Izreki svetih puščavskih mater

Demétrios G. Tsámes, Jasna Hrovat

Meterikon – Dejanja in izreki svetih žena

Med zbirkami apoftegem, izrekov svetih puščavnikov, je najbolj znana abecedna zbirka z naslovom Gerontik ali Apoftegme svetih starcev, grško Tò gerontikón etoi Apophthégmata hagíon gerónton. Izreki so urejeni po abecednem redu imen svetih starcev, med katerimi je seveda velika večina moških – če smo natančni: med stodvaintridesetimi so le tri ženska imena, in sicer so to Teodora, Sara in Sinkletika.
Med letoma 1990 in 1993 je Demétrios G. Tsámes izdal štiri knjige z naslovom Meterikón, v katerih so zapisane pripovedi in popisana življenja ‘svetih mater puščave, asketinj in svetih žena ortodoksne Cerkve’; v drugi knjigi je izšlo tudi nekaj izrekov, od katerih je približno polovica že uvrščena v Gerontik.
Ker upamo, da bo Gerontik v bližnji prihodnosti izšel v slovenskem prevodu, so tu prevedene le apoftegme, ki jih tam ni.
Apoftegma (apóphthegma) je ‘izrek, beseda’, vendar je izraz tu rabljen v širšem pomenu, dejansko ne gre le za besede, temveč tudi za dejanja puščavskih očetov in mater; izraz je pravzaprav postal oznaka za literarno zvrst. (V grščini je beseda srednjega spola, v slovenščini pa je zaradi končnice ‘a’ postala ženskega spola.).
Velike puščavnice so bile ‘matere, mame’; kakor v grščini je tudi v slovenskem prevodu ohranjen izraz ama (grško ammâs, ali tudi različica ammá), ki za žene ustreza izrazu za puščavnika ‘aba’ (grško abbâs iz aramejskega abbá), ‘oče, očka’.
Kot rečeno, so bile puščavnice v veliki manjšini, prav gotovo tudi zaradi socialne podrejenosti moškemu, tako da ni čudno, da – kot v primeru Teodore – naletimo na puščavnika, za katerega se je šele po smrti izkazalo, da je ženska. Pa vendar so ženskam priznavali enako duhovno višino in svetost, čeprav je v takem primeru veljalo, da je ‘po mišljenju moški’, kot se je sama izrazila ama Sara. Dovolj enakovredno pa so se lahko ženske posvečale meniškemu življenju v samostanih.
Svetopisemski navedki so dodani kot opombe. Izreki kažejo, da so očetje – in matere! – uporabljali grško Septuaginto, vendar naši navedki utrezajo slovenskemu standardnemu prevodu Svetega pisma iz izvirnih jezikov, 2., pregledana izdaja, Ljubljana : Svetopisemska družba, 1997. Čeprav so v pričujočih apoftegmah natančne navedbe redke, pa je več aluzij na posamezna mesta v Svetem pismu, kar vsekakor kaže na dobro poznavanje svetih spisov, torej na izobrazbo teh žena.

