VELIKONOČNI PONEDELJEK

Pravzaprav so majhne,
ko preskočijo iz plamena v travo
in njihova doba ni daljša od vdiha,
podobna zvezdam, ki jih vidimo, a jih ni več.
In vendar je vesolje krožno in gotovo se povrne,
čeprav jih je prednik častil brezimno,
ko je kresal kamen ob kamen.
Potem je celo sam spregovoril
in spočel začetek, ki mu ni videti konca,
a gotovo se povrne, če se upošteva neverjetno,
saj bi »še sam kamen spregovoril«,
še kamen sam bi spregovoril,
če ne bi hotel jezik, po svojih močeh.

In v resnici so neznatne,
ko preskakujejo z veje na vejo
in pokajo iz storžev, v uri velikega požara,
ko je »tako veliko vode in tako malo pomoči«,
če vržeš vedro, natakneš cev ali presekaš pot
zubljem, ki oglenijo čvrsta debla.
In gotovo se povrnejo, iz začetka v konec,
s konca na začetek ali iz poteka v iztek,
»le kamen ostaja nem«, ne bo spregovoril zate,
na črnih pobočjih, črnih vejah, zoglenelih deblih
in naokrog toliko morja. »Hoteli smo uporabiti ta les,
a ogenj je povedal svoje«. »Zdaj nimamo besed,
še sreča, da so ribiči vrgli mreže in nalovili
živeža za vse, ko se ni nihče oglasil.«

Najbolj minljive pa so te,
ki počrnijo dušo ali jugovzhodne griče.
»Kamni ne brigajo nikogar, toliko je drugega dela
in še zmerom se nismo naučili moliti.«
»Naj so mesta še tako tesna, ostanemo.«
»Ah, kdo bi si želel živeti v njih, tam kupujemo
le še vžigalice, pri nas jih več ne najdeš.«
Kamenje pa se ne bo vžgalo, in tudi ne bi
gorelo, »bil je strašen, a čudovit pogled«.
Zdaj štejemo nočne utrinke, ki so najlepše iskre,
prasketajoče v velikem požaru kot v sanjah
pred katerimi stojiš in avtomatično vdihavaš
toploto, a ne veš – se boš še kdaj povrnil h glasu.
Bo netilec zanetil? Bo kamen spregovoril?

 

PIETÁ NA MOJI STENI

Usloči pogled
in naročje da
negibnemu telesu.

Čez-njo udi prosto
zanihajo, sapa se čez
nasloni na rame.

Sklonjene glave,
ulita v kamnito telo,
za ta kraj ali oni.

 

VELIKI TIŠINI

1.

Tihe strmine, burja buči v dolino,
osojne ulice in v bobničih
odzvanjajoča glasba, ki razbija
radostno tišino in se zajeda v žensko,

moškega, da jo poslušata in stisneta
v objem, tja, kamor topel zrak
nosi spremembo, v mrzle kraje,
ki so v mislih, ko se ljubita, dokler

vročina ne pojenja in se poleže
cestni hrup, kaos veleblagovnic,
ki ne zamenjajo in potolažijo samote,
tako kot glasba v neizurjenih ušesih

ne preglasi razbijanja prometnih
gneč, zavijanja siren ali gibkih
stanj končnih teles in stalnih
položajev zvezd v jasnih nočeh.

2.

Rad bi se približal, a tvoja glasba je
tako oddaljena, da je ne ujame uho
in to kar vrti radio, ni primerljivo,
slab izbor na običajen dan,

ko je vse, kar slišim, drugačna,
nerazložljiva aritmična tišina,
v mojih nevajenih ušesih, sluh,
ki nemo preži, ko avtomobili ugašajo

motorje in monotoni ritmi stroja
iz garaže nehajo udarjati in ni prijetnih
rok na tipkah, po katerih zaigraš kar
koli, nikdar ne prepoznam melodije,

a kar hoče biti slišano je slišano, in se
vrti, sam pa bi prej poslušal tisto, česar ni,
zato sezujem čevlje, stopim v reko,
se zlijem z mimobežnimi stvarmi.

3.

In nekateri pravijo, da je še druga, višja
glasba, ki naj ji prisluhnemo, če bi
hoteli slišati, vendar razen z molkom,
ni dobro odgovarjati hrupni tišini;

torej naj bodo tvoje roke čiste in
ženske, moški objeti, delavci, zgoraj,
varni pred padci in vozniki
obvarovani nesreč, glasbeniki naj

zaslišijo svoje inštrumente v točnem
tonu in enako stori s tistimi,
ki so na ulici, posluh nasloni na
zidove in prisluhni bitju skritega

središča, naj zazveni urbano, ker pri
svojem padcu bi bili radi popolni,
zato ne razdiraj naše izjemnosti,
ki jo slavim v čuječi poeziji.

* * *

Nepredvidljiv dan. Zgodaj sem vstal,
malo posedel nad knjigo, mislil, mislil,
a za oknom rastoča bleščava modrine
in po njej plavajoče krpe oblakov,
so me pregnale na plano.

Šel sem k tebi.
V hreščanje snega pod stopali.
Prave besede.