samozadostnost ženske odklanjajo, silil, naj to obliko uporabljajo. Tedaj bi se bilo seveda treba upreti. Dokler pa smemo kristjani svoje reči počenjati tako, kakor sami menimo, da je prav, ne vidim nobenega razloga za to, da bi vest drugače verujočih ali nič verujočih posiljeval z državnim zakonom.

Hlede:

Vaše načelno stališče mi pušča nekaj odprtih vprašanj: ali se Vam zdi, da “razlikovanje med ‘naravnim’ in ‘umetnim’ spočetjem v resnici razodeva materialistično miselnost” tudi takrat, ko naravo mislimo ne samo kot Phainomen, ampak tudi kot Noumen, torej kot na tisto pra-prvotno, ki je pred slehernim izkustvom in je temelj vsega vidnega in spoznavnega?
Mislim, da je narava lahko zelo kontroverzen pojem. Zato nisem pristaš jusnaturalizma, ker sem prepričan, da narave ni mogoče ločiti od osebe. Zdi pa se mi, da se Vaše trditve oprijemajo zgolj naravoslovnega pojma narave, v luči fizike in metafizike, po kateri je naravno vse, kar je človeško, tehnično in stvarno izvedljivo ter uresničljivo, izključujejo pa ključ duhovnega apofatičnega umevanja.
Poleg tega me moti govorjenje o rojevanju in razmnoževanju, ki je ločeno od ljubečega odnosa znotraj para. Pri človeku rojevanje ni (oz. ne bi smelo biti) samo sebi namen, ampak naj bi v krščanstvu bilo skrivnostno utemeljeno v dejanje ljubeče združitve med možem in ženo. Mislim, da je drugi vatikanski koncil dokončno osvojil to perspektivo.

Ošlak:

Prav predlagatelji referenduma so vnesli razlikovanje in nasprotovanje med „naravo” in „človekovim umetnim posegom”, kar sam zavračam. Zato pravim, da je v nekem smislu vse, kar se zgodi, naravno, obenem pa je vse, česar se loti človek, pa naj gre tudi za navidez najbolj naravno stvar, v resnici umeten poseg, saj človek, kakor pravi Stres, iz narave „štrli” in vse, kar dela, dela v smislu kulture, se pravi na umeten način. Zlo tim. umetne oploditve tako ne more biti v „tehniki” tega posega, temveč v namenu. Namena pa ni mogoče omejiti na zgolj to ali ono tehniko in ga prav tako ni mogoče kontrolirati in s tem izpostavljati legislativi. Vse to, za kar se referendumovci tako boje ob zakonski noveli, je mogoče enako učinkovito storiti tudi po tim. naravni poti. Ženska si je že od Eve naprej lahko izbrala moškega za eno samo noč, da je z njim dobila otroka, nakar ga je odslovila. Take reči najdemo celo v Stari zavezi, kjer niti nimajo moralno negativne konotacije.

Hlede:

Ne zdi se mi, da je lahko sklicevanje na zmotnost in grešnost Cerkve same pravilen protiargument javnega zavzemanja za določene vrednote. Jaz si večkrat mislim, da nisem vreden besed, ki jih pišem in stališč, ki jih zagovarjam. Potem pa vidim, da gre pri tem dejansko za neko duhovno zrcaljenje moje biti z mojimi hrepenenji, ki dejansko lahko na tak način plemenitijo ne samo javni diskurz, ampak tudi mojo bit samo. (Seveda pa mora obstajati ta duhovni moment, jasno je, da je ideološki in demagoški govor vse obsodbe vreden).
Enako se mi ne zdi, da je lahko socialna ali sociološka stvarnost družin z očetom in materjo lahko zadosten argument za duhovno odločitev o tem, kaj je boljše in za kaj naj se na družbeni, kulturni in politični ravni zavzemamo.

