Koncept dialoškosti Mihaila Bahtina je lastnost izjave, ki jo določa tako navznoter kot njene odnose do drugih izjav. Izjava je pri Bahtinu osnovni element, ki presega zgolj lingvistično in zaobjema celoto pogleda na svet. Skupine izjav se odpirajo raziskovanju v obliki govornih žanrov, katerih varianta je tudi kronotop – semiotična enota časa, prostora in smisla. Dialoškost je potemtakem temeljni model razmerja znotraj Bahtinove, lahko bi rekli, metafizike – dodajmo, da je celo človek pri njem zamišljen zgolj kot serija izjav v govorni komunikaciji. V tem prispevku se bomo s posebnih vidikov osredotočili na dialog in pokazali, da je v njegovem jedru mišljenjsko doseganje presežnega, torej mistična struktura. (Naj na tem mestu dodam, da odklanjamo uveljavljeno predstavo o Bahtinu kot marksističnem avtorju.)

Dialog pri Bahtinu ni dialog dveh obstoječih ljudi v stvarnem svetu, ko sta v igri dve empirično preverljivi zavesti, ki se trudita razumeti druga drugo. Predpostavka takšne situacije je objektivno obstoječi svet, pa ne samo obstoječi, ampak potencialno tudi razloženi. Resnica o meni je objektivno dana, pa tudi resnica o drugem. Ti dve resnici in zavesti za svojo objektivnost, Bahtin bi rekel zaključenost, potrebujeta presegajočo zavest. Res je, da lahko govorimo o transcendenci pri Bahtinu, vendar je ni mogoče razumeti tako vulgarno tehnično. Poglejmo torej drugače. V dialogu sta sicer dve zavesti, ki pa nista enaki. Gre za dve kategorično različni entiteti: jaz in drugi (kot »ti«). Med njima je poseben odnos, ki šele omogoča koncept dialoškosti in ki ga označuje termin zunajbivanje (vnenahodimost).[2] Pred nami je problem, kako misliti sebe in drugega v horizontu zavesti (kot semiotičnega oz. ideologije), zunaj katere nam ni dostopnega nič. Ali v Bahtinovem primeru literature, posebej romana, kakšen je odnos med junakom in avtorjem. O tem pove največ Bahtinova prva večja razprava[3] Avtor in junak v estetski dejavnosti.[4]

Zunajbivanje avtorja kot jaza glede na drugega – junaka – je v samem jedru dialoškega odnosa, ki je vedno odnos do drugega, ki je subjekt, drugi, ne pa moj intencionalni objekt. S problemom dialoškega je Bahtin eksplicitno povezal zgodnji pojem zunajbivanja v poznih spisih.[5] Pojem zunajbivanja je posebej poudarjen v zgodnjih delih, posebej omenjeni fenomenološki razpravi Avtor in junak v estetski dejavnosti, medtem ko pojma dialog še ni. V njej Bahtin s pomočjo fenomenološke deskripcije razvija razlike med človekovim samodoživljanjem – jaz-za-sebe – in njegovim doživljanjem drugega. Gre za obsežno in kompleksno delo, ki ga bomo na kratko pregledali.