In kaj nam lahko danes ponudijo ti izreki?
Predvsem nam s svojo neizprosno in nedvomno zavzetostjo za Boga kličejo v zavest prvo in nato še njej podobno drugo Božjo zapoved – morda še bolj opozarjajo na prvo. Današnji čas ni naklonjen pokorščini in odpovedi – preveč se zavedamo veličine človeka, ki ga želimo pisati z veliko začetnico: toda veliko začetnico dobi le ob upoštevanju svojega Začetnika. Sicer kristjani to priznavamo, toda ali to živimo? Časi so se spremenili, pravimo. Prav je, da besede sprejemamo v duhu (tudi duhu časa), vendar je lahko nevarno, če se brez preživete duhovne izkušnje sami odločamo, kaj govori Duh, česa nam v Svetem pismu ni treba sprejemati ‘po črki’, čemu se lahko odrečemo, kaj se lahko spremeni zaradi spremenjenih zgodovinskih danosti; ni prav, če se prehitro ‘z nečistimi ustnicami’, kot pravi prerok Izaija, dotikamo svetih skrivnosti, jih presojamo, ne da bi jih živeli.
Časi so se spremenili. Ženska lahko moli z odkrito glavo … – pa saj to ni bistveno.
V Kristusu ni Juda ni Grka, ni moškega ni ženske. V svetu pa so: so Judje, so Grki, so ženske, so moški, so revni, so bogati, so oblastniki, so podložniki. So razlike. V Kristusu jih pa ni. Zato je vredno zapustiti vse zaradi Njega; tudi če tega ne zmoremo – vredno pa je. Moja nemoč ne odvzema tega. Edino, kar ima res vrednost in posvečuje vse, je zavestno življenje v Bogu. In način tega življenja je ljubezen. Vse drugo ni Življenje.

(Prevod po izdaji: Demétrios G. Tsámes, Meterikón. Tomos B’. Thessaloníke : Adelphóteta “Hágia Makrína”, 1990).

Evgenija

Ama Evgenija je rekla:

  1. “Koristno je, da prosimo edino to, da bi bili z Jezusom. Bogat je namreč vsak, ki je z Jezusom, četudi je materialno ubog. Tisti, ki daje prednost zemeljskim stvarem pred duhovnimi, bo namreč oboje izgubil, tisti pa, ki hrepeni po nebeških, bo s tem vsekakor dosegel tudi zemeljske dobrine.”

(Meterikon 2, str. 190; Codex Sinaïticus 454, 21; Guy, Jean-Claude, Recherches sur la tradition grecque des Apophthegmata Patrum. 2. dopolnjena izd. Bruxelles: Société des Bollandistes, 1962, str. 66; v nadaljevanju: Guy, Recherches)

Teodora

Ena od velikih žena-asketinj puščave. Čeprav je njeno življenje zelo verjetno v večji meri legendarno, je vsekakor del izročila, ki dokazuje, da ženske lahko dosežejo prav tako stopnjo popolnosti kot moški. Izročilo torej pove, da je bila Teodora poročena, vendar je zapustila moža, da bi živela meniško življenje, in ker se je bala, da bi jo mož našel v ženskem samostanu, se je preoblekla v moškega in živela v moškem samostanu v kraju Oktokaidekaton, osemnajst milj od Aleksandrije. Lažno so jo obdolžili, da je oče nekega nezakonskega otroka, in so jo s tem otrokom izgnali; živela je z njim v puščavi, kjer so jo mučili demoni. Po sedmih letih se je vrnila v samostan, kjer so se po njej začela dogajati ozdravljenja in razna znamenja. Predstojnik samostana je imel videnje lepe ženske, ki so jo angeli spremljali k Nebeškemu ženinu. Otrokov jok jim je odkril, da je umrla, in tedaj so šele spoznali, da je ženska. Apoftegme tudi razkrivajo, da je mnogo menihov pri njej iskalo nasvete o načinu meniškega življenja.

  1. Vprašali so jo o stvareh, ki jih poslušamo: “Kako sploh lahko (sestre), ki sprejemajo posvetne in vsakršne druge glasove, živijo le Bogu, kakor si rekla?” Ona pa reče: “Kakor če sediš pri mizi, kjer so mnoge jedi, in jih vzameš, a nerad, tako imej svoje srce usmerjeno k Bogu, četudi prihajajo posvetne besede v tvoja ušesa; in v takem razpoloženju, ko boš nerad slišal, ne boš utrpel škode.”
  2. Neki drug menih je bil preizkušan s tem, da se mu je pojavila na telesu srbečica in velika množica uši. Bil pa je iz bogate hiše. In demoni so mu govorili: “Kako prenašaš tako življenje, da rediš črve?” On pa je s potrpežljivostjo zmagal.
  3. Nekdo od starcev je vprašal amo Teodoro, rekoč: “Kako bomo obujeni ob vstajenju mrtvih?” Ona pa je rekla: “Imamo jamstvo in zgled in prvenca[1], tistega, ki je za nas umrl in bil obujen, Kristusa, našega Boga.”

