Ob referendumu

Vinko Ošlak

(O argumentih Slovenske škofovske konference in skupine pobudnikov za zavrnitev zakonske novele o umetni oploditvi samskih žensk na referendumu 16. junija 2001)

Načelno stališče

Oplojevanje je lahko „umetno” samo v prenesenem pomenu te besede. Vsaka oploditev je v bistvu naravna – z izjemo ene, Marijine, ki je bila nadnaravna – ni pa mogoča nenaravna oploditev. V nekem smislu pa je tudi vsaka človeška oploditev umetna, saj se človek oplojuje v kulturi in s kulturo, se pravi gojeno in zavestno. Ali pri tem uporablja še kak tehnični pripomoček, je z ozirom na nezaslišano veličino tega pojava povsem postranska in tako rekoč nična zadeva. Kdor pledira za „zgolj naravni” način oploditve, ta pledira v resnici za živalski in rastlinski red in nivo razmnoževanja. Človek, ki je bitje kulture in umetnosti, umetnosti v najširšem pomenu te besede, se tudi spolno združuje umetno, v bistvu posredno, pa četudi je kdaj vmes samo misel namena. Tako je tudi vsak otrok, tudi če rojen po „umetni” oploditvi, v vseh pogledih enako človeški kakor otroci, rojeni v optimalnem družinskem okolju. Ljudje, ki kljub tem dejstvom vztrajajo pri razlikovanju med „naravnim” in „umetnim” spočetjem, v resnici razodevajo materialistično miselnost, tudi če se pri tem sklicujejo na vero.

Oploditev brez prisotnosti očeta v smislu krščansko pojmovanega zakona gotovo ni vzgledna krščanska rešitev. Je pa marsikdaj manj slaba izbira od kake druge še veliko slabše. Polna družina s prisotnim očetom je samo načelno najboljša rešitev. Zelo veliko – tudi na moč „krščanskih” družin je takih, da bi bila odsotnost alkoholičnega ali nasilnega očeta za ženo in otroke pravi blagoslov. Pogrešam zavzetost Cerkve za varstvo mater in otrok pred takimi „očeti”. V posameznih primerih je mati samohranilka veliko boljša, tudi etično boljša rešitev za otroke, kakor pa sicer polna, a zgolj formalno, ne pa tudi resnično polna družina z očetom. Odločitev o tem, kdaj je katera od danih ali izbranih možnosti zares moralno boljša, ne more biti predmet zunanjega pripisovanja, temveč je stvar prizadetih samih!

V verskem in moralnem smislu je zelo težko utemeljiti nasprotovanje pravici vsake ženske, da spočne na način, ki se njej sami zdi najprimernejši. Nekateri ljudje Cerkve se tu vedejo, kakor da bi šlo za vprašanje, ki je na isti moralni in verski ravni, kakor je recimo vprašanje splava. In vendar gre pri splavu – ne da bi hotel inkriminirati mater, ki ga naredi – za uničenje življenja, pri zanositvi s pomočjo zdravniškega posega pa za sprejetje novega življenja. Kristjan bi moral ženski, ki se kljub težavnim okoliščinam odloči za novo življenje, čestitati za njen pogum in dobro voljo, ne pa, da jo obravnava v istem ključu kakor pa žensko, ki želi neko življenje odpraviti. Med desetimi Božjimi zapovedmi ne morem najti nobene, ki bi nasprotovala spočetju s pomočjo medicinskega posega. Z nekaj farizejske veščine bi sicer lahko prekvalificirali 6. zapoved o prešuštvu – a s to znamenito veščino je mogoče tudi najbolj plemenita dejanja prikazati kot grešna! Tu ne gre le za cepljenje dlak, tu gre za cepljenje sramnih dlak, s katerim imajo nekateri, ki sicer prisegajo na vzdržnost, veliko veselje …

Gotovo so pri tej metodi zanositve možne tudi zlorabe. Tudi selekcija, na katero kritiki radi opominjajo, ni izvzeta. Toda, ali niso prav enake zlorabe možne tudi ob prisotnosti očeta? Nemci pri svojem projektu „Lebensborn”, kjer so hoteli pridobiti čisto arijsko pokolenje, niso uporabljali medicinske intervencije, temveč preprosto načrtovano „parjenje” zaželenih moških in žensk. V resnici tudi tu velja Jezusovo opozorilo, da nas ne umaže to, kar prihaja od zunaj, temveč to, kar je v človekovem srcu. Tako tudi otrok, ki bo spočet in se bo rodil po tej sporni poti, ne bo imel ne verskih in ne moralnih težav zaradi „tehnike” svojega prihoda na svet, temveč izključno samo zaradi stvari, ki se bodo dogajale v srcu njega samega in pa vseh, ki bodo z njim prihajali v stik, najbolj seveda njegove matere.