Zunajbivanje in iz njega izhajajoča »transgredientnost« (biti zunaj drugega) jaza glede na drugega je za Bahtina evidentna, rezultat intuicije. Razvija jo na treh ravneh: prostor, čas in smisel. Najprej prostor. Sam ne morem doživeti svoje zunanje podobe, svojih telesnih mej. Preprosto povedano, svojega izgleda, npr. lepote ali grdote. Za predstavo o sebi kot zaključeni celoti v svetu kot »okolju«, potrebujem drugo zavest. Sebe doživljam od znotraj, svet okoli mene se širi na vse strani kot moje »obzorje«, od katerega nisem jasno razločen. Seveda ne gre za to, da se ne bi mogel misliti kot del sveta, važno je, da ne morem vrednostno pristopiti k sebi s čustveno-voljno reakcijo, skratka, ne morem se doživeti v tistem, kar sem zares jaz. Vse čustvene reakcije nase so prevzete od tujih čustvenih reakcij. (Manko samodoživljanja vidimo v doživljanju drugega.) Podobno je s časovno dimenzijo. Kot v prostoru prestopam svoje meje, jih tudi v času. Kot »duh« sem zunaj časa, v v prihodnost usmerjeni smiselni vrsti, ki ne pozna dovršitve. Jazu ni nič »dano«, vse je v »zadanosti« (kot odgovorni možnosti in nalogi osebnosti.) Šele drugi me od zunaj doživlja v časovnem »ritmu« kot »dušo«, torej kot »notranje življenje«, natančno zamejeno v časovnem in prostorskem okolju. Npr. sebe ne morem doživeti v času, saj sem ves čas pri sebi, obenem pa ne morem doživeti niti svojega rojstva niti smrti. Jaz se kot duh nikoli ne ujemam sam s sabo, v drugem pa se kaže ta težnja po nezaključenosti kot moment »dane«, razpoložljive in zamejene duše. Tretja raven je zaključevanje junaka kot vrednostne pozicije v dogodku bivanja – kako jo izločiti iz njega in zaključiti.

Jaz in drugi sta nereduktibilna, lahko pa je v posameznih »dogodkih« poudarjena ta ali ona plat tega odnosa.[6] Spoznavni dogodek (traktat, razprava, predavanje) reducira drugo zavest, junaka. Ostaja samo avtor in njegovi objekti. V etičnem dogodku se avtor in junak ujemata, znajdeta pred skupno vrednoto v strinjanju ali polemiki (pamflet, manifest, sramotenje, …). Bolj zapleten je estetski dogodek. V njem sta navzoči dve zavesti, ki se ne ujemata. Estetski dogodek razpada na dve fazi: najprej jaz kot avtor aktivno izstopim iz svoje pozicije zunajbivanja in vstopim v drugega, se vanj vživim. To je situacija etičnega dogodka, ko se skupaj z drugim postavim v aktivno etično držo do sveta, v neskončno vrsto smisla, v dejanje, ki vedno sili ven iz svojih dejanskih meja. Vendar pa je za estetski dogodek nujen tudi povratek nazaj vase, v svojo transgredientno pozicijo »presežka videnja in vedenja«. (Religiozni dogodek bomo omenili kasneje.)

Pomembna je povezava med etičnim, estetskim, in končno tudi spoznavnim. Situacija se zdi podobna kasnejšim teorijam Emmanuela Lévinasa, posebej v njegovem prvem pomembnejšem spisu Čas in drugi.[7] (O vplivih raziskovalci ne govorijo.) Tudi za Lévinasa zgolj znotraj jaza, spoznavnega, ni mogoče preseči svoje imanence, znanost ostaja za oba teoretika znotraj jaza. Za Lévinasa je izstop iz imanence mogoč samo skozi etični odnos, zdi pa se, da je v Času in drugem ta etičnost bližje hermenevtiki kot v kasnejših bolj čistih etičnih razpravah. Zanimivo je, da oba avtorja kot primer jazovega samopreseganja vzameta ljubezen, tudi v obliki spolnosti, ko odnos sicer teži k zlitju jaza in drugega, vendar pa ostajata vseeno razločena. Bahtin pravi, da seksualni momenti po eni strani »kalijo estetsko čistost […] neponovljivih dejanj«.[8] »Tu se zunanje telo drugega razkraja in postane samo sestavina mojega notranjega telesa […]« V spolnosti se torej odnos jaza do drugega lahko delno reducira v jazovo imanenco, drugi se zliva z jazovim notranjim telesom. Vendar pa: »V resnici je ta združitev v enovito notranje telo meja, do katere si moje spolno razmerje prizadeva v svoji čistosti.« Nasprotno je v samem jedru estetskega odnosa, jazovega zunajbivanja glede na drugega (junaka), ljubezen kot etičen (v Lévinasovem smislu) odnos do drugega. Oba avtorja ločujeta erotiko kot imanenco od njenega ustreznejšega razumevanja kot etičnega odnosa do drugega – Bahtin v ljubezni, Lévinas pa v svoji izvirni interpretaciji naslade in odnosa od ženske. Videli smo, da je Lévinasova etika, Bahtinova estetika (problematika pojma estetika nas na tem mestu ne zanima).

