Obraz in skrivnost. Ob slikah Metke Krašovec

Gorazd Kocijančič

Podoba ne potrebuje besede. Lahko jo zahteva in dobi; vendar je to le znamenje, da ne gre za pravo podobo, ampak za takšno, ki se ni uspela presnoviti in preobraziti v umetnost.
Vsaka besedna interpretacija umetniške podobe, celo vsako manj pretenciozno uvodno razpravljanje o podobi je zato skrunjenje tega, v kar uvaja. Je skrivno tajenje moči podobe, njene samobitne sile, njene samostojnosti.
Pričujoče misli nočejo biti razlaga, ampak le odvečna »dopolnitev« pristnih umetniških podob, ki se kažejo polne, samostojne in izpolnjene. Moje misli so nepotrebno in negotovo osvetljevanje metafizične dežele, v kateri vznika podoba kot nekaj, kar je pred vsako mislijo.

***

Doma, v stanovanju, kjer sem preživljal otroštvo, sta viseli dve sliki Metke Krašovec. Prva obešena v dnevni sobi, druga na hodniku.
Dolgo časa nisem vedel – ali nisem hotel vedeti – , da sta delo istega človeka. Čutil sem le, da sta podobi dveh različnih pogledov, dveh povsem različnih izkušenj. Zdelo se mi je, da dve deli, ki ju je zaznamoval enak podpis, izhajata iz povsem različnih svetov.
Na eni steni frančiškanska Cerkev na Tromostovju, v brezdanji svetlobi. Sama. Brez ljudi. V svetlobi, ki ni ne nadsvetna ne zunajsvetna ne svetna. Svetlobi, ki v svoji vmesnosti priklicuje misterij od nikoder. Absolutna skrivnost. Takšna, ki sem jo kot otrok začutil včasih sredi noči, ko sem se zbudil, odpravil k oknu in gledal mesto, kjer ni bilo nikjer nikogar na ulici. Mesto, v katerem je vse postalo drugačno, povsem vprašljivo, čudno do norosti. Svet – sakralni prostor brez ljudi. Ali celo: svet brez sveta. Praznina in tišina. Absolutno Parmenida. Bivajoče brez drugega. Transcendenca biti brez obličja, ubijalska, nečloveška. Goli mysterium tremendum et fascinans.
Na drugi steni prijazna slika človeka-para v obnovljeni edinosti. Zlitje zaljubljencev. Človek. Raj brez nostalgije in upanja. Ljubimca, ki v pravljični deželi, v neznatnem fragmentu sveta, s svojo medsebojno zatopljenostjo spreminjata svet v pravljično pokrajino. Človek je vsepričujoč. Svet je samorazumljiv, samozadosten, nerazprt v misterij. Bivanje je videz želje.
Pozneje, ko sem se bolj seznanil s slikarkinim opusom, sem videl, da ti dve sliki nista naključni projekciji različnih doživetij ali preprosto časovnih »obdobij« v slikarkinem razvoju, ampak kažeta na dve bistveni osi njenega ustvarjanja. Še več: upodabljata njen dvojen uvid v resnico človeka in Absolutnega. Slikarstvo Metke Krašovec je nenehno, vztrajno, monomanično kroženje okrog resnice bivanja. In ta resnica je dvojna in protislovna.
Prvič, človek je spričo poslednje resnice nepomemben. Zanemarljiv. V takšnem videnju se spontano in intuitivno izrazi kriza klasične metafizike, občutje, da tradicionalna metafizika in njeno vrednotenje človeka nista primerna kot izraz “ognja stvari” (sv. Izak Sirski). Modernitas je zbrisala zadnji žig metafizične pomenljivosti s človeških sinov. Besede pesnika so na pragu prejšnjega stoletja zaslutile to trpko brezdomskost: “Vem, da smo le prazne oblike materije, vendar zadosti sublimne, da smo iznašli Boga in svojo dušo. Tako sublimne, moj prijatelj, da si hočem predvajati spektakel materije, ki se zaveda, da biva, a se vendar na silo poganja v Sanje, za katere ve, da jih ni, opevajoč dušo in vse božanske vtise, ki so se v nas nakopičili od prvotnih časov, ter oznanja, pred Ničem, ki je Resnica, te slovite laži« (Stephane Mallarmé). Zadnji nasledek radikalno razmišljajoče moči, ki se začne razsuvati, a spoznava, da se ne more ukiniti kot misel, je relativizem, ki ne dopusti osebe niti kot relacijske resničnosti. Dekonstrukcijska nadgradnja perspektivizma, igre nesovisnih vprašanj in odgovorov, izvotli možnost nosilcev odnosa. Razosebljevanje se zaostri z novim materializmom, ki dobiva samozavest v razvoju biotehnike. V svojem individualnem logosu smo dejansko postali stvari, predmeti tehnološke manipulacije. Človek je za sodobno občutje tisto, kar lahko ni po sebi, kar je ne-oseba, stvar. Šele kot odsoten – prav s svojo odsotnostjo – kaže skrivnostno resnico bivanja.
Drugič, in v protislovju s prvim: človek je pomemben. Je neodpravljiv in temeljen. Je oseba, ki v sebi hipostazira cele svetove. Je zaljubljenec, ki je sam po sebi odgovor. Takšno videnje razume človeka kot neukinljivo osebo, ki se vzpostavlja v ljubezenskem odnosu. Razume ga kot bitje odnosa. Razmerja. In pros-opon kot tisto, proti čemur je obrnjen obraz, je spet človeški obraz. Se v tem odnosnem sebeposedovanju skriva resnica človeka? Potem pot do resnice človeka ne narekuje več zanikanja osebe. Ta teza logično nadaljuje spoznavalsko gibanje, ki se je izrazilo v novoveški misli. Osebnost namreč v novem veku vse bolj postaja ločena od misterija osebnosti onstran vseh lastnosti narave. Postaja nekaj, kar subjekt konstituira v refleksivnem aktu. Oseba postane identična s subjektom, pri tem pa se njegova subjektivnost razkriva v neposredni sebiprisotnosti subjekta.