Mahati z etiko je zelo vprašljiva zadeva. Stavek „Kdor za meč potegne, bo z mečem pokončan” lahko zaobrnemo tudi na ta problem: Kdor za etiko potegne, bo z etiko pokončan… Nihče nima monopola nad etiko. Kristjani še posebej ne, saj imamo namesto etike, ki je nekakšen zakon, ljubezen, ki je nad vsakim zakonom in tako tudi nad vsako etiko. Ne v smislu nasprotovanja, temveč preseganja etike. Zato bo kristjan abortus odklanjal – ne da bi poskušal inkriminirati žensko, kar so žal storili nesrečni politični kristjani v Sloveniji – odprt pa bo do tudi nekoliko vprašljive, a v osnovi življenju naklonjene želje tiste ženske, ki si želi otroka, ima pa dovolj slabih izkušenj s tistim spolom, ki se včasih vede, kakor da ima monopol nad svojim semenom. Ob že tako dovolj bogatem seznamu verskih prepovedi si ne bo izmišljal še novih, ne bo nalagal neznosnih bremen na ženska ramena!

Predvsem pa ne najdem odgovora na vprašanje, s kakšno pravico lahko kristjan, tudi če se mu res zdi, da bi bilo medicinsko oplojevanje nezaslišan greh, ženskam, ki niso njegove vere, to preprečuje, čeprav se tako dejanje ne pregreši zoper duha ustave in zakonov, predvsem pa ne zoper duha človečnosti? Novela zakona, če bo sprejeta, nobene krščanske ženske ne sili, da bi morala uporabiti to novo možnost in prostost. Uveljavljati lastno versko vrednoto, resnično ali le umišljeno, s pomočjo državnega zakona, pa pomeni, uveljavljati svojo vero z nasiljem, kajti na koncu vsakega zakona je prisila in nasilje. Kaj ne bi bilo dovolj, če kristjani res tako mislimo, da bi o neumestnosti takega porajanja novega življenja z argumenti prepričevali sami sebe in se tega držali, druge pa bi pustili pri miru in jih prepustili njihovi veri in vesti?

1. Otrokova vzgoja in razvoj sta odgovornost obeh staršev …

V tem smislu medicinski poseg za oploditev ne ustvarja kakega novega stanja, saj je odsotnost očetov v družini pojav od kamene dobe naprej. Tudi ni ohranjenih kaj dosti zaskrbljenih pisem, ki bi jih cerkveni dostojanstveniki pisali vladarjem, tudi ko so bili ti še formalno krščanski, naj ne novačijo mladih očetov za svoje vojne avanture, ker morajo skrbeti za dobro vzgojo otrok … Sicer pa bi bilo zanimivo vprašati predstavnike Cerkve, kaj naredi cerkveno vodstvo, kadar kateri od duhovnikov postane oče – in to se ne zgodi tako zelo redko. Kolikor nisem povsem narobe informiran Cerkev v takem primeru duhovnika prestavi v bolj oddaljeno faro, ponekod prevzame celo plačevanje alimentov, da ne bi bilo škandala, vsekakor pa uredi stvari tako, da bi bilo med očetom in materjo ter otrokom kar najmanj stikov. Tako ravnanje morda na povečuje verodostojnosti istega cerkvenega vodstva, kadar se tako močno zavzema za pravico otroka do obeh staršev …

2. Samskost ni bolezen, zato ženske brez partnerja ne potrebujejo zdravljenja …

Kdor misli, da ima zdravnik opraviti samo z boleznijo in njenim zdravljenjem, ta pač ne ve veliko o zdravilstvu. Saj tudi za duhovnika ne rečemo, da se predvsem ukvarja z grehom. Prva stvar zdravilstva je ohranjanje zdravja in šele potem zdravljenje bolezni. Kaj pa kakšna ženska res potrebuje, tega ji nimajo pravice predpisovati drugi! Sicer pa ne bi bilo slabo, če bi si avtorji tega argumenta kdaj prebrali definicijo zdravja v temeljnem dokumentu Svetovne zdravstvene organizacije, kjer je jasno povedano, da zdravje ni samo fiziološko in duševno, temveč tudi socialno stanje človeka. Tako je tudi samskost kajkrat lahko bolezen, celo zelo huda bolezen.

