Ne maram cerkev, džamij ali sinagog, spremenjenih v muzeje in razstavišča. V takšnem kvazisublimnem predstavljanju umetnin slutim nekakšno nadaljevanje podviga preobrazbe katedrale Naše Gospe v svetišče Razuma – in ta podvig je videti še mučnejši v času po smrti razuma, v svetu, ki ne potrebuje več nikakršnih svetišč …
V tovrstnem raz–stavljanju ni boleča le dekompozicija prostora Presežnega, razblinjanje njegovih nesnovnih harmonij v govorniški oder zgolj človeških glasov, začaranje njegove prvotne bogočloveškosti v kaščo efemerne ustvarjalnosti, … Ne, skeli me predvsem občutek osiromašenja nas samih. Cerkve–razstavišča, ki so postale saloni človeške téchne, kot ambientalno ozadje namreč praviloma ne izpričujejo obogatitve našega izkustva, ampak stojijo kot spomeniki srhljive zožitve naše občutljivosti, kot zrcala majhnega novoveškega srca, povsem ujetega samega vase. Kažejo nam spremembo videnj v sanje, razblinjenje simbolov Bivajočega v igro videzov, liturgije v projekt….
Vendar so vsi ti pomisleki odpadli, ko sem v sončnem aprilskem dnevu obstal pred velikimi platni Jožefa Muhoviča. Njegove stvaritve sodijo v kostanjeviški sveti prostor, kjer so predstavljene; prav vanj: odločno, z veliko sugestivnostjo stopajo v zaupen pogovor z vso gostoto njegovih večstoletnih pomenov in večnih sporočil. Še več. Cerkveni prostor v najplemenitejšem pomenu bogatijo: dodajajo mu novo razsežnost, ne da bi ga oskrunile v njegovi izvorni čistosti.
V čem je ta skrivnostna bogatitev sakralnega prostora?
Lažje povem, kaj ni. Na likovni ravni nedvomno ni povezana z nikakršno »religiozno korektno« upodobitvijo svetih tem krščanske vere, čeprav jih pogosto evocirajo naslovi Muhovičevih del, ki se na prvi pogled zdijo kot variacija na kazalo teološkega traktata De novissimis (»Eshatologija«, »Meditacija o minljivosti«, »Skozi prvo zagrinjalo«, »Sila in gibkost poveličanih teles?«, »Velikonočna figura«) ali evokacija središčnih bibličnih in liturgičnih prelomnih trenutkov (»Agnus«, »Mensa«, »Goreči grm«, »Pieta«, »Polaganje v Grob«). Likovna drznost Muhoviča ločuje od tradicionalne religiozne umetnosti, saj se z njo trmasto vpisuje v izročilo modernističnega slikarstva in kiparstva, ki se upirata sleherni instrumentalizaciji likovne govorice. Toda umetnikova bogatitev sakralnega prostora tudi ni zgolj modernistični prevod predvidljivih religioznih občutij, saj svojo metafizično izkušnjo izraža v izrazito osebnem videnju, ki ni zavezano nobenim duhovnim konvencijam. Muhovičev svet oblik se nikoli ne ukloni prvenstvu semantike, najsi je ta avtorju še tako dragocena, ampak se z njim vselej enakovredno bojuje, išče krhko ravnotežje forme in pomena, pomenljivosti gole oblike in likovnosti smisla.
Razstava se imenuje »O minljivosti«, vendar moramo ta naslov razumeti cum grano salis. Avtorjev pogled sicer z vso ostrino, v različnih svetovih – ki jih ni smiselno opisovati ali razlagati s tem, da bi jih prevajali v embleme jasnih sporočil, saj je svet vsake slike in skulpture pristen simbol, katerega sporočilnost se razkriva v pretanjenem neposrednem delovanju barv in oblik –, lovi in shranja sledi propada, minevanja in razkroja. Muhovič z velikim zamahom slika eshatološki razkroj forme in pretresljivo meditira o skrivnosti smrti (»Pieta«, »Krsta«, »Grob v gori«). Barvo nanaša v njeni grobi telesnosti, grobi snovnosti, ki pa skrčena v granule mesenosti vendarle daje slutnjo poslednje preobrazbe vstajenjskega telesa. Prav možnost preobražene, taborsko prežarjene, transfigurirane snovi se zdi skrito središče Muhovičevih chardinovskih meditacij. Zato se ne boji različnih barv, vedno novih podob, v katerih nekako okameni čudenje nad strašnostjo tega, »kako sem ter tja brez konca Bog razsipa vse živeče« (doch furchtbar ist, wie da und dort/unendlich hin zerstreut das Lebende Gott), kot je zapisal Friedrich Hölderlin v svojem »Patmosu«.