***

krasevec1.gif

Na slikah Metke Krašovec, ki so nastale v devetdesetih letih, se je zgodilo nekaj pomembnega. Dva svetova, protislovna, heterogena, nezdružljiva, sta se v njih združila. V osnovi takšne združitve slutim slikarkin nov, globlji uvid v resnico bivanja.
Njene slike skrbno in poznavalsko uporabljajo tradicionalno slikarsko veščino – in vendar ne izražajo metafizičnega ozadja mimetičnega slikarstva. Pričujejo za nekaj drugačnega. V njih je izražena izkušnja, ki jo označuje nekaj bistveno sodobnega in drznega. Te slike spet evocirajo skrivnost – poslednjo, breztemeljno skrivnost, ki je v zgodnjih slikah narekovala odsotnost človeka. Včasih je ta temeljni misterij izkušen spet tako, da izganja človeško, npr. v sliki Labirint (1995) ali Čakajoč pomlad v Tampkins parku (2000), ali pa je svet znova doživet kot rajska fuzija, projekcija Človeka (Odsev, 2000) – vendar ta občasni razpad sinteze le še močneje opozori na njeno silovito novost. V središču slik Krašovčeve v tem desetletju je namreč vedno znova človeški-angelski obraz ali človeško-angelska podoba. Ta obraz je miren, spokojen, a v globini brezizrazen. Prazen. Brezoseben. Je obraz-maska, resnica sodobne osebe brez iluzij o sebeposedujoči refleksivni identiteti. Prosopon ostaja maska, čeprav si želimo zadnje neposrednosti. Je to, kar si nadenemo na obličje. Kar skriva. V še globljem smislu sámo obličje pod masko skriva to, kar smo. In še radikalnejše: sam osebnostni, duhovni lik, ki oduševlja in oblikuje obraz, skriva našo zadnjo resnico.