(Meterikon 2, str. 196; Guy, Recherches, str. 22-23)

Melanija mlajša

Valerija Melanija je izhajala iz starega rimskega plemiškega rodu Valerijcev. Svetnica, katere god praznujemo 31. decembra, ima vzdevek mlajša, da jo razlikujemo od njene babice Melanije (ki je bila rimska aristokratka, a se je po moževi smrti posvetila asketskemu življenju in šla ok. 372 v Egipt in Palestino ter z Rufinom ustanovila dvojni samostan na Oljski gori; tudi ona je razglašena za svetnico). Valerijci so imeli velikanska posestva v Rimu in drugod po Italiji ter v Španiji, Britaniji, Galiji in Severni Afriki. Bila je prisiljena v poroko že s trinajstimi leti, dva otroka sta ji umrla, pri rojstvu drugega otroka pa je sama tako zbolela, da je mož Pinijan, ki je goreče molil za njeno ozdravljenje, na njeno željo pristal na zaobljubo popolne vzdržnosti ter asketskega življenja. Melanija je začela razprodajati ogromna posestva, nato se je z možem in materjo umikala pred navali germanskih plemen na Sicilijo, nato v Severno Afriko, v Tagasto, rojstni kraj sv. Avguština; v teh pokrajinah sta z možem ustanavljala tudi samostane; končno pa so se odpravili v Palestino, v Betlehem, kjer se je srečala s Hieronimom, in v Jeruzalem. Po smrti matere in moža je ustanovila še en samostan, kjer je bilo devetdeset sester, ni pa hotela biti njihova prednica. Skušala se je čimbolj umikati v samoto, pomagala je le pri oskrbi romarjev in bolnikov.
Dobro je znala latinsko in grško, prepisovala je rokopise in prebirala Sveto pismo. Nekoč najbogatejša žena Rimskega cesarstva je bila ob smrti skoraj popolnoma brez premoženja.[2]