Vendar pa Muhoviču ne gre le za posodobljeno likovno različico vzklika »Ubi sunt?« – »Kje so?« – ki je starim klical v zavest podobe izginulih obrazov in ljubezni ter s tem strahospoštovanje pred Večnostjo in vstajenjskim eshatonom, modernim pa zbuja predvsem grozo pred dokončnim izginevanjem, izničenjem in nesmiselnim breznom, v katero čas peha vse, kar nastane, tako kot starodavni grški Kronos žre otroke, ki jih sam spočenja…
Muhoviča izkustvo minevanja, presnavljanja, preobražanja oblik vodi do nevidnega mesta ostajajoče, trajne zavesti minljivosti. Na meji dveh svetov, vidnega in nevidnega, minevajoče oblike vodijo v notranjost jaza, ki ni več nihilistična notranjost postmoderne, razblinjajoče se zavesti.
Velika platna, ki jim dodajajo sporočilne odtenke še skrivnostne skulpture in krhke risbe, kot rdeča nit, ki omogoča sklenjeno razumevanje razstave, veže sedeči lik z dvignjenimi objetimi koleni, z glavo, naslonjeno na kolena (npr. na platnu »Eshatologija«, »Rdeči atelje«, »Nokturno II«, »Pieta« …). Ta povratek človeškega lika v svet abstraktnih oblik kaže na tisto, kar v minevanju vztraja in traja, čeprav tudi sámo mineva. Človek, sredi minljivosti, na križišču svetov in različnih izkušenj, zavedajoč se svoje minljivosti in propadljivosti vsega: človek, vrnjen v tišino, v molk sebe in sveta. V premišljevanje Božjega molka.
Ta tišina je nedvomno najprej ponotranjenost, zapognitev vase. Vendar ostaja dvopomenska. Gotovo jo lahko razumemo kot zavest minevanja, kot tiho žalost, kot sodobno inačico dürerjevske Melanholije. V njej se uteleša vsa naša tragična izkušnja sveta, bolečina, osamljenost, stiska. Lahko pa jo dojamemo tudi kot kontemplativno zatopljenost vase, ki je obenem odločna odprtost za presežnost, za Eno onstran vseh likov in barv. Za točko Omega, ki bo v svoji nepredvidljivosti osmislila to, česar z našimi močmi in po naši pameti ni mogoče osmisliti. Kot preseganje melanholije, kot pravo »žalost v skladu z Bogom«, odrešilno žalost, o kateri govori apostol v drugem pismu Korinčanom. Kot kontemplativno, motreče zbiranje minevanja v mistično prisotnost. V hezihastični tradiciji, duhovnem izročilu bizantinskega Vzhoda, je predpisana molitvena drža kontemplativne molitve kat’exochen, »molitve Jezusu«, prav drža, ki vedno znova vdira v Muhovičev kozmos abstraktnih podob. Podoba sedečega Elija na Horebu, arhetipa motrilcev večnih skrivnosti.
V tej ambivalenci, ki po eni strani razpira sodobno izkušnjo za Transcendenco preteklih vekov in hkrati v cerkveni prostor vodi najglobljo stisko in plemenitost svobode današnjega človeka, je bogastvo Muhovičevega metafizičnega videnja, ki se izraža v njegovi umetnosti. Meditacija o minljivosti s to ambivalenco postane tudi meditacija o sami umetnosti, njenem smislu in upravičenosti, spremeni se v ponotranjeno motrenje samega spreminjanja umetniških oblik, v razmislek o njihovi zgodovinskosti in brezčasnosti.
Muhovičeva razstava tematizira minljivost, vendar je – paradoksno – pravzaprav upodobitev tega, kar ostaja. Morda tako pristna in iskrena, da bo ostala tudi sama za vselej nevidno vrisana v ta sveti, znova posvečeni prostor.