Bahtinov estetski odnos do drugega je »estetska ljubezen«, »transgredientno darilo obdarjenemu« – tam, kjer je sam sebi nedosegljiv. Zunajbivanje mora biti »intenzivno« in »ljubeče«, seveda ne sme omejevati svobode. Razumevanje je omejeno z imanenco, ljubezen pa »pridaja sodoživetemu transgredientno obliko, obliko, ki ga presega«.[9] Njegova zaključena podoba, danost – v nasprotju z njegovo eksistencialno etično (v Bahtinovem smislu, torej intencionalno) zadanostjo – ne sme omejevati njegove drugosti kot nezaključenega jaza. Zlivanje jaza in drugega bi zgolj poglabljalo brezizhodnost imanence; šele če drugi ostaja zunaj, se jaz obogati za tisto, kar mu z lastne pozicije ni dosegljivo.

Šele na estetski ravni se vzpostavi zares etična dimenzija jaza in drugega, kjer avtor kot drugi podarja jazu smiselno zaključenost, ki ga zaključuje v stvarnosti, seveda pa je nujno upoštevati, da ta odnos pravzaprav šele omogoča vsakokratno smiselno pozicijo jaza, s katero presega svojo zamejenost. (S tem že nakazujemo na krizo zunajbivanja, ki jo bomo posebej osvetlili ob religioznem dogodku.) Princip nefinalizabilnosti je seveda v domeni jaza in v tej dimenziji je dosegljiv drugemu zgolj skozi etičen odnos. V obeh primerih, Lévinasa[10] in Bahtina, se zdi, da je etika (v Lévinasovem smislu, torej Bahtinova estetika) pravzaprav hermenevtični princip, ki vodi osamljeni jaz iz njegove imanence. Če avtorjevo zunajbivanje oslabi, je junak vedno bolj podoben stvari, dogodek pa se spusti z estetske (etične) ravni na spoznavno (kasneje imenovano monološko) raven (imanence). Hermenevtična dimenzija etike oz. etična dimenzija hermenevtike je posebej poudarjena v Bahtinovih poznih spisih, npr. v K metodologiji humanističnih ved. Pri Lévinasu se hermenevtična dimenzija sicer zakriva z etično dikcijo, vendar gre vseeno za približevanje skrivnostnemu, drugemu, gre za samopreseganje skozi etiko, vendar s filozofskim pogledom na absolutnega drugega.

Tako Bahtin kot Lévinas upoštevata transcendenco, pretežno v obliki Boga. Za Lévinasa je etični odnos do drugega človeka pot k neskončnemu, skrivnostnemu, absolutno drugemu. Bahtin npr. kasneje govori o tretjem v dialogu, tistem, ki ga razume, kot sami možnosti dialoga. Prej, ko smo se posvetili spoznavnemu, etičnemu in estetskemu, smo izpustili religiozni dogodek, kot odnos jaza do druge zavesti kot vseobsegajoče zavesti Boga. Božje zunajbivanje glede name je absolutno. Božji dar, odpuščanje, odrešitev (mimo zaslug) je model za zunajbivanje ene zavesti do druge.

Zaupanje v Boga [… je] imanentno konstitutivni dejavnik čistega samozavedanja in samoizpovedi. (Tam, kjer premagujem v sebi samem vrednostno samozadostnost že-razpoložljivega bitja, premagujem prav tisto, kar zakriva Boga, tam, kjer se absolutno ne skladam s samim seboj, se odpira mesto za Boga.)[11]

V mojem neskladju s samim sabo je mesto Boga, skriva se v neskončnem dialogu, torej osrednjem Bahtinovem konceptu. V čistem religioznem dogodku, je drugi (Bog) nezagotovljen.