  1. Govorila je: “Spoznajte, sestre, kako ob zemeljskih, umrljivih oblastnikih z vsem strahom in budnostjo stojijo njihovi podaniki; s kakšnim strahom in trepetom moramo torej me, ki stojimo ob strah vzbujajočem, nebeškem kralju, opravljati svojo službo. Premislite namreč, da ne angeli ne katera koli duhovna[3] in nebeška stvar ne more vredno slaviti Gospoda, ki ne potrebuje in je večji od vsake slave. Če torej breztelesna bitja, ki toliko presegajo našo naravo, ne zmorejo vredno peti hvalo Bogu vsegá, kakor smo rekle prej, koliko bolj moramo me, nevredne služabnice, peti psalme v vsem strahu in trepetu, da si namesto plačila in dobička ne priskrbimo obsodbe zaradi svoje malomarnosti pri slavljenju našega Gospodarja.”
  2. “Ker nas je Sveto pismo poučilo o pristni ljubezni do sebe in (sester) med seboj,[4] si moramo z vso vnemo prizadevati, da jo ohranjamo, ker vemo, da je brez ljubezni vsaka askeza in vsaka krepost prazna. Hudič namreč lahko posnema vsak nravni dosežek, za katerega si domišljamo, da ga lahko storimo, ljubezen in ponižnost pa ga resnično premagata. Tako vam povem: me se postimo, on popolnoma ničesar ne jé; bedimo, on sploh ne spi. Mrzimo torej prevzetnost, kajti zaradi nje je on odpadel iz nebes in po njej nas skuša potegniti navzdol k sebi. Bežimo tudi pred prazno slavo tega veka, ki mine kakor cvetlica na polju.[5] Predvsem pa stanovitno ohranjajmo sveto in pravo vero, ki je osnova in temelj vsega našega življenja v Gospodu, ljubímo pa posvečenost duše in telesa, kajti brez nje ne bo nihče videl Gospoda.”[6]
  3. Zelo pogosto jih[7] je tudi vabila k pokorščini po Božji volji; tako je govorila: “Brez pokorščine ne morejo biti urejene niti posvetne stvari. Kajti tudi svetni oblastniki drug drugega poslušajo in so si pokorni. Celo tisti, recimo, ki nosi krono, si pri večini nujno potrebnih stvari ne drzne storiti ali ukazati ničesar, če nima najprej sklepa senata. Tudi v posvetnih hišah odvzameš ves red, če odvzameš to največje premoženje, pokorščino. In če ni reda, ohromi tudi vse, kar prinaša mir. Vsi moramo torej drug drugemu izkazovati pokorščino. Pokorščina pa je to, da storiš, česar nočeš, da zadostiš tistemu, kar ti je naloženo, in samo sebe prisiliš v skladu z izrekom: ‘Nebeško kraljestvo si s silo utira pot in močni ga osvajajo’.[8]”
  4. Povedala jim je tudi izrek svetega starca[9] o tem, kako je treba vse prenesti, kar se navadno mora pripetiti tistemu, ki živi sredi ljudi: “Nekdo je prišel k svetemu starcu, ker se je hotel od njega poučiti, in ta mu je rekel: ‘Ali mi moreš biti zavoljo Gospoda v vsem pokoren?’ Oni je očetu[10] odgovoril: ‘Vse, kar mi boš naložil, bom prizadevno storil.’ Reče mu: ‘Vzemi torej bič in pojdi na tisto mesto ter tolči in brcaj tisti kip.’ Ko je oni z vnemo izvršil naloženo, se je vrnil. In starec mu reče: ‘Ali ti je kip, ko si ga tolkel in brcal, kaj ugovarjal ali odgovarjal?’ On pa pravi: ‘Popolnoma nič.’ Oče mu reče: ‘Pojdi torej spet in ga v drugo tolči ter dodaj še žalitve.’ Še v tretje je storil isto po naročilu očeta, in ko kip ni nič odgovoril – kako bi mogel, ko je bil kamen -, mu je nadalje govoril sveti starec: ‘Če moreš postati kakor ta kip, da te žalijo in ne vrneš žalitve, da te tolčejo in ne ugovarjaš, moreš biti odrešen, pa tudi ostati z menoj.’ Tudi mi ga torej posnemajmo, otroci, in plemenito prenesimo vse, žalitve, zmerjanje in zaničevanje, da bomo podedovali nebeško kraljestvo.”