krasevec2.gif

Vendar na slikah Krašovčeve ta praznina ni tragična naveličanost, izpraznjenost, ampak izraža isto kot mistična pokrajina, v katero so obrazi in človeško-angelske podobe postavljeni.
Pokrajina brez človeškega, mistična pokrajina povsem Drugačnega sije prek obličja: Skrivnost je dobila svoje mesto na obrazu. Obraz, razumljen v svoji globini, je prazen obraz – prav kot mesto Praznine, absolutnega Misterija, apofatičnega Niča.
Na obličju, prek obličja, se razkrivajoč kaže radikalno Presežno. Edino. V navideznem zrcaljenju ogledal, kje ni poti, onstran, je navzoče Odsotno. Absolutna tišina in mir je stvar resničnosti, ne pravljice. Ne izmišlja si je človek, ampak si ona zamišlja človeka.

***

krasevec3.gif

Uvid Metke Krašovec je na svoj način soroden izvornemu judovsko-krščanskemu razumevanju človeka, ki se korenito razlikuje od njegove metafizične interpretacije. To Izročilo je namreč s svojim apofatičnim pojmom osebe izrazilo resničnost, ki presega vsakršno sodobno dekonstrukcijo klasične metafizike in njenih kategorij.
Bistvo osebe ni oseba, kolikor je oseba istovetna s subjektivnostjo, niti ni konkretna subsistenca: osebnost osebe se izmika v nebivajočnost. Oseba je to, kar ni: “tisto” nedoumljivo, kar omogoča razumevanje enako-pravnega statusa delovanjsko, mišljenjsko, samstveno, reflektivno okrnjenih ljudi (fetusov, dementnih, ljudi v komi, do blaznosti izmučenih in osebnostno zlomljenih itd.). Ko poskušamo refleksivno dojeti izvor osebnostnih aktov, se ta izmika v vselej Drugo, v “tisto”, kar lahko opisuje le neustavljivi ritem negacije teze in antiteze v vseh njunih paradoksnih konjunkcijah in disjunkcijah in je zato še bistveno skritejše od psihoanalitično razumljenega nezavednega. Misli se izmika celo možnost miselnega razlikovanja prepadnega središča osebnosti in drugačnosti Absolutnega samega. In vendar je sama zavest in sleherna epifanija subjektivnosti takšna ali drugačna manifestacija nedoumljivega centra. Oseba se ne vrača v svoj izvor, njen izvor ji je neznan, a vendar svoje akte, ki so ji lahko povsem odtujeni in posredovani po raznoterih strukturah psihičnega in socialnega, z razvojem zavesti izkuša kot svoje.
Že v judovski religijski filozofiji se je to razkritje človeškosti človeka, najglobljega v nas, skušalo izraziti v grški filozofski pojmovnosti in se je pri tem povezalo z novoplatonskim pojmom nousa. Nous kot šifra nedoumljivega središča človekovega bitja je že za Filona Aleksandrijskega bistveno nespoznaten: “Kaj je čudnega v tem, da je Bivajoče za ljudi nedoumljivo, če pa je nespoznaten že um, ki je v vsakem od nas”?

Tudi v krščanski antiki, v patristični misli, najdemo pomembne nastavke za preseganje grške metafizične pojmovnosti. Pogosto so ti nastavki povezani z eksegezo judovskega pojma človekove “bogopodobnosti.” Za očete je pred vsako metafizično sintezo in “pozitivnim”, katafatičnim razširjanjem grške konceptualnosti počelo osebe-obraza nedvomno določeno s sago o stvarjenju človeka po Božji “podobi”:

“Ustvaril je Bog Človeka s svojim izrazom, z izrazom Boga ga je ustvaril.”