Ošlak:

Prav imate: neverodostojnost ni argument zoper resnico. To velja na ravni spoznanja. Drugače pa je v politiki. Če sem opozoril na hudo neverodostojnost Cerkve prav v tej točki, ko sama stori prav to in še huje kakor vsi drugi, kar nam predoča kot strah, sem s tem samo rekel, da Cerkev ni zelo prepričljiva stranka na tem sodišču. Preden se sama tako močno zgraža zaradi odsotnosti očeta, naj vrne otrokom najprej tiste očete, ki prihajajo iz njenih vrst!

Hlede:

Da noben zakon ne more zares predvidevati učinkovitih mehanizmov nadzora nad možnimi zlorabami ni argument za to, da bi k temu zakon ne moral težiti. Po mojem je prav preprečevanje in omejevanje zla prava naloga zakonodajalcev, ki niso poklicani ustvariti raja na tej zemlji (to je težnja, ki privede do nevarnih stranpoti in zlorab), ampak čimbolj preprečiti zlo, zlorabe in krivice.

Ošlak:

Imate prav, zakon bi moral sistemsko spodbujati dobro in vsaj ovirati, če ne že preprečevati zlo. A že stari so vedeli: Summa ius, summa iniuria! Če bi hoteli vsakemu zlu nasprotovati z zakonom, bi ustvarili totalitarni pekel. Kakor sem rekel na začetku, je država zelo grob inštrument, ki ni primeren za finejša dela. Iti z državo in njenim zakonom nad taka etična razlikovanja, kakršna so predmet trenutnega referenduma, bi bilo, kakor če bi s pnevmatskim kladivom za razbijanje asfalta poskušal pacientu odstranjevati zobni kamen. Zato plediram za zakon, ki bi prepovedoval evtanazijo in abortus (pnevmatsko kladivo države je ustrezno zoper tako grobe oblike zla, kakor je to ubijanje), etično in versko ustreznost take ali drugačne oblike oploditve pa je treba prepustiti vesti posameznika, temu posamezniku pa naj, če je član Cerkve, ta ustanova pri tem pomaga.

Hlede:

Pravica do otroka, zdravljenje, sprejemanje otroka… Trditve, da ne obstaja pravica do otroka ne razumem v strogem smislu posedovanja drugega človeka, ampak prav kot to, kar Vi pravite, da je pravica ženske, da zanosi in rodi. Kot pravico imeti otroka! In dejansko se mi zdi, da je ta logika tista, ki jo lahko imamo za materialistično. Sklicevanje na pravico imeti otroka v sodobni družbi pomeni ustarjanje neke “protimorale želje ali kaprica” (O. Clement). Pomeni absolutizacijo sicer legitimne, naravne želje, s tem pa njeno poniževanje – odvzemanje tiste skrivnostnosti, ki jo lahko edina naredi za Željo in ki edina lahko tudi njeno neizpolnitev vključi v sveto zgodbo odrešenja. Ali obstaja zdravljenje socialnega stanja človeka (samskosti kot bolezni) v izpolnitvi njegovih človeških želja?

Ošlak:

Tudi v tej pripombi nimam težav s strinjanjem, dodati moram le to, da sta posedovanje in instrumentalizacija otroka povsem enako prisotna in možna tudi v obliki, ki jo Cerkev ima za primerno. Prav zato, ker tu ne odloča zunanja oblika, temveč notranji, se pravi skriti namen, državni zakon tudi ustrezno sredstvo.
Ob tem samo še ena pripomba. Pri svojem sestavku sem pozabil zavrniti zelo pogosto rabljen izraz “zloraba otrok”. Zloraba otroka (ali katere koli človeške osebe) načelno ni možna, ker tudi „raba” človeške osebe ni možna. Osebi lahko delamo silo ali krivico, ne moremo pa je zlorabiti, kakor lahko zlorabimo stvar ali priložnost. Navidez dlakocepska, vendar v resnici zelo pomembna distinkcija!