  5. O ljubezni in ponižnosti in krotkosti ter ostalih krepostih je govorila: “Nihče ne sme kriviti ne želodca ne kakega drugega dela telesa, ampak je neopravičljiv vsak človek,[11]ki ne udejanja Gospodovih zapovedi. Vabim vas torej, da se borite v stanovitnosti in potrpežljivosti[12]. Skozi ozka vrata[13] namreč sveti vstopajo v večno življenje. Samo majhen je napor, velik in večen pa počitek.[14] Malo potrpite, da vam bodo nadeli venec pravičnosti.[15]”
  6. Nekoč jo je vprašala ena od deklet, ki so bile z njo, ali je v taki askezi in kreposti, ki ju je dosegla, ni nadlegoval demon nečimrnosti in prevzetnosti. Ona pa je v korist nas vseh[16] začela govoriti: “Jaz se sicer ne zavedam ničesar dobrega v sebi,[17] vendar pa, če sem zaznala sovražnika,[18] ki mi je sejal skušnjave prevzetnosti zaradi posta, sem mu takole odgovorila: ‘Kaj pa je to velikega, če se jaz po en teden postim, drugi štirideset dni sploh nič ne jedo. In če ne uporabljam nič olja, saj se drugi še vode ne napijejo.’ Če mi je sovražnik glede uboštva podtaknil, naj mislim, da je to kaj velikega, sem zaupala v Božjo moč in odvrnila njegovi neizrekljivi hudobiji takole: ‘Koliko je takih, ki so jih ujeli barbari in so izgubili celo svojo svobodo? Koliko jih je, ki so zapadli kraljevi jezi in s premoženjem izgubili tudi svoje življenje? Koliko so jih starši zapustili v uboštvu, drugi spet so naleteli na goljufe ali razbojnike in v trenutku iz bogatašev postali reveži. Nič velikega torej ni, če smo mi zaradi neminljivih in prečistih dobrin prezirali zemeljske.’ Ko pa sem spet videla hudobneža, ki mi je podtikal skušnjavo nečimrnosti, in sicer da bi si odela lase s tančico in mnogo svile, sem zelo pomilovala sebe nesrečnico in si priklicala v misli tiste, ki so goli na trgu, drgetajo v samih slamnjačah, otrpli od mraza, in tako je Bog odgnal od mene hudiča.”
  7. Govorila je tudi, da so sovražnikovi naklepi očitni: “Meni so zelo pogosto večjo muko kot sovražnik povzročili ljudje, ki so si nadeli opravo svetih; ko so me videli, kako si resnično prizadevam izvršiti Gospodov glas, ki je govoril bogatašu: ‘Če hočeš biti popoln, prodaj, kar imaš, in daj ubogim ter vzemi svoj križ in hodi za menoj!'[19], so mi govorili: ‘Mar ni potrebna revščina in askeza zaradi Gospoda, vendar zmerna.’ Jaz pa sem premišljevala o tistih, ki se vojskujejo za minljive oblastnike tega sveta, kako se podajajo v nevarnost, ko stremijo po vedno večjih časteh. Če se torej oni zaradi cvetlice na polju[20] – to je namreč svetna slava – tako mučijo, koliko bolj si moram jaz prizadevati, da dosežem večjo čast v nebesih.”
  8. Tako blagost in mir srca je dosegla, da ji je, če jo je kdaj kaka sestra, ki ji je storila kaj hudega, prosila za odpuščanje, kakor je bila navada, svetnica tako govorila: “Gospod ve, da se nimam za dobro niti v primerjavi s posvetno ženo, ker sem nevredna. Toda zaupam, da me hudič ne bo obtožil ob dnevu sodbe, da sem umrla z zamero do kogar koli.[21]
  9. Drugič je nato govorila dekletom tole: “Prosim vas tudi, da molite zame, ker nisem nikoli hotela nobeni od vas nič slabega. Če sem kdaj rekla kateri od vas strožjo besedo, sem to storila zaradi duhovne ljubezni. Glejte torej nase kot prave Kristusove služabnice. Z vsem spoznanjem preživite preostanek svojega življenja, da boste ugajale nebeškemu ženinu, ker boste imele tistega dne sijoče svetilke.[22] Torej glejte, priporočam vas Bogu, ki more varovati vaše duše in telesa.[23] Priporočam vas tudi gospodu duhovniku in prosim, da mu z ničimer ne povzročate težav, ampak se mu v vsej ponižnosti podredite, ker tudi on zaradi Boga nosi vaše breme,[24] in tista, ki mu nasprotuje in mu ni pokorna, žalosti Boga.”