[…] ta dejavnik drugosti vrednostno presega samozavedanje in načeloma ni zagotovljen, ker bi ga zagotovljenost ponižala na stopnjo že razpoložljivega bitja (ki bi bilo v najboljšem primeru estetizirano, kot v metafiziki). Ni mogoče živeti in se zavedati niti v zagotovljenosti niti v praznini (vrednostni zagotovljenosti in praznini), to je mogoče le v veri.[12]

Bahtin omenja t.i. »religiozno naivnost« (naivna je pasivna drža jaza za transgredientnega aktivnega drugega v estetskem odnosu), kjer jaz-za-sebe prehiteva svoje opravičilo v Bogu in tako postaja drugi za Boga. Nasprotno je radikalna drža, ki jo zagovarja Bahtin, ravno vzdrževanje odprtosti dogodka (v kasnejših spisih postavljenega v veliki dialog).

O Bogu kot zagotovitvi dialoga je Bahtin spregovoril na več mestih, seveda pa ni bilo nobeno v njegovem življenju objavljeno (razen v delu o Dostojevskem, kjer je to pogojeno s predmetom raziskovanja). Ohranil se je osnutek z naslovom K filozofskim osnovam humanističnih ved (1940-43)[13] na podlagi katerega je nastal Bahtinov zadnji spis.

Stvar, ki je oropana lastne neodtujljive in neuporabne notranjosti, je lahko samo predmet praktičnega zanimanja. Druga skrajnost – misel o Bogu v navzočnosti Boga, dialog[14], prošnja, molitev. Nujnost svobodnega samorazkritja osebnosti. Tu je notranje jedro, ki ga ne smemo pogoltniti, izrabiti, tu je vedno navzoča distanca, v razmerju do tega jedra je mogoča samo popolna nesebičnost; ko se osebnost razkriva drugemu vedno ostaja tudi sama zase.

Na tem mestu najdemo koncept dialoga, ki implicira dve zavesti, ki sta radikalno nezliti. Njun odnos teži k dopuščanju drugega kot absolutnega drugega. Dialog je utemeljen v jazovem zunajbivanju glede na drugega, ki sega tako v etično kot spoznavno dimenzijo. Bahtinova misel je potemtakem blizu mistični tradiciji, ki jo lepo ilustrira odlomek iz Dialoga o skritem Bogu Nikolaja Kuzanskega. V jedru njegovega mišljenja je odpiranje presežnemu, Nedoumljivemu, ki: »ni imenovan, ni neimenovan, ni imenovan in neimenovan, saj vse, kar lahko disjunktivno ali kopulativno, skladno ali protislovno izrečemo o Njem, Zanj zaradi vzvišenosti Njegove neskončnosti ni primerno«.[15] Gre za poskuse mišljenjskega doseganja transcendentnega, ki seveda ni dosegljivo logičnemu mišljenju, ampak se odstira skozi igro, podobe, simbole, v Bahtinovem primeru pa seveda dialog kot etično-hermenevtično nalogo zaostreno do meja religioznosti.[16]

 