Gregor iz Nise, »oče očetov«, npr. uči, da je človekovo bitje odsev ubranosti velikega vesolja, makrokozma, harmonija čutnega in duhovnega, le misli dostopnega – in zaradi duhovne prvine v svoji naravi je človek kar “drugo Ono”, kakor Gregor strahospoštljivo izrazi našo bogopodobnost: človek je mikrótheos. Toda po Gregorjevem nauku človek ni bogopodoben le zaradi duhovne prvine. Izrezana podoba, selem, sega globlje. Za Gregorja, apofatičnega teologa, človekovo “po podobi Božji”, ki je definicija njegovega iz-vora, pomeni udeleženost v apofatično nespoznatnem Bogu, pomeni človeško nedoumljivost in nespoznatnost. Človekova bogopodobnost se skriva v njegovi nedoumljivosti in neizrekljivi osebnostni resničnosti:

»Narava uma je vendar preprosta in nesestavljena – kako se torej lahko razseje v čutno zaznatno? Kako v enosti obstaja raznoterost? In kako v raznoterosti eno? Da, spoznal sem rešitev teh vprašanj, ki nas privedejo na brezpotje, ko sem odhitel k Božjemu glasu. Ta namreč govori: ‘Ustvarimo človeka po svoji podobi in sličnosti.’ Dokler podobi/ikoni ne manjka nič od tega, kar umevamo na Pravzoru, je podoba/ikona v pravem pomenu besede, kolikor pa ji spodleti podobnost s Pravzorom, v tistem svojem delu ni več podoba. Ker pa je eno od tega, kar motrimo na Božji naravi, prav nespoznatnost bitnosti, je popolnoma nujno, da podoba tudi v tem posnema Pravzor. »

Ker je Bog nespoznaten, je nespoznaten tudi tisti, ki “je” po njegovi podobi.

krasevec4.gif

Radikalna antropološka apofaza v patrističnem kontekstu ne pomeni zanikanja, ampak je prostor uzrtja “podobe” človeškosti človeka, ki jo nadrazumsko razbiramo s “srcem”. Stroga apofatika nas v tem primeru zavaruje pred sponami tradicionalne metafizične pojmovnosti: apofaza ni ne-predikacija, temveč je zanikanje sleherne predikacije: subverzija common sensa v govoru o Absolutnem – in človeku. Tudi pri prenosu moramo torej misterij osebe misliti še strožje kot drugost v odnosu do narave. “V strogem smislu oseba obstaja le v Bogu. Človek ima le vrojeno nostalgijo postati oseba.” (Pavel Evdokimov)

***

krasevec5.gif

Uvid Metke Krašovec je soroden temu judovsko-krščanskemu izročilu. Soroden, ne istoveten z njim. V njeni izkušnji namreč vidimo rez, ki ločuje Božje od Absolutnega, stvaritev in odrešenje od emanacije. Ne gre preprosto za »sekularizacijo«. Saeculum, goli svet, je presežen že s slikarkinim prvotnim videnjem, ki sredi golote svetnosti vidi skrivnost. Skepsa njenega pogleda je subtilnejša.
Če je poznoantična novoplatonska ikonografija mehčala klasično lepoto v izraz poduhovljene ponotranjenosti Enega, slike Metke Krašovec s postmoderno platonistično potezo vračajo Eno na obraz, ki ne more več postati ponotranjen, ampak večno oscilira med notranjostjo in zunanjostjo. Princip zrcaljenja ohranja to neulovljivo transcendenco, ki ostaja v neodločenosti našega transcensusa, našega stalnega prestopanja in hrepenenja po Drugosti, ki je zgolj mogoč (meta)ontološki korelat tega hrepenenja.
Otožnost angelov, praznost obličij res izraža Skrivnost, vendar Skrivnost, ki se ne dogaja, ki ne kipi, ki ne živi. Ta skrivnost ne ubija in ne oživlja. Kot bi se je ne dotaknil Ogenj. In le »kdor pride k meni, pride k Ognju«, se glasi apokrifni logion, bogočloveški izrek, ki ga je ohranil Origen.
Obraze Metke Krašovec, ki nas vodijo v resnico človeka in Absolutnega, v resnico Absolutnega v človeku, moramo zato spoštljivo pustiti v njihovem mirnem, otožnem pričevanju, v skrivnostni melanholiji, v oddaljenosti, ki dopušča presenečenje.