(Meterikon 2, str.198-204)

Sara

O njej ne vemo kaj več kot to, kar prinašajo apoftegme, vendar je morala biti slavna, če so k njej hodili celo očetje iz puščave Sketis, znane po tem, da so tamkajšnji menihi izvajali najstrožjo askezo. Mati – ama Sara je živela šestdeset let na istem kraju, verjetno v Nilovi delti med Sketis in Peluzijem.

  1. Bratom je tudi rekla: “Jaz sem moški, vi pa ste ženske.”

(Meterikon 2, str. 208: Sara 9; Codex Coisl. 126, f. 149v; Guy, Recherches, str. 34.

Prim. tudi izrek: Meterikon 2, str. 208: Sara 4, uvrščen tudi v Gerontik, Abecedna zbirka, št. 4:
Drugič spet sta prišla k njej dva starca, velika puščavnika iz peluzijskih krajev, in ob prihodu sta rekla drug drugemu: “Ponižajva to starko!” Rečeta ji: “Pazi, da ti ne bo prišlo na misel, da bi rekla: ‘Glej, puščavnika sta prišla k meni, ki sem ženska.'” Ama Sara jima reče: “Po naravi sem ženska, ne po po mišljenju.”)

Sinkletika

Živela je v četrtem stoletju in izvirala iz plemenite in bogate družine, kar razodeva že ime: ‘sygklētikós’ v grščini pomeni ‘senatorskega rodu ali položaja’, lat. ‘senatorius’. Z družino se je naselila v Aleksandriji in po smrti staršev je s slepo sestro odšla v samoto, kjer se je predala postu in molitvi. Njena slava je spodbudila mnoge mladenke, ki so ji želele slediti: najprej se je zaradi ljubezni do samote upirala, nato pa jih je sprejela, vendar jih je vzgajala bolj s tišino in solzami kot pa z besedo. Kljub temu njeni izreki kažejo duhovno zrelost in (zlasti tisti, uvrščeni v Gerontik) dobro poznavanje Svetega pisma. Umrla je pri štiriinosemdesetih letih po več letih hude bolezni in trpljenja. Njen sodobnik, imenovan Psevdo-Atanazij (po nekaterih virih pa naj bi šlo za asketa z imenom Polikarp), je napisal njen življenjepis (Bíos Sygkletikês = ŽS, PG 28, 1487-1558), omenja pa jo tudi Nikefor Kalist iz štirinajstega stoletja (HE VIII, 40) v istem poglavju kot Antona Velikega in Pavla Preprostega. Njen spomin praznujemo 4. januarja.

