Sveti Frančišek

G. K. Chesterton

Le jongleur de Dieu[1]Mnogo znamenj in simbolov bi lahko uporabili, da bi nakazali, kaj se je v resnici zgodilo v duhu mladega pesnika iz Assisija. Seveda pa so ta znamenja in simboli istočasno preštevilni za izbor in preneznatni za zadovoljitev. Toda enega od njih morda lahko izrišemo z naslednjim majhnim in očitno prigodnim dejstvom: ko so Frančišek in njegovi posvetni tovariši uprizarjali svoje pesniške točke po mestu, so se imenovali trubadurji. Ko pa so nastopili Frančišek in njegovi duhovni tovariši, da bi opravljali svoje duhovno delo v svetu, jih je njihov vodja imenoval jongleurs de Dieu.[2]Do zdaj nismo rekli...

Izreki svetih puščavskih mater

Demétrios G. Tsámes, Jasna Hrovat

Meterikon – Dejanja in izreki svetih ženaMed zbirkami apoftegem, izrekov svetih puščavnikov, je najbolj znana abecedna zbirka z naslovom Gerontik ali Apoftegme svetih starcev, grško Tò gerontikón etoi Apophthégmata hagíon gerónton. Izreki so urejeni po abecednem redu imen svetih starcev, med katerimi je seveda velika večina moških – če smo natančni: med stodvaintridesetimi so le tri ženska imena, in sicer so to Teodora, Sara in Sinkletika.Med letoma 1990 in 1993 je Demétrios G. Tsámes izdal štiri knjige z naslovom Meterikón, v katerih so zapisane pripovedi in popisana življenja ‘svetih mater...

Transitoriness?

Gorazd Kocijančič

I have a dislike for churches, mosques or synagogues transformed into museums or exhibition areas. In such quasi-sublime presentations of works of art, I sense a kind of continuation of the venture of transforming a cathedral of Our Lady into a temple of Reason – and this striving seems even more agonizing in a period following the death of reason, in a world that no longer has any need for temples …What is distressing in this kind of presentation is not only the decomposition of space of the Transcendent, the breaking of its immaterial harmonies into a podium of merely human voices, the turning of its original divine humanity...

Minljivost?

Gorazd Kocijančič

Ne maram cerkev, džamij ali sinagog, spremenjenih v muzeje in razstavišča. V takšnem kvazisublimnem predstavljanju umetnin slutim nekakšno nadaljevanje podviga preobrazbe katedrale Naše Gospe v svetišče Razuma – in ta podvig je videti še mučnejši v času po smrti razuma, v svetu, ki ne potrebuje več nikakršnih svetišč …V tovrstnem raz–stavljanju ni boleča le dekompozicija prostora Presežnega, razblinjanje njegovih nesnovnih harmonij v govorniški oder zgolj človeških glasov, začaranje njegove prvotne bogočloveškosti v kaščo efemerne ustvarjalnosti, … Ne, skeli me predvsem občutek osiromašenja nas samih....