• Arendt, Hannah: Kaj je filozofija eksistence? Prevod in uvodna beseda Martina Soldo. Društvo Apokalipsa, Ljubljana, 1998. (Filozofska zbirka Aut; 4.)
• Bahtin, Mihail M.: Estetika in humanistične vede. Umetnost in odgovornost; Avtor in junak v estetski dejavnosti; Problem govornih žanrov; Problem teksta v jezikoslovju, filologiji in drugih humanističnih vedah; Odgovor na vprašanje uredništva [revije] Novyj mir; K metodologiji humanističnih ved. Prev. Helena Biffio … et al. Strokovni pogled, komentarji in opombe Aleksander Skaza. Spremna beseda Miha Javornik, Aleksander Skaza. SH – Zavod za založniško dejavnost, Ljubljana 1999. (Studia Humanitatis.)
• Bahtin, Mihail (Vološinov, V. N.): Marksizam i filozofija jezika. Preveo [in spremna beseda] s ruskog: Radovan Matijašević. Nolit, Beograd, 1980. (Bilioteka Sazvežđa 69.)
• Bahtin, Mihail: Problemi poetike Dostojevskog. Prev. Milica Nikolić. [Spr. tekst Nikola Milošević.] Nolit, Beograd, 1967. (Biblioteka Sazvežđa 17.)
• Bahtin, Mihail: Stvaralaštvo Fransoa Rablea i narodna kultura srednjega veka i renesanse. Prev. Ivan Šop i Tihomir Vučković. Nolit, Beograd, 1973. (Književnost i civilizacija.)
• Bahtin, Mihail: Teorija romana: Izbrane razprave. Ep in roman; Beseda v romanu; Iz predzgodovine romaneskne besede; Oblike časa in kronotopa v romanu; Rabelais in Gogolj. Prev. Drago Bajt. Izbor in spremna beseda Aleksander Skaza. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1982. (Zbirka Marksistična teorija kulture in umetnosti.)
• Dolinar, Darko: Dialoškost in hermenevtika: Gadamer, Jauß, Bahtin. V: Primerjalna književnost, 19 (1996), 2, 49-58. Ali v nemškem jeziku: Javornik … et al. (ur.): Bahtin in humanistične vede: Zbornik prispevkov z mednarodnega simpozija v Ljubljani, 19. – 21. oktobra 1995, str. 161-72.
• Eliade, Mircea: Kozmos in zgodovina: Mit o večnem vračanju. Prevedel Igor Bratož. Nova Revija, Lj., 1992. (Zbirka Hieron.)
• Emerson, Caryl: Bakhtin, Mikhail Mikhailovich. V: Makaryk.
• Javornik, Miha … et al. (ur.): Bahtin in humanistične vede: Zbornik prispevkov z mednarodnega simpozija v Ljubljani, 19. – 21. oktobra 1995 / Bakhtin and the Humanities: Proceedings of the International Conference in Ljubljana, October 19-21, 1995. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana, 1997. (Ruska besedila mi niso dostopna.)
• Javornik, Miha: Nesklenjenost Bahtinove misli kot njena odlika: Kaj je sploh dialog?. V: Bahtin, Mihail M.: Estetika in humanistične vede, str. 383-98.
• Juvan, Marko: Domači Parnas v narekovajih: Parodija in slovenska književnost. Literarno-umetniško društvo Literatura, Ljubljana, 1997. (Zbirka Novi pristopi.)
• Juvan, Marko: Predgovor / Introduction. V: Javornik … et al. (ur.): Bahtin in humanistične vede: Zbornik prispevkov z mednarodnega simpozija v Ljubljani, 19. – 21. oktobra 1995, str. 5-25. Tudi v: Primerjalna književnost, 19 (1996), 2, 81-91.
• Juvan, Marko: Parodija in Bahtin. V: Primerjalna književnost, 19 (1996), 2, 1-28. Ali v angleškem jeziku: Javornik … et al. (ur.): Bahtin in humanistične vede: Zbornik prispevkov z mednarodnega simpozija v Ljubljani, 19. – 21. oktobra 1995, str. 193-212.
• Kuzanski, Nikolaj: Razgovor med kristjanom in poganom o skritem Bogu. V: Gorazd Kocijančič: Posredovanja: Uvod v krščansko filozofijo ob besedilih Jerneja Lyonskega, Evgarija Pontskega, Dionizija Areopagita, Janeza Hrizostoma, Maksima Spoznavalca, Janeza Skota Eriugena, Nikolaja Kuzanskega, Erazma Rotterdamskega, Franza Xavra von Baadra. Mohorjeva družba, Celje, 1996.
• Lévinas, Emmanuel: Etika in neskončno; Čas in drugi. Prvo delo prevedel in uvod napisal Edvard Kovač, drugo delo prevedel in spremno besedo napisal Gorazd Kocijančič. Družina, Ljubljana, 1998. (Zbirka Tretji dan; 9.)
• Makaryk, Irena Rima (ur.): Encyclopedia of contemporary literary theory: Approaches, Scholars, Terms. University of Toronto Press, Toronto …, 1993.
• Matijašević, Radovan: Bahtinova teorija govora. V.: Bahtin, Mihail (Vološinov, V. N.): Marksizam i filozofija jezika, str. IX-XL.
• Milošević, Nikola: Bahtinovo tumačenje Dostojevskog. V: Bahtin, Mihail: Problemi poetike Dostojevskog, str. 9-49.
• Skaza, Aleksander: Estetski humanizem Mihaila Bahtina: Spremna beseda. V: Bahtin, Mihail M.: Estetika in humanistične vede, str. 355-82.
• Skaza, Aleksander: Mihail Mihajlovič Bahtin: Oris življenja in dela. V: Bahtin, Mihail: Teorija romana: Izbrane razprave, str. 384-424.
• Škulj, Jola: Dialogizem kot nefinalizirani koncept resnice: Literatura 20. stoletja in njena logika inkonkluzivnosti. V: Primerjalna književnost, 19 (1996), 2, 37-49. Ali v angleškem jeziku: Javornik … et al. (ur.): Bahtin in humanistične vede: Zbornik prispevkov z mednarodnega simpozija v Ljubljani, 19. – 21. oktobra 1995, str. 139-50.
• Škulj, Jola: Poststrukturalizem in Bahtinov pojem dialogizma. V: Primerjalna književnost, 16 (1993), 1, 16-27.
• Vaupotič, Aleš: Hard Times Charlesa Dickensa in Mihail Bahtin. www.geocities.com/kino_log/HTCDiMB.htm
• Vaupotič, Aleš: Novi historizem, Michel Foucault in Mihail Bahtin.http://www.geocities.com/kino_log/novihistorizem.htm
• Verč, Ivan: Izjava kot vprašanje kulturne evolucije. V: Primerjalna književnost, 19 (1996), 2, 29-36. Ali v ruskem jeziku: Javornik … et al. (ur.): Bahtin in humanistične vede: Zbornik prispevkov z mednarodnega simpozija v Ljubljani, 19. – 21. oktobra 1995, str. 117-24.
• Virk, Tomo: Teorija romana – proseminar. Kurz na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 1995/96.