  1. Ama Sinkletika je rekla: “Mnogi, ki živijo na gori,[25] delajo to, kar pritiče navadnim meščanom, in se tako pogubljajo. Možno je, da tisti, ki biva v množici, v duši živi kot samotar, in da tisti, ki je sicer sam, v mislih prebiva z mnogimi.”
  2. Rekla je tudi: “Kadar v svetu kaj zagrešimo, četudi nehote, smo vrženi v ječo. Tudi mi sami sebe zaradi svojih grehov zapirajmo v ječo, da bi s tem hotenim spominjanjem (na grehe) prepodili prihodnjo kazen.”
  3. Rekla je tudi: “Kakor se razsipa zaklad, ko pride na dan, tako izginja tudi krepost, ki se razglaša in daje v javnost. In kakor ‘se vosek stopi na ognju,'[26] tako se tudi duša ob pohvalah razpusti in preneha truditi.”
  4. Rekla je tudi: “Kakor je nemogoče biti istočasno tako trava kot seme, tako ne moremo dajati nebeških sadov, če nas obdaja svetna hvala.”[27]
  5. Rekla je tudi: “Otroci, vsi se hočemo rešiti, vendar se oddaljujemo od odrešenja zaradi lastne malomarnosti.”
  6. Rekla je tudi: “Bodimo budni! Po naših čutih vstopajo namreč tatovi, četudi mi nočemo. Kako naj namreč ne bi hiša počrnela od dima, ki prihaja od zunaj, če so okna odprta?”
  7. Rekla je tudi to: “Vedno se moramo oboroževati proti demonom! Kajti prihajajo od zunaj, vstajajo pa tudi iz notranjosti. Tudi duša je kakor ladja: včasih se potopi zaradi zunanjih tokov, včasih pa potone zaradi neizčrpane vode, ki se je nabrala znotraj. Tako se torej tudi mi včasih pogubljamo zaradi grehov, ki jih storimo navzven, včasih pa se uničujemo zaradi slabih misli v svoji notranjosti. Treba se je torej paziti pred zunanjimi napadi ljudi, kakor tudi izmetavati notranje naplavine slabih misli.”
  8. Rekla je tudi: “Tukaj ne smemo biti brezskrbni. Sveto pismo namreč pravi: ‘Kdor misli, da stoji, naj pazi, da ne pade!'[28] Po neznanem plujemo. Saj psalmist imenuje naše življenje morje.[29] V morju pa so ponekod čeri, drugod zveri, a tudi mirna gladina. Zdi se torej, da mi plujemo po mirnem morju, pogani pa po besnečem valovju. In mi plujemo podnevi,[30] ker nas vodi sonce pravičnosti. Vendar pa je dostikrat možno, da se poganu v nevihti in temi posreči rešiti svoj čolnič, ker je bil buden, da pa se mi zaradi malomarnosti potopimo, čeprav smo na mirnem morju, ker smo izpustili veslo pravičnosti.”
  9. Rekla je tudi: “Kakor je nemogoče zgraditi ladjo brez žebljev, se ni mogoče rešiti brez ponižnosti.”
  10. Rekla je tudi: “Obstaja žalost, ki nam je v pomoč, obstaja pa tudi škodljiva žalost. Koristni žalosti je lastno, da objokuje svoje lastne grehe in slabosti bližnjega, joče, da ne bi odpadla od trdnega sklepa, da bi dosegla popolno dobroto. Obstaja pa tudi žalost, ki izvira od sovražnika,[31] povsem nerazumna, ki jo nekateri imenujejo duhovna naveličanost[32]. Takega duha pa je treba tedaj odgnati zlasti z molitvijo in petjem psalmov.”
  11. Kdor ima v nosnicah svoj lastni smrad, ne zavoha drugega, četudi bi stal nad samimi trupli.[33]

(Meterikon 2, str. 218-222)


[1] Prim. 1 Kor 15,20.

[2] Prim. geslo J. Dolenca v Letu svetnikov, ur. M. Smolik. Celje, 1999-2001, zv. IV, str. 286-290.

[3] Gr. noera.

[4] sester dodano, v gr. je namreč zaimek v ženskem spolu; prim. 1 Kor 13,1sl.

[5] Prim. Iz 40, 6-7.

[6] Prim. Heb 12,14.

[7] Namreč sestre, v grščini je zaimek v ženskem spolu.

[8] Mt 11,12.

