Nič svetenja po diplomatskih salonih, rokovanja s predsedniki
in poljubljanja rok atašejem.

Nič večerij s kralji & plemenskimi starešinami, ko si v zadregi,
da ne boš znal v pravilnem vrstnem redu uporabljati srebrnega
pribora ali prstov, in bo polžja lupina končala v dekolteju
ali trajni ondulaciji pri sosednji mizi sedeče dame
čeljust v kozarcu s šampanjcem, vse skupaj
pa v spominih in dnevniku.
Nič festivalov & branj – Oh, kakšna eminentna družba. Naj padeta name svetloba in dinamit Alfreda Nobela,
ali pa vsaj zvezdni prah s Pulitzerja. Tri dni se ne bom
umival in krtačil. Talent je sigurno nalezljiv.
Nič polnočnih klicev prevajalcem – Ali ne vidite te iluminacije.
Nevidni dinamo proizvaja novo vrsto energije. Ko bo
zmanjkalo nafte, bo poganjala avtomobile in letala.
Leta sem kopal podzemske rove, se dogovarjal
in vzdrževal korespondenco. Mladi fani takoj pristopijo
in mi vzamejo prah od nog.
Nič več menjam tri srednjedolge pesmi prevedene v
Linguo franco, za dva haikuja prevedena v slovenščino.
Če vam menjalniški tečaj ne ustreza, lahko po potrebi odstopim še zobno ščetko, ženo, človeško ribico, idrijske
čipke in vile.
Nič več obraz in skrivnostni solipsizmi v Mladem konstruktorju,
Astrofiziki za začetnike, Reviji za vzgojo termitov in podlasic…
Nič tehtanja knjig in najemanja izvoščka, rikše, tovornjaka,
da jih dostavi na časopisno hišo – še pred tem
pa odposlano cirkularno pismo – če ga nemudoma na razmnožite
in objavite po vseh redakcijah & rubrikah, vključno s Svet, Reportaže in zanimivosti, Šport, Iskrice in Osmrtnice,
vam bodo zgorele postelje & računalniki, napadli
vas bodo roji kobilic, presahnil vaš tako ali tako
sumljiv novinarski navdih.
Nič dviganja kozarcev, zazidavanja v generacije,
– če boš vztrajen in prijazen boš kanoniziran.
Nič prišli smo da bi vladali, imamo fantastične trgovske
potnike, govorijo petnajst jezikov, vključno s svahilijem
in sanskrtom. Naše tajnice zmorejo 500 udarcev na minuto.
Navezali smo stike z Eskimi, ljudožerskimi plemeni na Novi Gvineji in Atlantido. Zadnjič smo faksirali steklenico
avtohtonega vina in lipicanca v Gano.
Še in še zapiramo okna naših studijev, a veter vedno najde špranje in neprestano razmetava
po sobi nepopisane papirje. Nič obšolskih dejavnosti. Nič obliterarnih dejavnosti. Nič literarnih dejavnosti.

Pusti druge naj na ramenih nosijo Parnas, Panteon,
Akademijo, častne doktorate in nesmrtnost. Se vozijo
v limuzinah z zatemnjenimi stekli. Naj grupies z njih trgajo obleko. Pusti political correctness. Urejanje sveta in države.
Tvoje je da sediš ob bajerju, gledaš race, žuliš vodo
bereš Uvod h krstu pri Savici & Dumo in futraš krape.
Nič. Nič. Nič.

Poezija se ne začne z velikim pokom, ampak s cviljenjem.