3. Zlorabe znanstvenih spoznanj na področju biomedicinskih oploditev in genetike imajo lahko za narod in celotno človeštvo daljnosežne negativne posledice …

Se strinjam – a zloraba ni povezana s tako ali drugo tehniko, temveč z dobrim oz. slabim namenom človeka. Cerkev si v svoji zgodovini ni delala veliko preglavic zaradi „zakonov iz preračunljivosti”, samo da so bili sklenjeni pred oltarjem, čeprav je bilo to huda zloraba. Zlorabljati je mogoče vse, ne le znanstvena spoznanja. Zlorabljati je mogoče celo versko sporočilo … Predvsem pa velja, da zakonodajalec, v tem primeru parlament, pri presojanju zakonskega predloga ne sme izhajati iz morebitne zlorabe, temveč iz normalne, se pravi moralno neoporečne rabe pravic, ki so z zakonskim predlogom predvidene. Z argumentom „zlorabe” bi bilo mogoče odpraviti tudi temeljno ustavno pravico do osebne svobode, saj je to dejansko najbolj in najbolj pogosto zlorabljena pravica! Na zlorabo kot argument se predvsem sklicujejo totalitarni sistemi in diktature.

4. Sporna novela zakona ne predvideva učinkovitih mehanizmov nadzora nad možnimi zlorabami …

Noben zakon ne more zares predvidevati učinkovitih mehanizmov nadzora nad možnimi zlorabami. Vsak zakon je mogoče zlorabiti, absolutnega nadzora in preprečevanja zlorab ni!

5. Pravna in socialna država s posluhom za družinsko politiko varuje interes otroka do zagotovljene vzgoje in razvoja s strani obeh staršev …

Še tako pravna in socialna država, tudi če bi bila to katoliška država, celo katoliška v smislu ljubljanske interpretacije, ne more zagotavljati varstva otrokovega interesa in dobre vzgoje. Mogoče pa so dve svetovni vojni in kup lokalnih v XX. stoletju povzročili tudi ljudje, ki so bili spočeti v postelji in ne na kliniki, vzgojeni v družinah z očetom, vzgojeni celo v krščanskem duhu …

6. Ne obstaja pravica do otroka …

V smislu posedovanja drugega človeka ne obstaja pravica matere ali očeta ali obeh ali kogar koli do otroka – a po isti logiki tudi ne obstaja pravica otroka do matere, očeta ali kogar koli drugega! Človek preprosto ne more biti last drugega. A ta trditev je preprosta demagoška puhlica, saj zakonska novela ne uzakonja kakšne lastniške pravice ženske, ki bi rada zanosila s pomočjo medicinskega posega, temveč pravico, da zanosi in rodi. Ta pravica v nekaterih totalitarnih sistemih, kakor recimo na Kitajskem, ni tako samoumevna. Kdor ženski odreka tudi to pravico z besednim žongliranjem, se dejansko postavlja na stran kitajske Komunistične partije, ki določa, koliko otrok ima lahko kitajska družina!

7. Zavarovati je treba pravico otroka, da odrašča v urejenih razmerah …

To je dober argument, vendar čisto po naključju glavni argument zagovornikov splava! Za kristjana je človeški pojav tako visoko nad vsemi „razmerami”, ki so glavna kategorija vsakršnega materializma, da njegovega rojstva ne more pogojevati s sklicevanjem na nekakšne idealne razmere. Tudi otrok, spočet v epruveti, lahko postane ljubljanski nadškof, morda pa tudi svetnik! Celo otrok, ki bi bil rojen v najbolj artificiranih okoliščinah in ki bi ga njegova samska mati celo zares na moč slabo vzgajala in oskrbovala, je kljub vsemu temu človek v polnem obsegu in pomenu te besede. Morda se bo temu človeku godilo težje – a tega, kar v njem vidi kristjan, mu tudi najslabša vzgoja ne more vzeti. Nihče ne bo sojen zaradi slabe vzgojenosti, marsikdo pa zaradi prodajanja farizejskega in saducejskega kvasa!