[9] Prim. tudi prvo apoftegmo očeta Anuba in triindvajseto Makarija Egiptovskega v Gerontiku:
Aba Janez je pripovedoval o abu Anubu, abu Pojmenu in ostalih bratih, da so se rodili iz istega naročja in postali menihi v Sketis. Ko pa so prišli Maziki, so odšli od tam in se ustavili v kraju z imenom Terenut, dokler ne bi ugotovili, kako naj bi nadalje prebivali. Nekaj dni so se zadrževali v starem templju. Aba Anub je rekel abu Pojmenu: “Izkaži mi ljubezen; ti in bratje pojdite vsak zase v samoto in se tam posvečajte miru srca, tako da se ves teden ne bomo srečali.” In aba Pojmen je rekel: “Kakor želiš, bomo storili.” In naredili so tako. V templju pa je bila kamnita podoba malika. Vsako jutro, ko je aba Anub vstal, je obmetaval njegov obraz s kamni, zvečer pa ga je prosil: “Odpusti mi!” To je delal ves teden. V soboto zvečer so prišli skupaj in tedaj je aba Pojmen rekel abu Anubu: “Videl sem, aba, kako si ta teden obmetaval malikov obraz s kamni, pa se spet metal pred njim na tla. Ali tako dela veren človek?” Starec je odgovoril: “Tudi to sem delal zaradi vas. Videli ste, da sem obmetaval obraz podobe s kamni – ali je podoba kaj rekla ali se razjezila?” Aba Pojmen je odgovoril: “Ne.” “In spet, ko sem se pred njo vrgel na tla, ali je postala nejevoljna in rekla, da mi ne odpusti?” Aba Pojmen je spet odgovoril: “Ne.” Starec je tedaj rekel: “Sedem bratov nas je. Če hočete, da ostanemo skupaj, postanimo takšni kot ta podoba! Najsi jo zasmehujemo ali častimo, se ne vzemirja. Če pa nočete postati takšni, glejte, tempelj ima štiri vrata in vsakdo gre lahko ven, kjer hoče.” Tedaj so se vrgli na tla in rekli abu Anubu: “Kakor hočeš, oče, bomo storili, in poslušali, kar praviš.” In aba Pojmen je povedal: “Vse svoje življenje smo ostali skupaj, tako da smo se ravnali po besedi, ki nam jo je starec rekel. Enega od nas je postavil za oskrbnika. Kar je ta postavil pred nas na mizo, to smo jedli, in nikoli se ni zgodilo, da bi mu kdo od nas rekel: ‘Prinesi nam kdaj kaj drugega,’ ali: ‘Tega nočem jesti.’ Tako smo ves čas preživeli v spokojnosti in miru.”
Neki brat je prišel k abu Makariju Egipčanu in mu rekel: “Aba, reci mi besedo, kako se lahko rešim?” Starec mu je rekel: “Pojdi h grobu in zasmehuj mrtve.” Brat je šel, grob zasmehoval in obmetaval s kamni. Nato je šel in poročal starcu. Ta mu je rekel: “Ali ti niso ničesar rekli?” Odgovoril je: “Ne.” Starec mu je rekel: “Pojdi jutri spet tja in jih poveličuj!” Brat je šel h grobu, mrtve slavil in jim govoril: “Apostoli, sveti in pravični!” In prišel je k starcu in mu dejal: “Slavil sem jih!” In ta ga je vprašal: “Ali ti niso ničesar odgovorili?” Brat je rekel: “Ne!” Starec mu je dejal: “Veš, kako zelo si jih sramotil, a ti niso nič odgovorili – in kako si jih slavil in ti niso nič rekli. Tako tudi ti – če hočeš biti odrešen, postani mrtev. Ne meni se niti za krivico, ki ti jo storijo ljudje, niti za njihovo slavljenje. In lahko boš odrešen!”

[10] Uporabljen je grški izraz ‘patér’ in ne ‘abbâs’, kot je bolj običajno v Gerontiku.

[11] Prim. Rim 2,1.

[12] Prim. Kol 1,11.

[13] Prim. Mt 7,14.

[14] Prim. Sir 51,27.

[15] Prim. 2 Tim 4,8.

[16] Tu očitno ne gre le za sestre, ker življenjepisec piše v 1. os. mn.

[17] Prim. 1 Kor 4,4.

[18] V besednjaku puščavske duhovnosti je s sovražnikom vedno mišljen hudič.

[19] Prim. Mt 19,21; 16,24.

[20] Prim. Iz 40,6-7.

[21] Prim. Ef 4,26-27.

[22] Prim. Mt 25,1sl.

[23] Prim. Flp 4,7.

[24] Prim. Gal 6,2.

[25] Tj. v puščavi, kot puščavniki.

[26] Ps. 68,3.

[27] Prim. Jn 5,44.

[28] 1 Kor 10,12.

[29] Prim. Ps 18,17.

[30] Prim. Rim 13,13.

[31] Tj. od hudiča.

[32] Gr. akedía.

[33] Ta izrek je zapisan kot sholion v Lestvici Janeza Sinajskega; prim. Schólia eis Lógon 26,62, PG 88, 1049D-1052A.

Grški izvirnik:

(Prev. Jasna Hrovat)