---

[1] Ta prispevek je del obsežnejše razprave Hard Times Charlesa Dickensa in Mihail Bahtinwww.geocities.com/kino_log/HTCDiMB.htm. Prim. tudi Novi historizem, Michel Foucault in Mihail Bahtinwww.geocities.com/kino_log/novihistorizem.htm.

[2] Tu pa tam se v slovenščini pojavlja kot eksotopija. Prim. tudi spis Goranke Lozanović v: Javornik: Bahtin in humanistične vede..

[3] 1920-24, objavljena posthumno.

[4] V: Bahtin: Estetika in humanistične vede (E. i. h. v.). Prim. tudi Skaza Estetski humanizem Mihaila Bahtina.

[5] V: Odgovoru na vprašanje uredništva [revije] Novyj mir (1970) in K metodologiji humanističnih ved (1974).

[6] Predvsem E. i. h. v. 30-1.

[7] Predavanja 1946-47.

[8] E. i. h. v. 54.

[9] Isto 102.

[10] Predvsem zgodnjega.

[11] E. i. h. v. 163.

[12] Isto 163-4.

[13] Isto 352-3.

[14] Podčrtal A.V.

[15] Kuzanski 28-9.

[16] O religioznem pri Bahtinu prim. Skaza Estetski humanizem Mihaila Bahtina, 4. pogl.